Metod Žunec - Energijska pretočnost spregledane slovenščine

O moči besede, ki je podprta z namero in čustvom, sem se v zadnjih letih lahko prepričal sam – skozi različne bioenergijske tehnike, ki so mi prišle na pot. Voda in posledično tudi naši organi zaznajo energijo, ki stoji za besedo. Če lahko rastlina uvene pod težo sovražnih misli, si lahko predstavljamo, kakšen vpliv imajo besede na nas – še posebej v zgodnjem, formativnem obdobju. Besede lahko za vedno spremenijo naše življenje. Na slabše ali na bolje. Nikoli niso bile »samo besede«. Z njimi gradimo, izražamo, se sporazumevamo – in žal tudi ločujemo. Čeprav sem se z besedami igral vse življenje in z njihovo pomočjo gradil svoj svet, sem jih pogosto jemal kot nekaj samoumevnega.

In potem ti vesolje na pot pošlje Metoda. Zanj sem že bežno slišal, še več pa o njegovi knjigi, ki jo slavisti berejo, javno pa pogosto zavračajo. Zakaj? Ker njegova analiza jezika ni zgolj gola znanstvena razčlemba, temveč temelji na intuiciji, uvidih in ustvarjalni domišljiji – tisti isti domišljiji, s katero so znanstveniki skozi zgodovino spreminjali naš pogled na svet. Njegov sistem presega dosedanje razumevanje strukture in izvora jezika, zato bo šele čas pokazal, ali bodo ta raziskovanja obrodila sadove.

Kakorkoli bo že, zame je najino srečanje pustilo močan vtis. V njegovi analizi sem začutil sled nečesa, iz česa je stkano naše vesolje. Prepričan sem, da besede nosijo veliko globlji pomen, kot se nam včasih zazdi na prvi pogled. Njegove besedotvorne razlage so se me intuitivno dotaknile in se zasidrale v meni. Metod me je navdušil – njegova energija, način razmišljanja in pristop so veliko več kot le igra besed, kot to skuša prikazati stroka. Mi smo energija, besede so energija, in kombinacija obojega v njegovem delu pušča globok vtis. Vesel sem, da nisem spregledal njegove Spregledane slovenščine. Ta razkrije, da ima naš jezik veliko globlje in bolj univerzalne korenine, kot si je kdorkoli predstavljal, korenine, ki segajo daleč, daleč pred čas prvih zapisov v knjižni obliki.

“In beseda je meso postala” je znan biblijski rek. Koliko res besede energijsko vplivajo na nas in spreminjajo našo realnost?

Jezik je vez med mislijo in dejanjem, vez med abstraktno in snovno ravnijo. Misel je neoprijemljiva, se je ne vidi, ne sliši, zato se zdi, da ima bodisi nadsvetlobno hitrost ali pa je vseprisotna. Slovenščina pravi, da misel ne nastaja v nas, v naših možganih, temveč, da mi moramo iti ponjo: PO-MISL-ITI (PO MISEL ITI), DO-MISL-ITI (DO MISLI ITI). Kot da misel obstaja v Polju, univerzalni Zavesti, mi pa z našimi individualnimi polji, individualnimi zavestmi, dostopamo do tega Polja. Moč jezika je, da misli upočasni na raven zvoka in jih naredi oprijemljive. Beseda JEZIK se lahko tolmači JEZ-IK, pri čemer JEZ pomeni upočasnjevanje, tako kot JEZERO upočasni vodo. Pripona –IK pa izraža zbiranje nečesa: DIMNIK zbira dim, v KURNIKU so zbrane kokoši, v PESKOVNIKU pesek, na LEDENIKU led … JEZ-IK je s tega zornega kota orodje, ki nekaj upočasnjuje in zbira. Upočasnjuje misli, zbira pa besede, s katerimi se misli da izraziti. Slovenske besede so že same po sebi zgoščene misli, za kar sem že naštel nekaj primerov. Za razumevanje dojemanja moči besed naših prednikov, je pomemben zlog BA. BAJATI pomeni GOVORITI, PREROKOVATI, ČARATI. Pri tem se samo zlog BA nanaša na frekvenco, ki se širi in osvaja določen prostor ter vpliva nanj. JA-TI označuje smer bajanja: jaz (JA) tebi (TI).Vsi osnovni pojavi, katerih bistvo je frekvenca vsebujejo zlog BA. Naši predniki so vedeli, da čas in prostor nista dopolnjujoč par, temveč sta tak par frekvenca in prostor. Zato zlog BA pomeni oboje: frekvenco in prostor. Stara beseda za PRAZNINO je bila PRAZNO-BA. Beseda sporoča, da praznina ni PRAZNA, ampak so v njej frekvence, ki zapolnjujejo prostor. Frekvenca pa je energija. PRAZNOBA je izhodišče, ki ji sledi prva upočasnitev, SVETLO-BA, ta se upočasni v zvok: GLAS-BA. Glasba je most med abstraktno in snovno ravnijo. Tukaj domuje tudi BESEDA. Njena narečna različica je BƏSEDA, kar pomeni, da je izvorna beseda verjetno bila BA-SEDA, tista, ki frekvence (BA) useda (SEDA), jih upočasnjuje. S tega vidika besedi BASEDA in JEZIK izražajo enako misel. Naslednja upočasnitev je OS-E-BA. Bistvo osebe je OS, ki oddaja in sprejema frekvence iz prostora in se tudi širi v prostor. Frekvenca jezika v prostoru dobi moč udejanjanja. Slovenščina to sporoča z besedama DEJATI in DEJANJE: demo (jo izrečemo) misel, ki jo preko dejanja uresničimo. Na ta način Polju pomagamo, da se preko jezika in preko nas izkuša, pomagamo mu, da možnosti postanejo “meso”. Beseda pa nima samo te moči, da meso postane. V notranji zgradbi naših besed, katerih pomenski nosilci so besedna jedra, zlogi in glasovi (črke), je skrita vsa modrost naših prednikov, ki ni zapisana nikjer drugje, razen v besedah. Jezik predstavlja miselno zgodovino našega naroda. Zlog BA je prisoten tudi v besedah BAJKA, ZGODBA, GODBA, SOBA, TORBA … vse povezano z jezikom, frekvenco in prostorom. Naši predniki so vedeli, da ima beseda moč udejanjanja možnosti.

Vsaka beseda ima svoj globlji pomen, ali se sploh res zavedamo programiranja naše zavesti, ki se ga vsakodnevno izvaja potem besed?

Slovenščina to jasno opredeli z besedama POZORNOST in ZORETI. ZOR je besedno jedro, ki se še nadalje lahko tolmači kot Z-OR. VOR je stara beseda za UNIVERZALNI RED, ki je že misel: V-OR, v/ven iz (V) univerzalnega Reda (OR). Univerzalni Red, ki je vesoljni Red, so naši predniki videli v simbolu KOLESA. V besedi VESOLJE samo zlog OL pomeni VES-OL-JE, drugo je jasen opis: vse kar je, je vesolje. V besedi K-OL-O je prav tako zlog OL. Beseda KOLO sporoča: kot (K’) vesolje (OL) kroži/vrti se (O). Slovenščina pravi, da naj je človek pozoren na vesolji Red in naj deluje v skladu z njim, saj takrat začne nekaj ZORETI. Ključna je POZORNOST: tja kamor usmerimo pozornost, tisto začne zoreti. Brez pozornosti se ne zgodi nič – vse se prezre in spregleda. Ko se zavedamo notranjega pomena besed, smo nanj pozorni, beseda dobi moč in zazori, mi pa z njo. Zavedanje je pozornost.

Evidentno, vsaj po tvojih raziskavah, je koren marsikatere besede vsidran v pojme, ki nas povezujejo in združujejo. Kaj zgubimo kot narod in kot ljudje, ko pozabimo te prvotne korene, to globljo sporočilnost besed?

Najprej izgubimo povezavo z miselno zgodovino našega naroda. V besedah je zgoščeno vse, kar so naši predniki dojeli, razumeli, doživeli; v njih je vse, kar so mislili; vse, čemu so hoteli dati pomen. Izguba stika z globljim pomenom besed ošibi naša držo, s tem pa začnemo misliti, da smo manj vredni. Ta pojav je opisal že Janez Trdina, ki je rekel, da je naša največja slabost, da prekomerno čislamo tuje in zametujemo svoje. Z odtujenostjo od izvornega pomena besed, se začne jezik spreminjati tako, da besede postanejo manj jasne. Tak primer je uvedba glasu “J”, v 19. st., ki ga imenujem pomenski zatič: PRIJATEL je postal PRIJATELJ, KNIGA KNJIGA, LUBEZEN (po moje izvorno LUBAZEN, kar je ohranjeno v “moja luba”, ljubezen pa je ženskega spola) LJUBEZEN … Narod postane žrtev zgodovinskih potvorb. Prevladala je ideologija, ki razglaša, da smo na naše ozemlje prišli v 6. st. Torej smo tukaj tujci in brez omembe vredne zgodovine. Če smo tukaj tujci in prišli šele takrat v stik z omikano kulturo, potem smo seveda tudi večino besed prevzeli od drugih narodov, kar je uradno sprejeta usmeritev. Jezik govori popolnoma drugačno zgodbo. Ker ne razumemo več izvornih misli izza besed, se našim besedam zlahka odpovemo. Prepričali so nas, da smo nedolgo nazaj pršili sem iz močvar, vcepili so nam občutek majhnosti in podrejenost, kar jezik zanika. Lep primer naše staroselskosti je povezava med besedama JELA (JELKA) in JELŠA. Na prvi pogled se ne zdi, da bi bili besedi povezani z besedo IGLA. Različica besede IGLA je JEGLA. Narečno se začetni »I« lahko izgovarja kot JE ali JƏ. Primorci »imaš kaj kruha« rečejo »jəmaš kej kruha«, »bo treba it« pa »bo treba jət«. Različica besede JELKA je JELA. Pot od besede IGLA do besede JELA je potekala tako: najprej je »I« postal »JE«, IGLA – JEGLA. Primorci »G« izgovarjajo mehko in bliže glasu »H«, ki je onemel: IGLA → JEGLA → JEHLA → JELA. Tudi JELEN je bil verjetno IGLEN, saj ima špičaste rogove. JELŠA pa ni iglavec, temveč listavec. JELŠE so ob koncu ledene dobe, ko so se iglavci zaradi otoplitve pomikali višje, zavzele njihovo mesto. To so naši predniki videli, doživeli in to ujeli v besedo: beseda JELŠA sporoča: IGL-ŠA, iglavci/jelka (IGL/JEL) so šli (ŠA). ŠA v prleškem narečju pomeni ŠEL. Ta sprememba se je dogajala pred približno 12 tisoč leti, kar je precej dlje nazaj, kot nas v naše kraje umešča uradna zgodovina. Renata Lapanja, glasbenica, pripovedovalka zgodb in zbiralka ljudskega izročila v Posočju, je rekla, da je v Čadrgu veliko pripovedk, ki opisujejo jelke, a jelk tam danes ni. Nedolgo nazaj so pri prenovi kala našli deblo jelke staro 6500 let. Z nerazumevanjem jezika in namigov v ljudskem izročilu pač sprejmemo, kar nam ponujajo.

Kako razlagaš to neko evidentno povezanost našega jezika z izrazi, za katere smo menili, da pripadajo nekim drugim jezikovnim skupinam in kulturam? Recimo že sam primer zloga Či, ki v nekih drugih kulturah opredeljuje življenjsko energijo in se nahaja v premnogih naših besedah, ki so povezane s tem pojmom.

Predvidevam, da so v različnih jezikih ostanki prajezika, ki je bil izvoren. Nosilci pomena so predvsem zlogi, ki se lažje in bolj neopazno ohranjajo v družbi drugih glasov, ki tvorijo različne jezike. Zlog ČI je v slovenščini res bogato prisoten: ČIL, ZNAČILNOST, VOŠČITI, ZRAČITI, ČISTITI, IZROČITI …ČIL je zdrav, krepak človek, ki ima zadostno pretočnost univerzalnih energij. Beseda ZNAČINOST je zgovorna, saj sporoča ZNA-ČIL-NOS-T: naši predniki so znali (ZNA) čilost (ČIL) nosit (NOS). Glas »T« na koncu besede lahko pomeni TI ali STANJE. Značilnost naših prednikov je bila čilost. Beseda ČISTITI se lahko tolmači ČI-S-TI-ITI: univerzalne energije (ČI) si (S) ti (TI) dal v gibanje (ITI). Beseda čistiti ne govori o telesni čistosti, temveč o energijski pretočnosti. Beseda VOŠČITI se lahko tolmači V-OS-ČI-ITI. Glas »S« pred »Č« zaradi lažje izgovorjave postane »Š«. VOŠČITI izvorno ne pomeni nameniti nekomu nekaj besed ob pomembnih priložnostih, ampak pomeni gesto, ko želimo, da se po njegovi OSI, ki je bistvo OS-SEB-NOS-TI, pretaka ČI. Beseda ZRAČITI nam pove, da zračenje pomeni polnjenje prostora z energijo, ki je v zraku: ZRA(K)-ČI-ITI. Zlog RA kot sončno božanstvo poznamo predvsem iz starega Egipta. V slovenščini RA med drugim tudi pomeni SONCE. Stara beseda za MAVRICO je bila MAVRA. Mavrica je samo pomanjševalnica besede MAVRA. Tolmači se jo lahko MA-V-RA: ima (MA) v (V) sebi to, kar je v soncu (RA) – njegov svetlobni spekter. Beseda ZORA sporoča, da zori (ZOR) sonce (RA). Stara beseda za današnjo tujko ORIENRACIJA je bila RAZVED: zvedeti (ZVED) po soncu (RA), kje se nahajaš. Zlog RA je v slovenščini širši, saj v osnovi pomeni univerzalno Zavest, moško počelo, njegova obratnica AR pa pomeni človeka, ki je nosilec individualne zavesti: ZOB-AR, je človek (AR), ki popravlja zobe (ZOB); SOD-AR je človek (AR), ki izdeluje sode (SOD) … RA pomeni tudi vse univerzalno: HRANA, ZDRAVJE, RAST, STRAST, ZRAK, NARAVA, imeti RAD …

Ali sploh še lahko obudimo to povezanost z univerzumom in naravo, ki je očitno vpletena v korene slovenskih besed, pravzaprav, ali meniš, da se s temi besedami še vedno prenaša ta izvorna energija pomenov, ali pa se je to porazgubilo z našo odtujenostjo od pomena besed, kakor tudi z odtujenostjo od našega bistva.

VIDETI in VÉDETI sta zelo podobni besedi. Skupno sporočata, da vidimo samo tisto, kar vemo. Razumevanje notranjega pomena besed temelji na védenju o univerzalnem Redu, kot so ga dojemali naši predniki in ga izrazili s simbolom kolesa. O tem pišem v knjigi »Spregledana slovenščina«, še bolj podrobno pa v članku, ki je objavljen v zborniku »MODROST VÉDANCEV IN VEHT – slovenska duhovnost, védenja in znanja v našem življenju in izročilu«. Čarnost besed je, da vsakega nagovarjajo glede na to, kar zna videti. Mislim, da nas bo narava sama usmerila k vračanju k njej. Slovenci imamo za to bogat priročnik v našem besednem zakladu, ki nas lahko vodi naprej k naravi. Ko ostrimo čut za besedo, ostrimo tudi čut za dojemanje narave, saj beseda izhaja iz nje. Beseda NARAVA sporoča, da vabi (VA) k usklajenemu nihanju (N) med individualnim (AR) in univerzalnim (RA): N-AR-RA-VA. Bolj kot smo odtujeni od našega izvora in od samih sebe, manj razumemo svoj jezik. V naravi mora priti do oploditve, da postane nekaj možno. Beseda sledi temu saj je strukturno oploditev glasov in zlogov v presežek pomena. Beseda MOŽ-ŽEN sporoča, da je nek proces možen šele, ko pride do združitve moške in ženske polovice, kar pomeni, da sta polovici enakovredni in dopolnjujoči. Zato je vsak človek samo POL, moški ali ženski S-POL. V besedi POL je tudi zlog OL – vesolje. Glas »P« pa se nanaša na POL in tudi na PADEC. Padec povzroči, da se nekaj razdeli na polovice. Slovenščina pravi, da so polovice nastale s padcem (P) vesolja (OL). Padec vesolja pomeni točko, ko se je univerzalna Zavest (RA) začela udejanjati. Slovenščina nam pravi, da je naš NAMEN, da presežemo stanje polovičnosti in pridemo do izpolnjenosti. IZPOLNJENOST je tista beseda, ki nas vabi iz svoje polovičnosti v smer Enosti: IZ-POL-ƏN-JE-ENOST, izstop enega (ƏN) iz (IZ) polovičnosti (POL) je (JE) vstop v stanje Enosti (ENOST).

Ali se sploh zavedamo enosti, ki je toliko prisotna v našem besednem zakladu a obenem izgubljena v sodobni odtujenosti?

Slovenščina stanje Enosti dojema kot stanje zavesti. Zelo zgovorna je beseda OSVOBODITI. Če vemo, da je KOLO simbol vesolja, se nam beseda OSVOBODITI razpre popolnoma drugače: OS V OBOD ITI. Vemo, da ima kolo OS, ki predstavlja OSEBO (AR); OBOD pa predstavlja praznino, nič, polje možnosti, univerzalno Zavest (RA). Os je z obodom povezana z osmimi KOLI. Vsak K-OL je bil vesoljni (OL) ključ (K), ki je predstavljal eno prvino: ŽIVLJENJE, ZEMLJA, VODA, ZRAK, KAMEN, KOVINA, OGENJ in LES. Človek se osvobodi, ko se njegova os razširi v obod. To je OSVOBO(D)JENOST: OS V OBOD JE ENOST. Do tega stanja, so prihajali s pomočjo pijače OL, ki je v sebi imel matrico vesolja, izraženega skozi zelišča. Obred se je izvajal na OLTARJU. Beseda OLTAR se lahko tolmači OL-T-AR: vesolje (OL) boš postal ti (T) človek kot nosilec individualne zavesti (AR). Poudariti moram, da je zavest naš abstraktni prostor in ne polje zavedanja. Je polje, iz katerega črpamo misli in zamisli o sebi in svoji poti, odnosih, stvarstvu, namenu … Sama beseda ENOST je prav tako povezana s simbolom kolesa, kroga: EN-O-S-T, en (EN) obod/krog/nič/RA si (S) ti (T). Beseda ENOST je pogosta v našem besedišču: URESNIČ-ENOST, UDEJANJ-ENOST, ZDRUŽ-ENOST, NAMEN-JE-ENOST, RAZ-SVE-TLE-ENOST … Besede nas neposredno vabijo, da najdemo pot v Enost, jo uresničimo, udejanjimo. To je naš NAMEN, ki je na (NA) meni (MEN), na vsakem posamezniku, a istočasno je vsem nam eden: NAM-EN. Ob upoštevanju, da OSVOBODITI pomeni razširitev osi v obod, tudi beseda RAZSVETLJESNOT dobi poleg točke spoznanja tudi pomen abstraktne vseprisotnosti: RAZ-SVE-TLE-EN je tisti en (EN) tukaj (TLE), ki je razširjen čez (RAZ) vse (SVE). RAZ pa se lahko tolmači tudi kot RA-Z: združen z (Z) univerzalno Zavestjo/obodom (RA). To se je PRAZNOVALO. Beseda PRAZNOVATI nam sporoča PR-RA-ZNOVA-TI, ponovno združen z RA. Vidimo, da beseda PRAZNOVATI izraža enako stanje kot beseda OSVOBODITI in RAZSVETLJENOST. Predpona PRA pa že sama po sebi izraža nekaj izvornega. Naši predniki so imeli vse prav natančno razdelano in to zelo kompleksno. Nikakor ne moremo reči, da so bili neotesanci, ki jih dandanes prekašamo po znanju in modrostih. Danes se naslanjamo na umetno inteligenco, naši predniki pa so črpali iz vesoljne inteligence.

Za katere prastare izraze, ki si jih odkril tekom svojega jezikovnega raziskovanja ti je najbolj žal, da so izginili iz našega besednjaka, a se ti obenem zdijo res pomembne za obstoj kulture in zavedanja kdo sploh smo in od kod prihajamo?

Slovenščina je v dobri pomenoslovni pripravljenosti (zopet beseda, ki vsebuje pripono ENOST). Žal mi je, da so se izgubili pomeni posameznih zlogov in glasov, pomenskih enot, ki razkrivajo pomen misli, ki je besedo tvorila. Veseli pa me, da prastari zlogi še vedno živijo v slovenščini kot opomnik naše STARODAVNOSTI (STAR-ROD-OD-DAVNO). Z izgubo razumevanja pomenov zlogov in glasov, so postale besede nerazumljive, njihov izvor pa se je začel iskati pri drugih jezikih. Z drugimi besedami: začela se je razprodaja naših besed. Po radiu sem poslušal pogovor z znanim psihiatrom, ki je rekel, da bi beseda PRIDEN morala izginiti iz slovenščine. Globlji pogled razkrije, da beseda PRIDEN izhaja iz glagola PRIDATI. PRIDEN je tisti, ki skupnosti nekaj PRIDA, nekaj ji pridene. Če nič ne PRIDA, je PRIDANIČ. Z nerazumevanjem notranje pomenske strukture besed, besede postanejo samo »opeke«, ki jih uporabljamo za izgradnjo »hiš« naših pomembnosti. Jezikoslovec France Bezlaj je zapisal, da smo v obdobju »prečiščevanja« jezika izgubili 20.000 do 30.000 besed. Sumim, da se jih veliko skriva po nemških in srbohrvaških slovarjih. Primer je nemška beseda GLETSCHER, ki pomeni LEDENIK. Beseda se izgovori GLEČER. Beseda je očitno slovenska, saj vsebuje zlog GL, ki pomeni gledati, videti in tudi gladko, LED in ČER. Pomensko pravilno bi bila zapisana GLEDČER: skala (čer) odeta v gladki led, v katerem se lahko tudi gledamo – lahko deluje tudi kot ogledalo. Nemška beseda IGEL pomeni JEŽ. IGLA v nemščini pa pomeni NADEL. Vemo pa, da ima jež igle. Morda je nekoč davno jež bil JƏGLEŽ (IGLEŽ).

Svetost, sveča, svet – pojmi, ki so skozi čas postali nepovezani, čeprav evidentno izhajajo iz istega korena. V šoli smo se marsikaj učili pri slovenščini, predvsem stvari, ki nam mogoče nikoli ne bodo prišle prav, tega zavedanja enotnosti in enosti določenih pojmov se nismo niti dotaknili. Misliš, da se bo to kdaj spremenilo?

Moj namen s knjigo »Spregledana slovenščina« je bil prav ta: spodbuditi ljudi, da pogledajo na naše besede iz drugega zornega kota, da spregledajo (ponovno vidijo), uvidijo, kar je bilo spregledano (kar se ni opazilo) in da začutijo veličino jezika, ki nam je na voljo in je naš. Veseli me, da obstaja kar nekaj knjig, ki obravnavajo besede na podoben način. Verjamem, da bodo korenine pri mladih nekoč vztrepetale. V tem času se nabiramo raziskovalci, ki na različnih področjih odstiramo, kar nam je bilo zamolčano, sprevrženo, skrito. Prihodnji čas bo pa, upam, dal mlade, ki bodo zapisano še bolje povezovali, združevali in dodali svoj doprinos. Upam, da bodo o tem lahko poslušali kdaj tudi učenci v šolah! Ne samo poslušali, predvsem samostojno iskali sporočilnost naših besed!