O pomenu preteklosti

Ne zavedamo se, kako zelo pomembna je preteklost za nas. Iz nje se ničesar ne naučimo, zato se neprestano ponavlja. Zdi se, kot da nimamo zgodovinskega spomina, niti ga ne želimo imeti. Če bi odločitve sprejemali na osnovi izkušenj iz preteklosti, bi bilo naše življenje veliko lažje. Prav s tem namenom je bila ustvarjena zgodovina. O tem govori tudi latinski rek: »Historia magistra vitae est« – zgodovina je učiteljica življenja. Naši predniki so že davno spoznali, da je posredovanje njihovih izkušenj na mlajše rodove zelo pomembno, saj je tako mladim prihranjeno veliko bolečine, trpljenja, strahov itd. Od njih pa je odvisno, ali izkušnje (modrost) hočejo sprejeti in se iz njih tudi kaj naučiti.

Vse se neprestano vrti, vesolje, letni časi, energijski centri v našem telesu (čakre), voda kroži s pomočjo različnih agregatnih stanjih itd. Tudi predniki so dojemali življenje na tem planetu kot neprestano vrtenje, celo vesolje so si predstavljali kot kolo. To potrjuje tudi rek; Kakor na nebu, tako na zemlji. Zaradi pomembnosti vrtenja in kolesa je simbol Kresnika, edinega izpričanega boga prednikov, Kresnikovo ognjeno kolo. Predniki so nam zapustili zelo pomembno bajko, Kresnikov dvoboj. Bajka nam predaja veliko modrost o tem, kako pomembno je sprejeti prednike. Ko jih ne priznamo in ne sprejmemo, smo neprestano v notranjem konfliktu, bojujemo se sami s seboj. Konflikt oziroma boj pa vodita le v propad. Konec koncev, če ne bi bilo naših staršev, starih staršev in ostalih prednikov, v tej fizični pojavi tudi nas ne bi bilo.

Naši predniki so torej verjeli v reinkarnacijo, ponovno utelešenje duše v fizično telo, za namen učenja. Osnova vsega je učenje, v smislu brezpogojnega sprejemanja izkušenj. Izkušenj ne označujemo kot dobre ali slabe, pač pa jih le sprejemamo, takšne, kot so. To zelo lepo povzame slovenski pregovor; Sedi krivo, sodi pravo, ki govori o tem, da mora človek spoznati vsa (navidezna) nasprotja. Ki jih predniki niso dojemali kot nasprotja temveč kot povezana razmerja. Nasprotja: svetloba – tema, ljubezen – strah, vzhod – zahod, levo – desno, moški – ženska itd. so v bistvu odnosi, razlikujejo se le po stopnji napetosti oziroma razumevanja. Večje kot je nerazumevanje, večja je napetost in hkrati strah. Več kot je razumevanja in zato tudi dopolnjevanja, manj je strahu in več ljubezni. Ko nasprotja (ne sprejemanje) izginejo, ni več napetosti, tudi odnosov ni več. Vse kar je, je ljubezen.

Preteklost je temelj za prihodnost. Kar se je zgodilo včeraj, ima na današnji dan velik vpliv, še večjega pa na prihodnost. Za primer si oglejmo nekatere dogodke v življenju povprečnega človeka; dokončal je izobraževanje, se zaposlil, se poročil, dobil otroka. Danes te mejnike začenja živeti in vsak prihodnji dan bo vse bolj odvisen od včerajšnjega: služba, kariera, odnosi med zakoncema, vzgoja otroka in s tem nove razmere v družini, pomoč pri vzgoji vnuka. Ravno tako je z nekoliko bolj oddaljeno preteklostjo. Dogodki, ki so se zgodili pred sto leti imajo na nas precejšen vpliv, saj so čustva in spomini še vedno prisotni, predvsem, če so stari starši še živi. Ta del preteklosti še zelo dobro čutimo in se ga zavedamo. Opredeljujejo pa nas tudi dogodki, ki so se zgodili pred tisočletji. Vendar pa so se čustva in občutki tedanjega časa spremenili v telesni zapis, miselnost in določene navade ljudi. To pomeni, da delujemo in razmišljamo na nezavedni ravni, ki je pravzaprav naš zgodovinski spomin, ki pa si ga ne želimo ali ne upamo priznati. Posledično nas vodi v nerazumne in neželene odločitve. Potemtakem nezavedno obstaja tudi zato, ker si preteklosti ne priznamo in tako ne zmoremo pridobiti svoje identitete (istovetnosti). To pa je tudi stanje notranjega konflikta, ker ne vemo, kdo smo. In tako strah prevlada nad ljubeznijo.

Dejstvo je, da absolutne resnice o preteklost ne bomo nikoli spoznali. Lahko pa se ji približamo, preko našega čutenja in razumevanja načina življenja prednikov, skozi povest. Še ne tako dolgo nazaj so zgodovino imenovali povest. Povest, poleg zgodovinskih dejstev, vključuje tudi čutenje, duhovnost in bajeslovje. Prav s pomočjo bajeslovja in duhovnosti prednikov, ki sta pri nas izjemno dobro ohranjena, jo lahko celoviteje spoznamo. Še posebej pomembno je, da preteklosti ne izrabljamo za obsojanje in dokazovanje, saj nas tako le drži v svojih krempljih in smo v konfliktu sami s seboj. Strah v sedanjem trenutku ne more obstajati, lahko pa obstaja v preteklosti in prihodnosti. Ko izkušnje, občutke in spomine iz preteklosti danes sprejmemo, niso več v našem nezavednem. Tako tudi strahu ni in šele tedaj iz njih lahko izluščimo modrost in zmoremo ustvarjati prihodnost. V nasprotnem primeru se bo prihodnost ustvarjala brez nas.

Moja predstavitev

Po izobrazbi sem strojni inženir, sicer pa strasten raziskovalec slovenske preteklosti, duhovnosti in bajeslovja. Pri raziskovanju mi je v veliko pomoč strojniški analitični um in logično mišljenje, ki ju dopolnjujem z intuicijo ter čutnimi zaznavami. Moja zaveza je, da izročilo prednikov predajam po svoji vesti, zato zase pravim, da sem povestičar. Povest, kot so zgodovino imenovali včasih, je utonila v pozabo, hkrati z njo pa tudi njen namen. Bila naj bi učiteljica življenja in vir modrosti, kar se trudim ponovno obuditi. Preteklost skušam zaobjeti kolikor je mogoče celovito in neobremenjeno, pri tem se osredotočam predvsem na prednike, ki so živeli na prostoru, kjer danes živimo Slovenci. Za seboj imam bogat opus publikacij in javnih predstavitev doma in v tujini, napisal sem tudi knjigo Povest o koreninah Slovencev. V njej preteklost naših prednikov predstavljam na svojstven način, s katerim odpiram širši vpogled, ki omogoča drugačno razumevanje. Moj način raziskovanja je multidisciplinaren, saj upoštevam vse vire, ki so mi dostopni: zgodovinske, arheološke, etnologijo (narodopisje), genetiko, vero, religijo, jezikoslovje, značilnosti kraja in prostora, bajeslovje (mitologija), ljudsko izročilo ter duhovnost Vse to dokazuje, da je bila preteklost naših prednikov izredno bogata in izvirna. Izvirnost se odraža predvsem v našem jeziku, veri, ljudskem izročilu, narodopisju in bajeslovju, ki so izjemno bogati in vseobsegajoči. Zato menim, da imamo vse, kar imajo veliki.

Med sodelovanjem v projektu Regionalne razvojne agencije na projektu PONI (Podjetno nad izzive) je dozorela sprememba, zato sem blagovno znamko Zgodovinska izvirnost Slovenije, ki me je spremljala sedem let, oplemenitil z novim imenom PoVEST. PoVEST je staro ime za zgodovino in je še vedno v slovarju slovenskega knjižnega jezika. Že beseda sama nam pove, da zgodovina niso le fizične ostaline, temveč obsega tudi bajeslovje (vest kot novica, informacija), ljudsko izročilo in duhovnost (vest, ki je naš notranji glas, kažipot). V blogih vam bom prikazal izjemno preteklost prednikov, njihovo modrost in veličino.