Indira Lunalori - Če urok samo odstranimo, se lahko enaka težava ponavlja skozi vse življenje

Uroki. To je nekaj, v kar dolgo nisem verjel. A pred nekaj leti, ko sem doživel nenavadno zaporedje nesrečnih dogodkov, sem potožil kolegici, da to preprosto ne more biti naključje. Vehementno mi je odvrnila, da bi bil to lahko urok, in mi priporočila znanega izganjalca urokov. Rahlo sem zakolutal z očmi, a vseeno shranil številko in se dogovoril za srečanje. Po obredu moje življenje nikoli več ni bilo isto.

Kot je nekoč rekla moja kolegica, šamanka: “Če povem, kaj sem doživela, me bodo takoj odpeljali v norišnico.” Takrat, na tem obredu, sem v enem samem popoldnevu dojel, da morda naše dojemanje vesolja in življenja ni čisto takšno, kot si predstavljamo – in da v nekatere stvari pač verjameš šele, ko jih izkusiš na lastni koži. Če me kdo vpraša, kako sem se znašel v duhovnosti, bi najbrž lahko preprosto ponovil besede kolegice šamanke.

Nekaj let kasneje sem v eni od Facebook skupin naletel na vprašanje: “Kdo v Sloveniji odpravlja uroke?” Med znanimi imeni se je pojavilo tudi ime Indire, ki jo je toplo priporočila ena od mojih kolegic. Radovednost ni vedno lepa čednost, a vseeno sem jo poklical in povprašal, kdo je Indira. Sami superlativi. Poklical sem še nekaj ljudi in povsod slišal podobno – veliko spoštovanja in pohval.
Dva tedna kasneje sva se srečala. Imel sem posvet in šamanski obred. Indira si res zasluži vse pohvale – izjemno srčna oseba in enkratna izkušnja. Uroka sicer nisem imel več, so pa ostale različne blokade, povezane z družinsko linijo, ki sva jih uspešno razreševala.

Med pogovorom pred intervjujem mi je priznala, da tudi sama nekoč ni verjela v uroke. A pred dvanajstimi leti je naletela na nekaj, kar je presegalo njeno razumevanje, in to je za vedno zaznamovalo njeno pot.

Od Theta Healinga do šamanstva bi bila morda res lahko dolga pot – če ji to ne bi bilo položeno že v zibelko. Po mamini liniji njen rod izvira iz Mongolije. Njen prapraded je prečkal Slovenijo in ostal tukaj za vedno. Pri Mongolih velja, da če se kdo rodi z različnobarvnimi očmi ali s šestimi prsti, je predestiniran za šamana. Indira izpolnjuje oba pogoja. Ni naključij – je le pot in usoda, ki ji sledimo.

V Sloveniji je kar nekaj ljudi, ki odpravljajo uroke. V čem se tvoj pristop bistveno razlikuje od drugih?

Večina to dela preko spleta. Pri meni vedno poteka srečanje v živo. Oseba pride k meni, najprej se eno uro ali, recimo, 45 minut pogovarjava. Med tem svetovalnim delom pogledam, kakšna bo njena pot naprej, kje so blokade in zakaj je sploh potrebovala ta urok, oziroma zakaj je ta blokada nastala.

Namreč, če urok samo odstranimo, se lahko enaka težava ponavlja skozi vse življenje. Oseba mora na dušni ravni ugotoviti, zakaj se ji to dogaja, iz katerega preteklega življenja izvira ta težava in kaj s tem odplačuje. Če tega ne razreši, se lahko isti vzorec vrača znova in znova. Ko vse to razjasnimo, sledi šamanski obred, kjer se vse to čiščenje zaključi z mojim krikom.

Kaj pa, če je bil urok že odstranjen? Ali vseeno zaznaš, zakaj je nastal in a na osnovi tega potem še kaj dodatno narediš?

Saj ne gre le za uroke, temveč tudi za energijska bremena, ki se vlečejo po liniji prednikov. Pri tebi sva delala predvsem na tem. Obstaja več vrst nizkih energij – uroki, ujete duše, prekletstva, ki so zakoreninjena v družinskih linijah in se prenašajo naprej. Skoraj vsak nosi nekaj s seboj, redko kdo pride k meni popolnoma brez energijskih bremen.

Se pravi, razrešuješ to na karmičnih in družinskih nivojih?

Tako je.

Omenila si, da med šamanskim obredom opraviš tudi nekakšno energijsko operacijo. Lahko to podrobneje razložiš?

Najbolj preprosto rečeno, to izgleda tako, kot da osebo energijsko prerežem. A preden to storim, izvedem postopek „razkuževanja“. Povežem se, pokličem energijske entitete, bitja svetlobe. Jaz sem zgolj posrednik, oni so prisotni že od trenutka, ko oseba pride k meni. Zato je ključen tudi ta uvodni 45-minutni ali enourni pogovor. Oni vse slišijo, jaz pa si le občasno zapišem nekaj opornih točk, čeprav v resnici niti ni neke potrebe po tem, ker operacijo itak oni vodijo.

Ko začnemo z delom, odprem vse štiri smeri neba in jih povabim, da vstopijo. Hkrati vzpostavim zaščito, da ne pridejo neželeni vplivi. Nato se začne sam postopek – najprej zaščita, kot da bi oseba ležala na operacijski mizi, potem to osebo energijsko „razkužim“ in prerežem. Pri tem se istočasno povežem še z „režiserjem“.

Kdo pa je režiser? A nismo mi tisti, ki pred rojstvom določimo, kaj naj bo naša zgodba?

Režiser je tisti, ki je napisal zgodbo osebe, ki je prišla k meni ter obenem tudi zgodbe oseb, ki so v interakciji z nami. Nekdo, ki poveže vse te naše zgodbe – lahko ga razumemo kot angela varuha ali kot vodnika. On ne določi vsega, ampak na podlagi vseh preteklih življenj predlaga, kaj bi bilo najbolje, da v tem življenju izkusimo. Pred nas postavlja lekcije, preko katerih razrešujemo svojo dobro in slabo karmo ter tisto, kar je ključno za naš napredek.

Cilj je, da ne ostanemo ujeti v nenehno ponavljanje istih vzorcev. Recimo, če si v enem življenju napadalec, si v naslednjem lahko žrtev, in to se ponavlja, dokler ne razumeš, zakaj si v določeni vlogi. Ko to spoznaš in spremeniš zapis, se ta vzorec neha ponavljati.

No, glede na to, da je vloga napadalca in žrtve psihološko gledano le nasprotna stran istega kovanca, potem je v osnovi pri obeh v ozadju enak vzrok, različna plat ene in iste travme?

Vedno, ja, vedno. Vedno gre za isti vzrok, le da ga je potrebno izničiti. Pomembno je, da ni več te travme, tega vzroka. Ko to izničiš, tega preprosto ne potrebuješ več. Ne rabiš biti žrtev v svojem življenju, niti napadalec, niti ne rabiš več agresivno odreagirati na neke situacije – preprosto si, in veš, da to ni tvoje.

Ampak vrniva se nazaj na postopek, na šamansko operacijo.

Ja, vsekakor. Odprem osebo, kot da bi zarezala, potegnem določene energije ven in izgubljene delčke duše damo nazaj noter. Kot rečeno, je krik vrhunec operacije. Krik pomeni, da smo vse postavili na pravo mesto, hkrati pa pušča še prostor za morebitna dodatna popravila, če bi bilo potrebno. Po kriku začnemo šivati. Ko sem začela s tem delom, sem bila zelo pozorna na pravilno zaporedje vseh korakov, podobno kot to počnejo kirurgi pri operaciji. Zdaj, deset let kasneje, padem v trans in sem povezana z njimi, s temi mojimi pomagači in šele ko zaključim terapijo, začnem prejemati informacije o tem, kaj se je dogajalo. Kje so bili paraziti, kaj je bilo treba očistiti, kakšen demon je bil prisoten. Med samim postopkom pogosto vidim energijo demona, a ker sem v transu, sem osredotočena samo na to, kaj moram odstraniti in kaj postaviti nazaj.

Ali te demone vidiš ali jih čutiš? Kaj pa druga energijska bitja?

Pogosto jih vidim in čutim. Na začetku, ko sem se tega še bala, sem doživela primer, ko je po opravljeni operaciji demon – ali energija, če temu tako rečemo – hodil za menoj. Sprva sem se tega zelo ustrašila, a sem se kmalu zbrala, se za trenutek ustavila in začela telepatsko komunicirati z njim. Kaj kmalu sem dojela, da so demoni, tako kot mi, tudi oni prestrašeni. Včasih sem jih dojemala kot nekaj zelo negativnega, vendar so dejansko naši največji učitelji. Demon ni v osebi zato, ker bi želel škodovati, ampak zato, ker je poslan tja z določenim namenom – da oseba nekaj predela in se iz tega nekaj nauči. Zato jih mogoče ne bi smeli tako zelo demonizirati.

Kmalu po terapiji si omenila, da ni nujno, da gre le za našega demona, ampak da lahko na nas vplivajo tudi demoni iz naše družinske linije, ki so na nek način povezani z nami?

Velikokrat je tako. Pogosto se zgodi, da je neka praprababica prakticirala čarovništvo, izvajala uroke ali obrede s slabimi nameni. Ko taka oseba umre, ta energija ostane v družinski liniji in prehaja iz roda v rod. Dokler je ta energija v uporabi, lahko mogoče tudi koristi tistim, ki jo zavestno uporabljajo, ko pa postane neaktivna, ko se nihče več ne ukvarja z njo, začne delovati proti družini. Takrat se lahko pojavi prekletstvo, na primer nesreča v ljubezni, ki se vleče iz generacije v generacijo. Če se tega ne očisti, se ta energija prenaša naprej iz roda v rod in nam povzroča težave.

Ta energija, ki se je pri meni recimo pojavljala po ženski strani moje družine, verjetno potem posredno vpliva tudi na osebe moškega spola, saj se to odraža verjetno skozi odnose na obe strani?

Seveda. Treba je razrešiti energije po obeh linijah. Vsaka družinska linija nosi svoje breme. Ženske linije pogosto nosijo vplive čarovništva in urokov, moške linije pa te neke težke energije, ki so povezane z vojnami, nasilnimi smrtmi, dokazovanjem moči in podobnim. Vse to je treba očistiti.

Ali lahko vse to očistimo v eni seansi, ali so kdaj prisotne tako močne energije, da je potrebno večkratno čiščenje?

Vedno začnem s temelji, torej očistim žensko in moško linijo prednikov, da se očistijo, odstranijo najtežje stvari. Če je res veliko te neke težke energije, potem oseba včasih potrebuje več čiščenj. V večini primerov lahko že v eni seansi odstranimo glavnino vplivov. Če bi pa želela oseba globlje raziskati nekatere svoje vzorce – na primer, kaj jo ovira pri ljubezni ali pri iskanju sebe –, potem lahko nadaljujemo z dodatnimi seansami, da pridemo še do naših najglobljih plasti.

Ti naši vzorci in n te težke energije so na nek način naša šola, saj na koncu koncev ogromno stvari dojamemo prav skozi te nore izzive in situacije. Sklepam, da si je po terapiji potrebno vzeti kar nekaj časa, da to vse predelamo in da se ta spoznanja vpijejo v nas?

Absolutno, zato pa jaz vedno pravim: počakaj in opazuj, kaj se dogaja in kaj se bo dogajalo. Tri tedne si v procesu, to je čas, ki ga potrebuješ, da se nekako sestaviš. Potem pa ni napačno, da si vzameš še kakšen mesec ali dva, da vidiš, kje si. Potem pa lahko šele vidiš, česa bi se še dotaknil in v katero smer bi šel. Da pa hodiš iz terapije v terapijo, vsak mesec ali vsakih nekaj tednov, je čisto nesmiselno, ker ti s tega zemeljskega nivoja ne moreš videti, koliko si se že spremenil.

Ali je karkoli, kar te je v teh desetih letih intenzivnega ukvarjanja s tem res presenetilo? Recimo, kaj takega, kar nekoga, ki je vsega vajen vseeno preseneti?

Ja, vse sorte se dogaja. Od padanja slik do tega, ko oseba leži pri miru, deka se pa premika gor in dol. Imela sem tudi en primer, ko se je osebi med obredom obraz tako zategoval, kot da bi bilo nekaj pod kožo in da rine ven.

Na začetku svoje poti sem delala z eno gospo, ki je imela, če se prav spomnim, tri ujete duše v sebi in enega demona. Imam celo shranjen nekje posnetek tega obreda. Med celotnim procesom je so te entitete govorile skozi njo. Vmes je spremenila način komunikacije, celo drugačen naglas je dobila. Ena od duš je bila iz Gorenjske in gospa je kar naenkrat začela govoriti z gorenjskim naglasom! Ta duša je celo vedela, kje je bila pokopana, kako ji je bilo ime in zakaj je bila ubita.

Takšne stvari pustijo kar močan vtis. Včasih, ko pade slika dol, ali se pa oseba nenadoma zelo strese, se tudi sama presenetim in včasih tudi za trenutek prestrašim. Ampak če to delaš, se ne smeš bati teh energij.

Ali imaš kakšno posebno tehniko zaščite,kakšen ritual ali kaj podobnega, ki preprečuje, da del teh energij ne bi prešel nate?

Nikoli nisem imela nobenega posebnega postopka. Vedno, ko zaključim, tem mojim “kirurgom” naročim: “Zdaj pa še iz mene spravite vse, kar bi mi lahko škodilo.” Vse se zgodi spontano. Ne kompliciram in ne meditiram po štiri ure na dan, da bi se zaščitila, ker bi recimo imela pred tem ta dan tri čiščenja. Res ne.

Vedno je samo ta povezava z njimi. Res pa je, da sem po teh obredih čiščenja zelo rada sama. Načeloma imam maksimalno tri čiščenja na dan in potem res potrebujem tišino, da grem sama čez proces, da se telo in avra v miru obnavita.

Glede na to, da se ukvarjaš tudi z medijstvom, me zanima, ali med šamanskimi obredi pridejo tudi kakšne duše na obisk, ali je to popolnoma ločen del procesa.?

Ne, to je vse isto. Imam tudi možnost, da se pride samo na enourni posvet, brez šamanskega obreda. Takrat, ko začnemo ta proces, “reading”, se velikokrat pokažejo duše. Veliko je vmes sporočil duš preminulih oseb. Tako da to ni ločeno.

Je pa med procesom prostor vedno lepo zaščiten, tako da nižje, oziroma negativne energije nimajo vstopa. Ni, da bi se kdo recimo prikazal iz portala z namenom ustrahovanja. Vedno se prikažejo le duše, ki imajo neko lepo sporočilo za to osebo.

Ampak verjetno imaš kdaj kakšno stranko, ki je v precej nizkih energijah?

Seveda. Ampak govorimo o energijah. Včasih pridejo ljudje, ki so na robu obupa in tu ni govora o nekih apriori nizkih energijah, To so osebe, ki so že vse poskusile in ne vedo več, kaj bi lahko še naredili. Takim ljudem je potrebno razširiti pogled,perspektivo in jim pokazati njihove kvalitete. Potrebno je iti v globino njihove duše, da sploh začnejo spet verjeti vase. Na tej poti so se izgubili in potrebujejo motivacijo, da sploh lahko začnejo pot spremembe. Ne smemo narediti napake, pa da osebi, ki je že tako v težki situacij naložimo še dodatno breme.

Tukaj je res potrebno biti pozoren. Šele ko se oseba malo dvigne, ko pride deloma k sebi, lahko rečemo: “Aha, zdaj pa tukaj tole naredi, tu se pa vrtiš, daj malo poglej, zakaj se vrtiš.” Potem gremo še v otroštvo: “Aha, vidim da vzrok težave tiči v očetovi liniji. Oče je bil trd, grob, tukaj nimaš pravih temeljev ljubezni.” Ampak v teh izjemnih primerih, tega ne smemo odpreti takoj na prvem srečanju.

Glede same šamanske operacije, bi rad vprašal, ali ti te duše, pomočniki, ki izvajajo operacijo, povedo, kdaj je konec, ali ti to sama začutiš?

Prepustim se procesu, to je vse povezano.

Na kakšen način dobiš navodila za potek obreda?

To pride “od zgoraj”, ni od tukaj. Sprva sem se urila šamanizma pri Luki Klančniku, tega je že kar nekaj let nazaj,tam sem se sploh spoznala s temi zadevami. Ampak to, kar počnem danes, je pa prišlo v celoti od njih “zgoraj”. Na tečaju dobiš neko osnovo, ko pa začneš delati sam, ti energije govorijo.

Torej ti “oni” dajejo navodila?

Ja, ja, vse je preko njih.

Nekje si omenila, da ima vsak od nas sposobnost komuniciranja s temi energijami. Kako lahko ljudje prebudijo v sebi ta dar komunikacije?

Prebudiš jo s tem, ko se začneš zavedati svojih kvalitet in šibkosti. Ko vidiš, kdo si in ko veš v katero smer bi rad šel. Ko malo počistiš te zemeljske stvari in spustiš, vse ta prepričanja, kaj “moraš”, kaj je “prav”, ter končno dojameš, da je vse to samo iluzija nečesa. Takrat se vprašaš: kaj pa si res želim? Ko je človek že na tej ravni, da se začne spraševati o namenu in pomenu življenja, ko si dovoli drugačen pogled, takrat je pripravljen iti v svoje globine in aktivirati vse svoje potenciale. Takrat se začne odpirati jasnovidnost, jasnoslišnost, jasnočutnost in jasnovednost.

Če se ne motim, organiziraš tečaje meidijstva, mar ne?

Tečaj sem zasnovala na podlagi tega, kar je meni najbolj pomagalo na tej poti, ko sem pred 12 leti začela delati na sebi. Takrat sem šla na neko Theta Healing terapijo, brez nekega namena, da bi to bila moja pot. Bala sem se teme in vsega, kar je s temo povezano, zato sem iskala kakršnokoli pomoč. Kmalu po terapiji sem zaspala in po tistem so se mi začele pojavljati duše preminulih. Videla sem jih, nenadoma sem zaznavala različne stvari, a nisem vedela, kaj naj bi z vsem tem. Vem, da sem rekla mami: “Zdi se mi, da govorim z mrtvimi.” Ona pa: “Joj, veš, saj si bila vedno malo čudna.” Hvala, no! Ampak me ni zavrnila. Niti nisem vedela, da to sploh obstaja! Takrat nisem vedela niti, da obstajajo uroki, niti, da je mogoča komunikacija z vsemi temi energijami. Potem pa se je vse nenadoma odprlo.

In kako začnemo na teh tečajih? Ljudem poskušam približati to znanje, tako da jim pokažem, da se lahko tega lotijo, brez da bi se držali nekih rigoroznih omejitev. Velikokrat slišim: “Ne smeš piti kave, ne smeš jesti sladkorja, ne smeš tega, onega.” Kako te energije in delo z njimi približati nekomu, ki nima veliko časa? Na primer mamici s tremi otroki, ki nima urice na dan za meditacijo? Nekomu, ki ima svoje navade in svoje življenje.

Tečaj je zasnovan na preprostih situacijah. Najprej spoznavamo dušo, se z njo pogovarjamo. Sledi delo z vnebovzetimi mojstri, da spoznajo te lepe energije, da vedo, zakaj in kako jih utakšporabiti. Potem sledi pogovor z dušami preminulih in po vsem tem pridemo še do nižjih energij – predstavim jim ujete duše, seznanijo se z nižjimi vibracijami. V četrtem sklopu pa že delajo s strankami.

Oo, napredna šola!

Zelo dobro jim gre, res. Skupine so močne in vedno potem izberem naključno dve osebi, da gresta skozi celoten sklop tega, kar smo se naučili. Naučijo se tudi zdravljenja in dela z nihalom. Ampak jaz jim ponudim le prst – oni morajo potem sami raziskovati naprej.

Nekateri se bolj najdejo v delu z nihalom, drugi pri zdravljenju. Pokažem jim, kako lahko zdravijo preko vnebovzetih mojstrov, angelov, delfinov in različnih bitij. Pokažem jim, kako oseba, ki prejema zdravljenje, zaznava različne energije. Res si želim, da to čutijo na svoji koži in dojamejo, kako je v osnovi vse to preprosto.

Ko razrešuješ uroke, ali greš širše in zapolniš še vse druge morebitne blokade, ali pa se osredotočiš zgolj na trenutno najbolj pereč problem, na primer na urok, ne da bi preverjala vse druge blokade ali rane?

Osredotočim se na tisto, zaradi česar oseba pride. Če bi želela odpraviti vse rane in brazgotine hkrati, bi bil to lahko to prevelika obremenitev za to osebo. Zato vedno očistim tiste najnujnejše zadeve. Kadar začutijo, da so pripravljeni iti globlje, jih povabim, da pridejo ponovno.

Pogosto se zgodi, da osebe še niso pripravljene pogledati, zakaj je bil določen urok sploh potreben. Po vsakem čiščenju naredim tudi zaščito. Takrat jim razložim, da če bi kdorkoli ponovno poskušal vplivati nanje ali če bi prejeli energijski napad iz drugega vira, bodo to zaznali kot občutek slabosti, vrtoglavico ali nenavadne sanje.

Vedno jim svetujem, naj v tem primeru počakajo en teden, saj gre pogosto le za poskus vdora, ki ponavadi ne uspe prebiti zaščite. To lahko primerjamo s situacijo, ko vojska oblega grad – ves teden obleganja lahko princesa občuti napetost in strah med tem obleganjem, čeprav do vdora sploh ne pride. V tem času zaznavamo nelagodje, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je zaščita predrta. Če pa ti občutki vztrajajo dlje časa, se potem ponovno posvetimo zadevi.

Če nekdo vpliva na določena področja našega življenja, na primer z urokom namerno škoduje našemu poslu, ali razrešuješ to skozi to osebo ali greš direktno na posel?

Najprej pogledam osebo, saj je pomembno razumeti, zakaj je prišlo do tega, da je njen posel postal tarča uroka. Vzrok vedno obstaja, saj nič ne pride naključno. Če je oseba prejela tak napad, to pomeni, da ima v sebi nek nerazrešen vzorec, zaradi katerega se ji to dogaja.

Pogosto gre za karmični dolg – občutek, ki ga zdaj doživlja kot posledico uroka, je morda v preteklosti sama sprožila pri nekom drugem. Zato je nujno, da poleg samega čiščenja negativne energije, ki je usmerjena v njen posel, razrešimo tudi ta karmični vzrok teh preteklih izkušenj, ki so pripeljale do tega. Oseba mora razumeti, zakaj se ji to dogaja, sicer obstaja verjetnost, da se bo situacija ponovila.

Torej istočasno razrešuješ tako preteklost kot sedanjost?

Vse je povezano – čas kot tak ne obstaja.

Če je vse povezano, potem verjetno je več tega, kar je potrebno razrešiti naenkrat?

Prav zato je uvodni pogovor ključnega pomena. V teh 45 minutah ugotovim, kaj je v tem trenutku najbolj pomembno, in na podlagi tega določim, kaj je treba razrešiti.

Ali je ta uvodni del zgolj pogovor ali gre za nekaj več?

Ne gre le za pogovor. Celoten proces je kanaliziran – pri delu se ravnam po tem, kar mi pokažejo energije, pomočniki.

Verjamem, ker če bi bila še tako pronicljiv psiholog,sam pogovor ne bi bil dovolj za vse to kar si mi povedala. Predvidevam, da dobiš uvide preko njih, pomočnikov, vodnikov?

Ja, najprej je treba osebo prebrati. V Sloveniji je veliko lažnih praks, zaradi katerih ljudje ne verjamejo več v tovrstno delo. V prvem delu pogovora, na osnovi datuma njenega rojstva preberem njeno energijo. To je ključni trenutek, saj ji to omogoča, da mi začne zaupati, se odpre in vidi, da to ni le še ena v vrsti praznih obljub.

Kako pri tem pomaga datum rojstva?

Nekateri pravijo, da gre za numerologijo, saj se določeni vzorci res izračunajo na ta način. A če imam dve osebi z enakimi številkami, bom vsaki povedala nekaj povsem drugačnega. Številke so osnova, toda bistvo se skriva v energiji te osebe.
Ne znam ti natančno razložiti, kako se to zgodi, a v tistem trenutku, ko gledam te številke, se odprejo vsi moji kanali – jasnovidnost, jasnočutnost, jasnoslišnost. Navzven morda deluje, kot da prebiram pomen številk, a v resnici se mi skozi njih izriše celotna zgodba osebe. Pogosto se zgodi, da določenega elementa sprva sploh ne opazim, potem pa mi “od zgoraj” sporočijo, naj se osredotočim nanj. Na primer, nenadoma mi povedo, da določena številka izvira iz preteklih življenj in da moram raziskati njen vpliv.

Vse to se prepleta v mojih mislih, telesnih občutkih in intuiciji. Ključna je sposobnost prepoznavanja znakov in usklajevanja različnih informacij – hkrati berem energijo osebe, poslušam vodstvo in povezujem fizične občutke.
Tako kot jaz uporabljam številke in angelske karte, si tudi drugi intuitivni svetovalci izbirajo neka svoja orodja, ki jim pomagajo v tem procesu..

Prva jasnovidka, ki sem jo spoznal pred približno dvajsetimi leti, je ljudem napovedovala prihodnost iz kavne usedline. A to je bila le zunanja fasada – v resnici je informacije prejemala intuitivno. Skodelica kave ji je služila kot pripomoček, s katerim je olajšala proces in zmanjšala začetni odpor pri ljudeh, ker jim je bilo nepojmljivo, da to nekdo kar tako vidi, ne da bi bral iz česa.

Nekaj podobnega se dogaja tudi meni – moja orodja so številke in angelski tarot.

Kako deluje ta povezava med kartami in intuicijo?

Seveda gre za kombinacijo – en del informacij pride preko kart, drugi pa skozi moj občutek.

Najzanimivejši so trenutki, ko mi notranji glas govori nekaj povsem drugega, kot kažejo karte. Takrat nastane dilema – čemu bolj zaupati?

Ko se to zgodi, vzamem dodaten čas in se ponovno povežem. Morda takrat izpadem nekoliko čudno, a v tistih trenutkih še dodatno odprem kanal in vprašam, kaj to pomeni. Pogosto mi nato sporočijo, naj še enkrat vržem karte – in ko jih ponovno premešam, se vsebina že ujema z mojim prvotnim občutkom.

Včasih se zgodi, da oseba kategorično zanika, kar pokažejo karte. Takrat ne vztrajam pri tem, da imam prav, ampak preprosto povem, kaj čutim. Karte so zgolj medij – lahko pokažejo splošno smer, a pravi odgovor se velikokrat skriva v detajlu. Morda izstopa neka podrobnost, recimo golob na karti, in v tistem trenutku začutim, da simbolizira svobodo.

Tarot priročniki pogosto poudarjajo, da moramo gledati slike in občutiti njihov pomen, ne pa se slepo držati standardnih razlag.

Enako velja za interpretacijo v praksi – pomembno je, kako se jaz počutim ob določeni karti in kaj mi sporoča intuicija.

Ženske najpogosteje sprašujejo o ljubezni. Zdravje pogosto postavijo na stranski tir, čeprav bi moralo biti obratno. Moški so pri tem nekoliko bolj zavestni, ženske pa resnično zanima predvsem partnerski odnos.

Kako ženski razložiti, da njen partner ni prava izbira, ne da bi jo popolnoma sesula? Ne morem ji preprosto reči: “To ni pametno.” Namesto tega jo vodim k temu, da sama začuti, kaj ji telo in intuicija že zdaj sporočata. Če sama prepozna določene znake, bo sporočilo veliko lažje sprejela.

Imam izkušnjo iz svoje prejšnje zveze, kjer je jasnovidna kolegica diskretno namignila, da ta zveza ne bo večna, a obenem je jasno povedala, da je prav, da je do nje prišlo, ker vsaka zveza nam nekaj da in nas na nek način spremeni ter nas popelje korak bližje k temu, kar nam je namenjeno in kamor smo namenjeni.

Ja, skozi partnerstvo se veliko naučimo, saj nam partner vedno služi kot ogledalo. V odnosu se uravnavajo naše lastnosti – tisto, česar imamo preveč, partner pogosto premalo, in obratno. Ta nasprotja so vedno prisotna, a če jih znamo prepoznati in razumeti kot priložnost za rast in spremembo, se lahko iz partnerskega odnosa naučimo ogromno.

Vsak tak odnos je stopnica na naši poti. Če imamo še kaj drugega za spoznati in osvojiti, se pojavi nova stopnica – in preprosto stopimo naprej.

Tako. Vsaka ženska ali pa moški, ki je v trenutku s to žensko ali moškim, v tistem trenutku je prav, da sta skupaj. Jaz potem tudi tako rečem, čez nekaj časa boš pa videla, prepusti se, uživaj v danem trenutku. Tukaj ne zabiješ človeka, daš mu malo vedeti, da to zdaj ni tisto “pravo”, ampak naj uživa maksimalno, naj se čim več nauči in naj gre potem srečno ven, ko bo čas.

Ali lahko sami razrešimo karmične vzorce ali pa celo uroke?

Vzorce ja, uroke pa zelo težko, saj so te energije izjemno močno povezane z nami in se jih težko osvobodimo. Pa tudi, kako boš sam ugotovil, zakaj je ta urok pri tebi? Uroki so res težke zadeve, prisesane energije. Prekletstva, ki so nam poslana, težko pretrgamo sami. Mogoče z zelo dolgotrajnim, intenzivnim delom, če hodimo na delavnice, če imamo kakšno energijsko tehniko, ampak to je res težko sami odpraviti.

Vedno se sprašujemo, ali bi lahko določene stvari sami odpravili. Torej pri urokih raje ne?

Ne, jaz bi raje rekla ne. Kakšne druge, lažje zadeve ja. Tudi recimo, če smo mojstri Usui, Marse, Kundalini, Šambale reikija, je to premalo, še vedno nismo toliko opolnomočeni, da bi sami odstranili urok.

Na kakšen način pa ga sploh najdemo, kako se zavemo, da moramo priti k tebi?

Jaz, ki veliko delam s takšnimi energijami, imam tudi precej sovražnikov. Ko nekdo razmišlja o meni ali mi v tistem trenutku nekaj pošlje, to zaznam skozi sanje. Prvi znaki so lahko sanje, v katerih nas nekdo lovi, ali pa sanjamo kače, pse – odvisno od vrste uroka. Če gre za džine, ki jih pozna arabska vera, če gre pa za vlaško magijo, se lahko v sanjah pojavljajo kri, kura ali druge značilne podobe. Pogosto so to sanje, iz katerih se nenadoma panično prebudimo. Seveda, če sanjamo kuro in smo v sanjah srečni ter se z njo igramo, to ne pomeni, da gre za nekaj negativnega.

Poleg sanj lahko vpliv uroka opazimo tudi v vsakdanjem življenju. Če je urok narejen na finančnem področju, se kljub trudu in stalnemu delu denar preprosto izgublja. Če je usmerjen na ljubezensko področje, hodimo na zmenke, a nasprotni spol se nas sploh ne “prime” – kot da bi bili odbojni. Pri zdravju se pogosto zgodi, da zdravniki ne najdejo vzroka za bolečine ali težave, ki jih doživljamo. Velikokrat so uroki narejeni tudi za to, da oseba ne more zanositi – zdravniški izvidi kažejo, da je vse v redu, a do spočetja kljub temu ne pride.

Ali se uroki lepijo na naše vzorce?

Ja, vse je z namenom. Ko imamo negativne misli, ko smo živčni, se pri ljudeh, ki imajo močan urok, to zelo opazi.Takšne osebe zelo težko gledajo drugega v oči, so nemirne in odmikajo pogled. Ko jim pogledaš v oči, imaš občutek, kot da gledaš v prazno, kot da jih ni več tam. To so že dolgoletne situacije, ko duša začne izgubljati pomen in energijo. Na začetku se duša še bori, a čim dlje je ta energija prisotna v nas, tem močnejša postane, kar lahko vodi tudi v vedno več smole.

Kako ločiš med uroki in entitetami? Pravzaprav, kakšna je sploh razlika?

Urok je nekaj, kar je poslanega, namerno narejenega. Lahko pa se zgodi tudi, da stopimo na neko energijsko past, na primer nekdo je polil vodo mrtvih, mi stopimo nanjo in se nam urok prisesa, čeprav ni bil prvotno namenjen nam. Entiteta pa je izguba energije, povsem drugačna vibracija. Oboje je slabo, vendar je urok težje odstraniti. Entiteta je kot pijavka na telesu – če imaš nekaj znanja, jo lahko sam odstraniš. Pogosto vidim entitete v obliki škorpijona, odvisno od tega, kje so prisesane.

In ti to res vidiš?

Ja, to je energija. Ko sem globoko v transu, ne gledam. Ampak če zavestno rečem: “Ok, zdaj pa res poglej, kaj oseba ima,” odprem oči in vidim, kaj se plazi po njej. Na začetku sem vsako entiteto posebej odstranila in preverila, ali je vse čisto. Bala sem se, da bi kaj spregledala ali naredila narobe. Zdaj pa zaupam svojim pomočnikom in sebi. Nisem imela primera, da ne bi šlo vse dol. Imela sem pa dve gospe, ki nista takoj opravili energijske izmenjave, in pri njiju ni delovalo. Kot da so entitete čakale, dokler nista plačali. Takrat še nisem razumela, kako pomembna je energijska izmenjava. Hotela sem pomagati vsem, tudi če kdo ni imel sredstev. Ampak sem se naučila, da brez neke energijske izmenjave ne gre.

Torej, če te nekdo poskuša prevarati in ne pride do te energijske izmenjave, mu pravzaprav s tem nisi nič pomagala, ker se ni niiz tega nič naučil?

Točno tako. V takem primeru oseba pogosto dobi še dvojno nazaj.

Katero je bilo najbolj noro spoznanje, ki si ga dobila pri svojem delu? Nekaj, kar je presenetilo celo tebe?

Veš, jaz sem tako v tem, da je to moja resnica, zato me nič več ne preseneti. Morda edino to, ko se srečam z ljudmi, ki v to sploh ne verjamejo. Če se o tem pogovarjava midva, nama je to nekaj povsem naravnega. Ampak ko razložim svoje delo in vidim, da nekateri sploh ne verjamejo v energije, v manifestacijo, me to še vedno šokira. To je zame, kot da bi mi nekdo odsekal glavo. Ne kregam se, ampak si mislim: “Koliko je še nerazvita ta duša!” Tu imam verjetno največji izziv, ker znam biti cinična do tistih, ki jim je to povsem nepojmljivo.

No, saj življenje nauči tudi najbolj racionalne ljudi, da svet ni vedno tak, kot si ga predstavljamo. Včasih se nam pač zgodi kaj, kar ne moremo racionalno razložiti. Nobena znanost ne pomaga. Sam sem imel kar nekaj takih izkušenj. Očitno pride trenutek, ko se nam življenje predstavi na preceh drugačen način.

Ja, vsekakor. Ne obsojam ljudi, ki to zanikajo, mi je pa vseeno neverjetno, da se nekateri popolnoma zaprejo za tovrstne izkušnje.

Med svetovanjem si omenila, da v šamanskem obredu, oziroma operaciji odpravljaš tudi blokade, ki se karmično vlečejo po ženski ali moški liniji prednikov iz roda v rod. Ali lahko kaj več poveš o tem?

Vsi mi nosimo energijsko navlako naše ženske in moške linije. Ta se vleče kot nit in nas bremeni, dokler teh stvari ne ozavestimo. Blokade, ki jih nosimo, so pogosto del našega učenja, kjer se vrtimo v krogu, dokler ne dojamemo te lekcije.

Najprej je potrebno prepoznati, katere energije so prisotne in kaj bi nas rade naučile, saj so večinoma povezane tudi z našimi preteklimi življenji. Ničesar ne doživljamo po naključju – vse, kar se nam dogaja, je posledica tega, kar smo nekoč sprožili in povzročili drugim.

Zato je pomembno, da se ne dojemamo kot žrtve, temveč pogledamo globlje in se vprašamo, zakaj nosimo določene vzorce in kaj nas učijo v naši sedanji reinkarnaciji. Pri seansi te energije prepoznamo, ozavestimo, nato pa v obredu opravim energijsko operacijo s pomočjo svojih spiritov. Vse se odvija preko “režiserja” – tistega, ki ti je na podlagi tvojih preteklih življenj napisal scenarij za to življenje. vendar če ne dojamemo bistva in ne naredimo notranje spremembe, se lahko določene blokade sčasoma ponovno pojavijo.

Ko se odpravi ta karmična blokada, ki se vleče po predniški liniji iz roda v rod, ali to na kakšen način vpliva na naše potomce, sploh če so že odrasli in niso več pod našim neposrednim vplivom?

Odprava blokade ima vpliv tudi na potomce, vendar je ključno, kdaj se to zgodi. Če blokado odstranimo, preden imamo otroke, se ne prenese naprej. Če jo odpravimo kasneje, postane nit te blokade sicer šibkejša, vendar je še vedno prisotna. Kot starši lahko z lastnim zavedanjem pomagamo tudi otrokom, da ozavestijo določene vzorce in jih preoblikujejo. Ko mi sami začnemo delovati drugače, otroci pogosto nezavedno prevzamejo naše nove navade in spremenjen vzorec.

Pri tem pa ima pomembno vlogo njihova starost – mlajši otroci spremembe lažje sprejmejo, saj še niso tako globoko zasidrani v določene vzorce. Starejši potrebujejo več podpore in pomoči, ker so te vzorce dalj časa živeli, zato je lahko v njihovem primeru koristno tudi energijsko delo, ki jim omogoči lažje preoblikovanje teh blokad.

Ali lahko med šamanskim obredom odpraviš tudi karmične vzroke za bolezni?

Da, tudi karmični vzroki za določene bolezni se lahko odpravijo na tak način. Vendar pa je to odvisno od več dejavnikov – tako od stopnje bolezni kot od stopnje zavedanja in pripravljenosti posameznika na spremembo. Ni dovolj le eno čiščenje, potrebna je poglobitev v situacijo, razrešitev vzrokov ter delo na sebi. Karmična bolezen se namreč pogosto vrača, dokler posameznik ne ozavesti njene globlje lekcije in ne spremeni načina delovanja ali razmišljanja.

Ali tvoji duhovni pomočniki med samim obredom kdaj izpostavijo tudi kakšno zadevo, ki ni bila omenjena med svetovalnim delom? Se potem dela tudi na tej blokadi, čeprav ni bila predvidena?

Da, to se pogosto zgodi. Med obredom padem v trans, kjer sledim svojim duhovnim pomočnikom in oni vodijo mene. Velikokrat se pokažejo tudi druge stvari, ki jih med svetovanjem ne opazim. Včasih jih razkrijem osebi, včasih jih obdržim zase – to je odvisno od tega, koliko je posameznik pripravljen sprejeti in kako visoko je njegovo zavedanje. Vse, kar se razkrije, je v skladu z njegovim procesom in tem, kar je v določenem trenutku sposoben razumeti in predelati.

Mislim, da sva že dovolj govorila o urokih in entitetah, zdaj pa se dotakniva še društva Angelske šapice. Lahko poveš kaj več o tem?

Pred približno sedmimi leti sem skupaj z dvema kolegicama ustanovila to društvo. Dala sem pobudo, bil je čas, da nekaj naredimo, da gremo v akcijo in pomagamo tem potepuškim, zapuščenim kužkom.

Od majhnega sem ljubiteljica živali. Ker sem bila sama precej zavržen otrok – časi so bili drugačni – in takrat še nisem predelala te bolečine, sem skozi reševanje kužkov na nek način reševala tudi sebe. Iz te moje ranjene globine, perspektive, ali kakorkoli to imenujemo, se je vse skupaj začelo.

Ko smo društvo ustanovile, smo v prvih letih delovanja rešile ogromno psov – jih nahranile, negovale in jim pomagale. Sodelovale smo tudi z Beogradom, ker imajo pri nas zavetišča določena pravila, ki znajo biti precej toga in je precej več papirologoje. Sem se pa povezala z našimi zavetišči, saj dobijo kar nekaj donirane hrane, pogosto iz velikih trgovskih centrov, ki pa ni primerna za zavetišča. Ta hrana ni kvalitetna, uličnim kužkom pa vseeno lahko reši življenje. Zato smo zbirale to hrano, jaz sem jo vozila v Beograd, zdajadnje čase pa veliko več sodelujemo z Bosno in Hercegovino.

V preteklosti sem vse delala osebno – iskala zapuščene kužke, jih vozila v Slovenijo, urejala dokumentacijo, se srečevala z lastniki … To sem jemala zelo osebno, njihova nesreča me je globoko prizadela. Rešila sem tisoče psov, vendar je bilo tudi ogromno težav. Včasih se je izkazalo, da lastniki niso primerni, ali pa so si premislili.

Zdaj delujem drugače. Ljudje prinašajo stvari, v trgovini Petish na Viču imamo košaro z našim logotipom in tam se nabira hrana. Ko se nabere dovolj, pokličem v Srbijo ali Bosno, in pridejo po hrano za potepuške pse. Nisem več toliko osebno vpeta v to in tudi ne vozimo več kužkov v Slovenijo, saj so se razmere spremenile. Veh letih se je vse postrilo in če želiš vse legalno počet je cel postopek zelo dolg. Tako, da ne rinem več z glavo skozi zid.

Bi želela bralcem kaj sporočiti glede te tematike?

Da, če vidite, da nekdo muči žival – sosed ali kdorkoli – je vaša odgovornost, da to prijavite. Najlažje je obrniti glavo stran, a to ni prav.

Podobno velja tudi za zlorabljanje ljudi, kajne?

Res je. Seveda to ne pomeni, da gremo h sosedom in kričimo nanje. Lahko pa napišemo prijavo, naredimo kakšno fotografijo, posnamemo dogajanje in to prijavimo pristojnim organom. Vsaka občina ima centre za socialno delo in inšpekcijo za živali.

Kar se tiče živali – če vidite, da kakšna potrebuje pomoč, bodisi ježek, kužek ali muca, pomagajte! S hčerko sva pet ali šest let živeli sredi gozda in reševale srnice, sove, ježke … Ko nekaj pride v moje življenje, pomagam.

To bi res rada položila ljudem na srce: pomagajte, če le lahko. Ne morete brcniti mačka, ki ima rano – kaj če bi imeli rano vi? Bi vas kdo brcnil? Res je, da postajamo kot družba vse bolj sočutni, a vseeno še vedno premalo. Morda kdo nima časa ali sredstev, da bi imel doma žival, vendar obstaja ogromno društev in organizacij, ki pomagajo zapuščenim in ranjenim živalim. Lahko jih kontaktirate. Tudi če nakažete en evro, se to nabere. Če se več nas odpove le eni kavi na teden, se lahko s tem pri teh organizacijah nabere dovolj sredstev za veliko količino hrane.

Če bi več ljudi to počelo, bi bil svet veliko lepši. Delajmo na tem, da bo svet boljši. Tudi svojo hčerko učim tako: “Bodi dobra, postavi se zase, pomagaj šibkejšim. A najbolj pomembno – postavi se zase in povej!” V Sloveniji je kar velika težava s tem, da ženske ne povejo, kaj čutijo in česar si želijo ali pa s čim se ne strinjajo.