PoVEST - Slovenska Postava


Simon Prosen

SLOVENSKA POSTAVA
Postáva je izjemna beseda, žal zapostavljena in slabo razumljena. O pomembnosti postave lahko beremo tudi pri Francetu Prešernu. V Krstu pri Savici je zapisal; …si prosti vóljo vero in postave ter Na tleh ležé slovenstva stebri stari, v domačih šegah vtrjene postave. Etimološki pomen izhaja iz ‘kar je postavljeno’. Postava ima sledeče pomene, iz SSKJ :
- človeško telo glede na zunanji videz
- neznano, nejasno vidno živo bitje ali predstava iz domišljije
- oseba kot literarna, dramska upodobitev
- moštvo (šport), del moštva pri določenem tekmovanju, sestava
- predpis, zakon
- lahko predstavlja tudi nekaj velikega (osebo) in tudi nekaj, kar je grafično upodobljeno (lik).
Postava govori o tem, da se postavimo in stojimo, ne glede na to, kar pride. To nam je sporočil tudi Trubar: Stati inu obstati. Čeprav stojimo močno in trdno, vedno lahko pride nekdo, ki je močnejši od nas in nas zlomi. Zato je pomembno, da smo pokončni in gibljivi, kot drevesa v vetru, ki se upogibajo, vendar se ne zlomijo.
Iz opisanih razlag vidimo, da postava zajema človeka kot celovito bitje, kot snovno (fizično) in nesnovno (duhovno) obliko. Nesnovni del je bistveno večji kot snovni, fizični del človeka. Ko se zavedamo svoje celovitosti, snovnega in nesnovnega dela in veličine, tudi vemo, kako prav ravnati. Dokler si ne priznamo nesnovnega, duhovnega sveta, smo v notranjem konfliktu. Čutimo, da obstaja, vendar nam razum preko ega skuša to prikriti. Ko čutimo oba svetova, se vest lahko mnogo jasneje izraža, zato smo bolj etični in delujemo po naravnih zakonih. To so tudi značilnosti miline – nežne moči, lastnosti, ki so jo imeli naši predniki. Človek, ki deluje z milino, črpa moč iz svoje nesnovne biti in jo izraža na nežen način. Svoje notranje moči ne troši za tekmovanje, dokazovanje itd. V primeru nevarnosti pa se odzove zelo hitro, močno in učinkovito. Danes milino opredeljujemo kot ženski način delovanja, v časih naših prednikov pa so tako delovali tudi moški.
Postava se etimološko povezuje tudi z besedo ustava. Ustava je temeljna listina vsakega naroda, s katero se oblikuje država. Oba pojma vsebujeta koren stav, ki pomeni ‘položaj’ in ‘držo’. Moški in ženska morata zato imeti držo, se zavedati sebe, da se lahko držita, kar pomeni, da sta povezana in si zaupata. Le pod tem pogojem je osnovna celica, družina, lahko močna. Iz drže oziroma držati pa se izpeljuje ime za ‘organizirano politično skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast’, in se imenuje dežela ali država. Tako se ponovno izkaže, da je država močna toliko, kot posamezniki, ki jo tvorijo.
Predniki so nam predali izredno bogato bajeslovje, miselnost, prvobitni jezik, kulturo, arhitekturo… Do danes smo zajeten del zapuščine že izgubili. Ohranilo se je je ravno toliko, da jo še zmoremo obnoviti. Od tujcev ne potrebujemo ničesar, ker imamo vse, kar potrebujemo. Ob tem se moramo zavedati, da so bili naši predniki zelo samozavestni, verjeli so v svojo moč, iznajdljivost, modrost, sposobnosti in znanje. Šele kasneje, ko so sprejeli (tudi vsiljeno) pomoč tujcev, so se začela razhajanja, razdvojenost in posledično izgubljanje identitete.
POIMENOVANJE
Ob tem, ko naše prednike napačno poimenujemo, se jim godi velika krivica. Ne zavedamo se, kako veliko škodo nam to povzroča na energijskem področju. Opustili smo naša prava, izvorna imena, istovetimo pa se s tujimi in točno tja – v tujino, odhajata naša pozornost in energija. Ravno iz tega razloga se s predniki ne moremo povezati, niti dobiti njihove podpore.
Imamo izjemen jezik, ki je edinstven na svetu. Še vedno ohranjamo dvojino, ki kaže svojo pomembnost tudi na energijskem nivoju. Imamo narečja, ki so preživela viharje in so stara tisočletja, naš gen pa jih še vedno prepoznava. O pomembnosti in moči jezika sporoča tudi sveto pismo: Na začetku je bila beseda… Slovenske besede so kode, s katerimi lahko prebudimo naš zgodovinski spomin. Zato je izredno pomembno, da slovenščino ohranjamo in je ne packamo s tujimi jeziki in frazami. Najbolj pristni in iskreni smo lahko, ko se izražamo v maternem jeziku. Danes tako popularna angleščina nima zapisov takšne starosti, kot jih ima slovenščina. Kot vemo, so Brižinski spomeniki najstarejši zapis v slovenskem jeziku. Manj znano je dejstvo, da tako starega zapisa nima nihče od današnjih uradnih evropskih jezikov (angleščina, nemščina, francoščina…). V času zgodnjega srednjega veka so pisali le v latinskem in starogrškem, očitno pa tudi v slovenskem jeziku.
Po zadnji veliki ledeni dobi (pred približno 12.000 leti), se je zaradi povečane moči sonca povprečna temperatura dvigala, ljudje so se začeli stalno naseljevati, življenje se je razmahnilo in širilo. Prvotna ljudstva so se, na vseh celinah sveta, prilagajala raznovrstnim danostim narave; okolju, podnebju, kvaliteti obdelovalne površine…Iz tega so izšle razlike v miselnosti, jeziku, načinu življenja, mitologij, kulturi. Po vsem svetu so se, zaradi potreb, začele razvijati duhovne prakse, tudi v Evropi. Svečeniki so izvajali obrede, zdravljenja z raznimi pripravki, s sveto medicino… Duhovna praksa na našem prostoru se imenuje kresništvo, svečeniki pa kresniki, kresnice, krsniki, krsnice, junaki, vešče itd. Z imen je razvidno, da je med obema spoloma vladala enakopravnost. Kresništvo se je ohranilo skozi ljudsko izročilo, jezik, bajeslovje, običaje ter sveto medežijo (medicino). Zelo dobro so poznali tudi psihedelike in spremenjeno stanje zavesti (praznina). Kresništvo, naša domača, duhovna praksa nam zelo izvorno pokaže kdo Slovenci smo. Naši predniki, ki so živeli v tem času, so se imenovali Ajdi. Kasneje se je njihovo ime spreminjalo, vendar lahko sledimo Venetom (kot najbolj poznano ime), Karnom (Kranjcem), Slovenom (Sclavi, Sclauani, Sclavorum gens) in Slovencem. Imen je bilo mnogo, predvsem različne izpeljanke navedenih, naštel sem le najpomembnejše. Slovenci smo potomci prvotnega ljudstva, ki je poseljevalo Evropo po zadnji ledeni dobi. Nismo edini v Evropi, vendar pa so slovensko bajeslovje (mitologija), jezik, ljudsko izročilo daleč najbolje ohranjeni, v primerjavi z ostalimi narodi. Tudi slovenska miselnost je najmanj potujčena. Ohranili smo precej starih, slovenskih besed, ki so neprecenljive.
‘Slovani’
Slovenci naj bi prišli izza Karpatov, torej naj bi bili Slovani. Posledično nam vsiljujejo slovansko kulturo, miselnost, mitologijo, religijo. Današnja družba poveličuje razum, pa čeprav je človek v osnovi čuteče, duhovno bitje. Tudi z vidika čutenja, vsiljenemu slovanstvu ne moremo pritrditi. Neizpodbitni dokaz so slovanski bogovi, ki jih slovensko ljudsko izročilo ne pozna. Za primer, Perun, ki je glavni, slovanski bog na vzhodu, predvsem v Rusiji, predstavlja privzdignjen moški princip delovanja. Ko se moški princip dvigne nad ženskega, se začne spodbujati fizična moč in posledično tekmovanje, napadanje, agresija. Naše ljudstvo je bilo vselej miroljubno, nikoli ni napadalo, pač pa se je le branilo. Ko sprejmemo boga, katerega lastnosti so privzdignjen moški princip delovanja, hkrati z njim sprejmemo tudi te lastnosti, pa čeprav so bile našim prednikom tuje.
Mnogoboštvo
Slovensko izročilo govori le o bogu Kresniku, ki predstavlja življenjsko silo, notranji ogenj, strast v človeškem telesu. Predstavlja ženski in moški princip hkrati in je usmerjen v življenje. Mnogoboštvo se je pojavljalo večinoma v osvajalskih, agresivnih družbah, kot sta grška in rimska, kjer obstaja veliki zbor (panteon) bogov. Rimski osvajalci so nadaljevali in izpopolnili prakso grških osvajalcev in najprej kopirali grške bogove ter tako ustvarili rimske. Ko so osvojili deželo, so lokalnemu bogu osvojenega ljudstva dodali svojega, po lastnostih, ki so bile obema blizu. Če Rimljani niso imeli boga z lastnostmi, podobnimi bogu osvojenega ljudstva, so ga ustvarili. Na tak način so povečali število bogov in božanstev in posledično naredili veliko zmešnjavo, ki jo še danes nekritično nadaljujemo.
Temu delovanju sledi ‘slovanska’ mitologija. Glavnemu mitu, ki so ga ustvarili ruski jezikoslovci, se želijo približati in ga prevzeti tudi ostali slovanski narodi. Enako se dogaja z mnogimi bogovi in bajnimi bitji posameznih ljudstev. Tako se pozablja in izgublja lokalno izročilo, ustvarja pa se veliki zbor bogov, kjer se imena in podatki podvajajo. Glavni mit v slovanstvu predstavlja trojstvo Perun – Veles – Mokoš, v katerem se Perun in Veles bojujeta za boginjo Mokoš, kar simbolizira agresijo. Pri nas je bila družba enakopravna, med spoloma ni bilo podrejenosti in tudi bojevanja ni bilo. Zato je popolnoma logično, da v našem izročilu tovrstnega trojstva ni.
Trojstvo, ki so ga poznali naši predniki, je imelo popolnoma drugačno vlogo. Razkrije nam ga star slovenski rek: Ogenj, rit in kače niso za igrače, pri katerem je ogenj – Kresnik (Perun), rit – ženska [voda, močvirje, milina, življenje] (Mokoš) in kača (Veles). V našem izročilu ni niti boga Triglav-a , pač pa Triglav predstavlja skupno točko več različnih tročanov. Po našem izročilu so to čarne točke, torej točke močnih energij, ki pomagajo pri ustvarjanju.
Prav tako sprejemamo boginjo Živo, ki jo v našem izvornem ljudskem izročilu nimamo. Smisel utelešenja na tem planetu je živeti življenje. Naši predniki so življenje zares živeli, polno in bogato, zato niso čutili nikakršne potrebe po tem, da bi častili nekakšno boginjo življenja. Njena prisotnost v našem prostoru najbolj koristi religiji, ki je želela nadzorovati ljudi, ki ji niso hoteli pripadati. Obenem je iznašla krivdo (krivoverec) in posledično kaznovanje. Religije želijo, da ljudje ostanejo majhni, ponižni, potrebni pomoči, ki molijo in prosjačijo za svoj obstoj. Zato je osnovni razlog inkarnacije na tem planetu – življenje, označila za božanstvo in hkrati pozornost ljudi odtegnila od fizičnega življenja. Običajni, fizični človek, naj ne bi smel živeti, ker je to v domeni bogov, v našem primeru – neobstoječe boginje Žive. Žal pa vse to ne moti nekritičnih sledilcev ‘slovanske’ mitologije na naših tleh. Zelo nazorno je o ‘uvažanju bogov’ pisal Ovsec v knjigi Slovanska mitologija in verovanje (Ovsec, Damjan J. Slovanska mitologija in verovanje. Domus, 1991), citiram: Drugačno pot, brez ‘uvažanja bogov’ je nehote nakazal slovenski duhovnik, pesnik in časnikar Valentin Vodnik, ki je do podatkov o slovenskih bajnih bitjih prišel na terenu. Slovenci imamo izvirno, sebi lastno izročilo, ki je za nas edino ustrezno. Popolnoma enako velja za ostale narode, zato naj ostane vsak pri svojem.
‘Kelti’
S kelti so označili večino ljudstev, ki so živela v zahodni in srednji Evropi, v železni dobi. Imena naših ljudstev tistega časa pa so dobro poznana; Karni, Veneti, Japodi, Tavriski… Kelti so bili nekoč le eno izmed ljudstev, danes pa je to splošna nalepka, ki o narodnosti, jeziku, kulturi… ne pove prav ničesar. Na takšen način smo iz tujine dobili duhovno prakso in izročilo, ki ima z našim prostorom zelo malo skupnega. Precej našega, lastnega izročila se je posledično prekrilo ali celo izgubilo, vsiljeno pa nam je bilo tuje. Kot primer navajam žrtvovanje ljudi in živali, ki se je izvajalo na zahodu, na področjih današnje Francije in Irske. Pri nas takšnega izročila nimamo, zato se z njim ne moremo istovetiti.
Moje objavljene članke lahko poiščete na Simon Prosen – Academia.edu. Več o moji knjigi na FB_Povest o koreninah Slovencev. Redno objavljam na FB FB_Simon Prosen in Simon Prosen • Instagram photos and videos.
Simon Prosen, povestičar