Florence Maria Bratuž - Flora: Mojstrica brisanja osebnih neresnic

Florence Maria Bratuž – Flora: Mojstrica brisanja osebnih neresnic
Florence Maria Bratuž je ena tistih izjemno zanimivih osebnosti, ki jih je težko popredalčkati. Na prvi pogled se morda zdi kompleksna, a njeno glavno poslanstvo je pravzaprav obratno: zapletene človeške usode in težke čustvene vozle zna razgraditi na popolnoma enostavne elemente. Podobno kot njena terapevtska metoda, ki bi jo lahko opisali kot »skoraj preenostavno, da bi bila resnična«.

Njena pot se je začela že v otroštvu. Kot hči podjetnika je namesto pravljic poslušala o izzivih vodenja ljudi in medosebnih odnosih. Tako rekoč v zibko ji je bila položena vloga mediatorke, ki jo danes s pridom uporablja pri urejanju dinamike v delovnih organizacijah. A ker njena radovednost ni poznala meja, je svojo prakso želela nadgraditi v »nekaj več«.

Vzela je osnove procesa prisotnosti Michaela Browna, dodala petnajst let lastnih izkušenj, vse skupaj premešala, dodala nekaj avtorskih začimb in ustvarila metodo 3D Re- Live (ali po domače: program Delete). Gre za orodje, s katerim ljudem pomaga predelati čustvene odmeve mladostnih travm, ki jim še danes nezavedno krojijo usodo.

O svojem videnju sveta je napisala tudi knjigo Odzovi se na klic, zaživi svoj poklic. Nekateri bi jo opisali kot utopični roman, a le zato, ker si v današnjem svetu včasih težko predstavljamo življenje, v katerem si ne bi bili sami sebi največji sovražniki. Ko Florence Maria ne rešuje odnosov v podjetjih, pa prireja svoje legendarne čajanke. Tam se ob piškotih in čaju v krogu zanimivih ljudi razvijajo debate o življenju, vesolju in sploh vsem – ali, če si sposodimo misel Douglasa Adamsa, o »ribah nasploh«.

Z Florence Mario sva se pogovarjala o tem, kako sredi kaosa najti pot nazaj k sebi in zakaj je včasih najbolj pogumno dejanje prav to, da si dovolimo čutiti.

Tvojo metodo, ki mi je večkrat pomagala in je tako enostavna, da je skoraj neverjetno, bi lahko opisal točno tako: »skoraj preenostavno, da bi bilo resnično.« Verjamem pa, da nam ti lahko podrobneje opišeš sam pristop.

V naravi je vse preprosto in enostavno. In točno tukaj smo ljudje takšni, kot smo – vse zelo zakompliciramo, v resnici pa gre za preproste odgovore. Ker imaš že veliko predznanja, je zate to morda lažje. Tudi jaz se s tem ukvarjam že 15 let in je zame postalo samoumevno. Mislim, da je veliko ljudi, ki s tem predznanjem metodo lahko uspešno uporabljajo vsakodnevno. Se pa tega lahko naučijo tudi tisti, ki predznanja nimajo, le vedeti morajo, za kaj gre.

Ravno to me zanima – če lahko na kratko opišeš bistvo metode? Lahko greva h koreninam, k izvoru težav in ostalim procesom.

V bistvu gre za medosebno dinamiko. Ključen moment je, da nas nekdo na nek način prizadene – zadane nas v rano iz mladosti – mi pa na to čustveno odreagiramo. Ta reakcija pomeni, da se je v nas ponovilo nekaj, kar se je zgodilo v preteklosti. Kdaj, kje in kako daleč v preteklost gremo s to metodo, pa je odvisno od vztrajnosti vsakega posameznika pri »raziskovanju« sebe.

Omenila si, da pravzaprav sploh ni nujno, da se vrnemo h konkretni korenini oziroma dogodku, da bi stvar razrešili. Dajva najprej opisati metodo, da bomo sploh vedeli, o čemer se pogovarjamo. Začniva na začetku.

Govorila sem o čustvenih reakcijah. Prvi korak je zaznavanje, kdaj sem »iz sebe« – torej kdaj čustveno reagiram. Če tega zavedanja ni, delujemo avtomatsko in nezavedno, kot smo vajeni: ali napademo, ali pobegnemo, ali zmrznemo, ali pa se priliznemo in se pretvarjamo, da ni nič, medtem ko nas znotraj vse boli.

Zato je prvi korak to, da se sploh zavem, da sem v reakciji. Pri tem koraku dodamo dihanje. Vendar to ni dihanje v smislu »predihala bom ta neprijeten občutek«, temveč gre za zavestno dihanje, s katerim se namesto »ven iz sebe« vrnem »v sebe«. Gre za zavedanje in priznanje tega, kar čutim. Ljudje smo se zelo hitro naučili prilagajati okolici in hliniti svoje občutke, pri tej metodi pa je nujno, da si priznamo svojo resnico.

Torej: prvi korak je zavedanje in priznanje čustev ob podpori zavestnega dihanja, ki nas najhitreje pripelje nazaj v telo.

Drugi korak je brezpogojno čutenje. Čutenje tistega, pred čimer večina želi pobegniti, ker je boleče. Treba si je dovoliti čutiti to, kar je. Tukaj je spet pomembno opazovanje samega sebe: to, kar je znotraj mene in me boli, je le odmev preteklosti. Nima nobene zveze s situacijo tukaj in zdaj. To je včasih zelo težko sprejeti.

V tem je ta preprostost in hkrati nepreprostost. Da se ustavim in sem dovolj zavestna, da dojamem: ti si me morda izzval, prizadelo pa me je zato, ker sem si nekoč o sebi ustvarila neko omejujoče prepričanje, eno neresnico. Da bi se zacelila, moram najprej spremeniti to izvorno neresnico o sebi.

Drugi korak je torej brezpogojno čutenje, tretji korak, ki ga omogoči proces dihanja, pa je duhovna integracija. Ko si dovolim čutiti, dobim val energije, ljubezen, ki me poboža in zaceli. Takrat običajno jaz in moje stranke začutimo mravljince po celem telesu in globok, blažen mir. Tukaj smo nagrajeni, ker nismo »vrgli kamna v drugega«. S tem celimo rane – ne le tistih iz mladosti, ampak lahko tudi rodovne in kolektivne rane.

Pri tvoji metodi mi je bilo posebej všeč to, kar si vedno poudarjala: da nas zdravi energija dogodka in ne dogodek sam. Ni se nam treba spomniti prvotne travme. To je pomembno, saj ima marsikdo težave s priklicem spomina, recimo ženske pri spolnih zlorabah. Kot si rekla – zdravimo občutek oziroma energijo te travme, ki se je utelesila v našem telesu.

Točno tako. Če začnemo z umom racionalizirati – kar psihoterapevti pogosto počnejo, ko zahtevajo, da se nečesa spomniš in podoživljaš dogodek – lahko pride do retravmatizacije. To ni prava pot. Zaupati je treba dihu in univerzalni inteligenci. Največji pogum je zdržati v teh občutkih.

Ti občutki so lahko zelo težki, ne glede na to, ali izvirajo iz otroštva ali od drugod. Včasih gremo v napad in smo mi tisti, ki se moramo ustaviti. Nisem zmagovalka, če nekoga uničim v komunikaciji ali konfliktu. Moja naloga in naloga vsakega posameznika je, da ne ustvarjamo drame in ne poskušamo razumeti z glavo. Iti moramo direktno v občutek.

Ne potrebujemo zgodbe in ni nam treba ničesar razumeti. Če poskušamo razumeti, se zataknemo v glavi in nismo več v telesu. Čustvena in fizična bolečina imata prav to nalogo – da nas spravita iz glave v srce, v telo. To je njuna funkcija. Težava je v tem, da smo kot kolektiv programirani, da je bolečina nekaj slabega. Tudi fizična bolečina je pogosto posledica številnih čustvenih bolečin, ki jih nismo regulirali oziroma jih povezali z modrostjo, da gre le za podoživljanje pretekle travme. Telo se spominja in to moramo spraviti iz celičnega spomina, iz našega DNK.

Vem, da ko sem se prvič srečal s podobno tehniko – tisto, ki je skoraj preenostavna, da bi delovala (FFT) – mi je kolegica nenehno govorila: »Joj, ti si samo v glavi, jaz čutim namesto tebe, ti sploh ne moreš začutiti sebe.« Ugotovil sem, da sem potreboval dve ali tri leta, da sem v sebi sploh uspel vzbuditi to občutenje. Če smo celo življenje blokirali te zadeve, jih ne moremo odblokirati samo zato, ker nam nekdo reče: »Vidiš, blokiran si.« Zato imam konkretno vprašanje zate: kako se spopadeš s tistimi, ki so celo življenje blokirali čustva in verjetno ne morejo zlahko začutiti, kje v telesu se je trauma naselila?

Ko ljudje pridejo k meni, običajno že imajo neko bolečo izkušnjo, ni pa nujno. Jaz jih spomnim na njihovo čustveno reakcijo iz prejšnjega dne in jih vprašam, kje to čutijo v telesu. In veš kaj? Dejansko začutijo. Zelo hitro začutijo.

V nekem podjetju sem imela skupino petnajstih ljudi in sem jih prosila: »V redu, spomnite se na zadnji konflikt, ki ste ga doživeli danes, včeraj ali pa čez vikend ob obisku pri starših. Spomnite se situacije, ko ste se ‘sprožili’ – ob misli na šefa, sodelavce … Kje to čutite v telesu?« Odgovori so takojšnji: v grlu, pri srcu, v trebuhu, glava jih boli … Tisti, ki so pod največjim stresom, pa začutijo celoten živčni sistem.

Spomnim se direktorja, ki mi je rekel, da čuti frustracijo. Ugotovila sva, da dejansko čuti celoten živčni sistem – tako kot takrat, ko na cesti zaznaš nevarnost; najprej začutiš v možganih, nato pa se razširi po telesu, ki odreagira z napadom ali begom.

In kako taka oseba »prediha« celo telo? Verjetno z vdihom usmerjamo pozornost v tisti del telesa? Kako si se lotila tega pri nekom, ki čuti napetost povsod?

V tistem podjetju sem bila kar nekaj let in sem počasi razvijala to metodo, ki je takrat sploh še nisem znala poimenovati. Imela sem veliko izkušenj pri razreševanju medosebnih odnosov. Ko sva se s tem direktorjem pogovarjala o njegovih izbruhih, se mi je zaupal. Skozi pogovor sem hitro ugotovila, kje tiči konflikt. Bil je v nenehnem sporu s solastnikom podjetja. Vprašala sem ga, na koga ga ta solastnik spominja. Sprva se ni mogel spomniti, naslednji dan pa je le ugotovil: »Spominja me na starejšega brata, ki mi je vedno pametoval.« Solastnik je bil v njegovih očeh le projekcija brata. Meni je bilo ključno, da skozi to spoznanje izboljšamo njun odnos.

No, ampak vsi odnosi so pravzaprav odnosi z nami samimi, kajne?

Seveda. Težava je le v tem, da se vsi ukvarjamo s tem, kako grozni so drugi, namesto da bi se ukvarjali s seboj.

Seveda so drugi krivi, vedno! (smeh)

Drugi so naši angeli, preoblečeni v hudiče. Šele ko predelamo svojo bolečino, se zavemo, da so bili angeli, ki so nam le pokazali, kje imamo »hudiča« v sebi. Če grem jaz v napad in se maščujem – kdo je potem v tej zgodbi slabši?

Res je, vendar je to dolga pot – da ozavestimo svojo vlogo v vsakem takem »napadu« in smo zanj celo hvaležni, ker nam razkriva dele sebe, ki jih moramo urediti. To ni ravno prirojena lastnost in zahteva svoj čas.

Vidiš, to je spet samo prepričanje. Tvoje prepričanje je, da ljudje za to potrebujejo veliko časa. Mi smo morda generacija, ki je na tem področju orala ledino in že dolgo dela na sebi, so pa tudi ljudje, ki prej niso delali nič, pa hitro napredujejo.

Nek direktor mi je pripeljal svojo zaposleno – izjemno sposobno, pedantno punco, vodjo projektne pisarne. Rekel mi je: »Flora, ona je neznosno konfliktna.« Ko sem jo prvič videla, sem si mislila: »Vau, kot ledena kraljica je.« Priznam, vprašala sem se, če ji bom sploh kos, saj se mi ne ljubi ukvarjati z nekim močnim egom. Ampak skozi pogovor v vsakem človeku najdem nekaj dobrega. Vedno slišim tisto, kar moram slišati. Izvedela sem, da ima recimo zelo srčen odnos do živali. Že po treh pogovorih mi je direktor pisal, da je punca povsem drugačna in da ne »zavija več z očmi«.

Imela je odnosni izziv s sodelavcem, ki je pritisnil točno na njeno rano. Ta sodelavec jo je spominjal na mamo, ki ni imela moči, da bi živela svoje poslanstvo, in se je povsem podredila očetu. Punca je to hitro uvidela – pri mami je to obsojala, pri sodelavcih pa je vnaprej pričakovala neodgovornost. Zato je postala »control freak«. S svojo energijo ledene kraljice je dosegla le to, da so sodelavci ob njej dobesedno zmrznili. Bili so v stanju »boj ali beg« (fight or flight), v takem stanju pa možgani ne delajo in so zato zares delali napake. To je bil začaran krog.

Ta punca se je zelo hitro naučila metode 3D Re – Live (tako sem jo kasneje poimenovala). Ko je začutila, da je »iz sebe«, si je rekla: »Moj mali jaz hoče pozornost, ker je od mame ni dobil.« In si je sama dala ljubezen. Rekla si je: »Aha, slišim te, vidim te, v redu je.« Občutka ni potlačila, ampak je ponovno vzpostavila stik s seboj. Brez kakršnih koli duhovnih predznanj je dojela, da je notranja bolečina le klic na pomoč ranjene deklice ali duše, ki jo je treba zaceliti.

Prej je hotela zapustiti partnerja, ko pa je zmogla dati pozornost sebi – namesto da bi od moškega zahtevala ljubezen, ki bi zapolnila njeno praznino – je moški to začutil. Njun odnos se je spremenil za tisoč odstotkov. Ne potrebuješ veliko, dojeti moraš le ključne stvari. Pri meni je bila desetkrat in desetkrat sva to ponovili na življenjskih situacijah »tukaj in zdaj«.

Kako pa rešuješ primere spolnih zlorab, sploh pri ženskah? Teh primerov je ogromno, spomini pa so pogosto povsem blokirani. In verjetno ni niti v redu, če bi se jih na silo spominjale?

Ne, ne iščemo spomina v glavi. V glavo sploh ne hodimo, ker telo govori samo. Poglejva konkreten primer: ženska zmrzne, ko se ji moški približa, ker se v njej prebudi telesni spomin. Lahko ga sproži moški, lahko pa tudi ženska. Ko mi začne o tem pripovedovati, jaz začutim energijo, ona pa začuti napetost v telesu. Rečem ji le: »Zapri oči, z dihanjem si dovoli to čutiti. Pri meni si varna.«

Varnost je pri terapevtih ključna točka, brez tega delo nima smisla.

Pomembno pa je še nekaj: koliko sem jaz kot terapevtka šla čez svoje bolečine. Da se ne ustrašim, ko stranko zvija od bolečine, ker so ti procesi lahko zelo močni. Gremo skozi sedanje dogodke – partner, mama, oče, otrok – skozi tisto, kar sproži reakcijo. Pri metodi prisotnosti je bistveno, da smo tukaj in zdaj. Esenca je v tem, da korakamo: sem iz sebe, grem v sebe in počasi pridem do sebe.

Poudariti moram še nekaj: ne verjamem v to, da bi se morali česa bati. Imamo samo strah in ljubezen. Čim čutim strah, moram pogledati, kakšno prepričanje stoji za njim. Če sem »iz sebe«, pomeni, da verjamem, da je nekaj zame nevarno. Ne potrebujem zunanje zaščite, ampak pogledamo, kaj lahko naredimo tukaj in zdaj. Rešitev je preprosta: dih in duh. Z dihom zaupamo naravni inteligenci, saj s pomočjo diha ta naša »mašina« sploh deluje. Ego in um moramo izpustiti ter imeti vero v ta ekosistem, v univerzalne resnice, ki so vseprežemajoče.

Verjeti moramo v moč samozdravljenja in moč diha. Premalo se zavedamo, da se travme in čustva utelesijo v našem telesu. Vse poskušamo rešiti z umom, namesto da bi začutili ta zapis v tkivu.

Telo si zapomni vse – travme, vojne … zato so ljudje v takšni stiski. S covidom so se začeli prebujati stari spomini, zdajšnja vojna žarišča pa spet prebujajo kolektivne travme. Lahko se počutiš slabo, pa sploh ne veš, zakaj. To je v zraku. Mi smo energijska bitja in čutimo »na vodi«, v katero smer gre svet. Vprašanje pa je: ali nas bo ta voda, to kolektivno čutenje, potegnilo vase, ali pa se znamo postaviti tako, da to na nas ne vpliva več? Da to le čutimo, a nas ne vrže iz tira. To pa je trening.

Res je, vse v življenju je trening. Življenje samo je trening in vsi smo tu z namenom. Upam pa, da pridejo na vrsto tudi kakšne počitnice.

Počitnice? Kot bi rekel: »po chi iti«, ne? (smeh) Pomembno je, da znamo vsak dan poustvariti ta »chi« (življenjsko energijo). Da smo povezani s tem izvorom – zavestni vdih, zavestni izdih, tukaj in zdaj. Da se zavedamo, da je ta dih nekaj mnogo večjega kot le navaden vdih zraka.

Ali imaš kakšno dnevno rutino, mogoče povezano s tvojo metodo, ki ti pomaga iti skozi lastno življenje?

Pred leti sem začela s tibetanskimi vajami, pozneje pa sem jih skombinirala še z drugimi gibmi. Danes imam nabor sedmih vaj, ki jih naredim vsako jutro in mi vzamejo približno štiri minute. Začnem s prvo čakro, da se prizemljim, nadaljujem z ustvarjalno čakro, nato grem na tretjo za notranjo moč, pa na srčno, kjer si rečem: »Sem srčna”, potem grem na grleno in si rečem: “ Sem iskrena.« Zraven pa vključim še dve molitvi, kjer se povežem z univerzalno inteligenco.

Zjutraj si najprej vzamem čas, ko sem še nekje »med dvema svetovoma«, in se poskušam zavedati, kaj se dogaja v mojem telesu. To zavedanje telesa je ključno. Nato sledijo vaje, kjer se telesno pretegnem, obenem pa se ves čas opazujem. Če opazim, da ne čutim popolnega miru, grem sama skozi svoj proces. Jutra so zelo pomembna zaradi energije, ki jo prineseš v dan. Če me kaj vznemiri – pred časom me je recimo močno ganil nek film in sem bila dva dni v nenavadnem stanju – vem, da mi je bilo to namenjeno. To je bila priložnost, da uvidim, začutim in zacelim neko globoko rano.

V tem vidim glavno prednost tvoje metode: ko me nekaj »stisne« – pa naj bo to zaradi vsakdanjega stresa, delavnice ali terapije, kjer stvari prihajajo na plano – lahko s tvojo metodo te občutke samostojno sprostim iz telesa.

Res je. Ko sem pred petnajstimi leti odkrila to prakso, sem spoznala, da lahko potlačene stvari pridejo na plano šele veliko pozneje. In takrat se moraš odločiti: boš spet klical terapevta ali si boš pomagal sam in postal svoj lastni zdravilec? Nekateri ljudje preprosto nočejo nameniti časa učenju metod in raje hodijo na terapije znova in znova, ne da bi bili pripravljeni sami narediti korak k razrešitvi. Prehitro pričakujemo, da nam bo težave rešil nekdo drug – bog ali človek. Čas je, da si začnemo pomagati sami in da poiščemo nekoga, ki nas bo tega naučil.

Seveda, a ljudje običajno poiščejo pomoč šele, ko »voda teče v grlo«. Takrat je prav, da so tu strokovnjaki – bioenergetiki, ki sanirajo škodo na telesu, ali energijski terapevti, ki odpravljajo blokade in travme. Šele ko je najhujše mimo, morda nastopiš ti s svojo metodo, da se oseba nauči tehnike za naprej.

Se strinjam, vendar je vprašanje, ali sploh lahko pomagaš nekomu, ki ne prevzame nobene odgovornosti za svoje stanje. Sploh čustvene. Vemo, da je jeza tisto čustvo, ki najbolj škoduje našemu telesu. In dokler jeze ne prečutimo do te mere, da postanemo mirni in odločni, bomo vedno prestrašeni – bodisi zaradi tvoje jeze bodisi zaradi svoje lastne. Zaradi tega strahu ljudje pogosto blokirajo komunikacijo in si ne upajo povedati, kaj v resnici čutijo. Največje preboje dosežem takrat, ko ljudi pripravim do tega, da to jezo zares začutijo in jo predelajo.

Želim podati metodo, ki jo ljudje lahko uporabljajo vsak dan, tudi na delovnem mestu. To je moje poslanstvo. Zato hodim v podjetja. Tisto, česar ljudje niso razrešili doma, prinesejo v službo – sodelavec jih spominja na sestro, oče na šefa in podobno. Tudi sama sem šla skozi to: ko sem koga zagledala, sem si rekla: »Pa ta je čisto kot moj bivši« ali »kot moja mati«. Če tega ne razrešimo, bomo zboleli. Ko v podjetjih pokažem, kako ta metoda deluje, ljudje začnejo drugače gledati na soljudi. Ne mečejo več kamenja v druge in jih ne krivijo za svojo lastno žalost, strah ali jezo.

Kako pa delaš z ljudmi, ki se sploh ne želijo soočiti s seboj?

V podjetja me pokličejo, da uredim odnose in s tem posledično donos. Lastnikom je to zelo pomembno. Ko uvidijo, da je čustvena inteligenca ključna za dobro poslovanje, se stvari premaknejo. Velikokrat so napačne odločitve sprejete na podlagi omejujočih prepričanj in preteklih izkušenj, na kar niso imuni niti vodilni kadri. Svojo pot sem začela kot svetovalka v podjetjih, predvsem v avtomobilski industriji, saj sem v tej dejavnosti odrasla.

Da se ne oddaljiva preveč od same metode – kje si se sploh prvič srečala z njo?

Prvič sem se srečala s Procesom prisotnosti v knjigah Michaela Browna, ki je pojasnjeval, kako si je sam pozdravil neozdravljivo bolezen. Njegova metoda je precej strukturirana in zahtevna. Veliko ljudi prebere knjigo in poskuša iti skozi proces samih, pa se nato obrnejo name, ker je pot naporna. Če sem v življenju kje vztrajala, sem vztrajala pri tej metodi. Prvič zato, ker vključuje dihanje, in drugič, ker uči prepoznavanje odsevov in projekcij. To je temelj – da dojameš, da v druge projiciraš tisto, česar pri sebi ne vidiš. Tretjič, pa je srce same metode – zdravljenje notranjega otroka.

V samem procesu učenja ljudi večkrat ustavim. Ne zanima me zgodba. Zanima me, kje v telesu čutiš in na kaj te to spominja. Ko burno odreagiramo, so to čustva prizadetega otroka ali občutek nevarnosti. Pri proučevanju vzrokov bolezni sem naletela na štiri ključne dejavnike. Če vemo, da nam čustva, kot so jeza, žalost in strah, razjedajo telo, bodimo vsaj toliko »egoistični«, da z njimi nekaj naredimo. Ti štirje razlogi so: strahovi (tudi vojni in kolektivni), strah pred izgubo ljubljene osebe, strah pred ranljivostjo (recimo moški, ki se bojijo krvi ali bolezni, kar so pogosto podedovani strahovi prednikov iz vojn) ter izguba posesti in zlom samopodobe. To zadnje sem pogosto videla v multinacionalkah, kjer si le številka in te to razčloveči.

Sama sem šla skozi vse te procese še preden sem prebrala knjige Gaborja Matéja ali Brucea Liptona, ki sta te stvari znanstveno utemeljila. Preprosto sem v službi kolapsirala. Ko sem ugotovila, da za moje stanje niso krivi drugi, se je začela moja duhovna integracija. Morala sem pozdraviti notranjega otroka. Spoznala sem, da dobim neizmerno moč, ko se neham kregati z okolico in grem vase. To je bil blažen občutek. Seveda so bile tudi stranpoti, ko moj ego ni hotel popustiti. Zaupati moraš procesu in dovoliti energiji, da pride vate. Največji upor se pojavi, ko hočemo prehitevati in se čim prej znebiti bolečine. Ko pa postanemo sočutni do sebe in svoje bolečine, se začne celjenje starih ran. Prečutiti sem morala bolečino svoje mame, ki je bila gospodinja in je nosila težko breme, pa tudi bolečino svoje babice, ki je v vojni izgubila dva sina. Moje telo je nosilo te zapise. Če me vprašaš, kako daleč nazaj gremo – vse do Adama in Eve, če je treba. Če hočemo živeti v miru, radosti in tistih tihih, blaženih občutkih, se absolutno splača iti v proces, predelati te občutke. Mislim, da bi se morali o tem, kako si pomagati, učiti že v šolah. Da bi znali ločiti, kaj je naše in kaj moramo predelati, namesto da obsojamo druge za to, kar se nam dogaja. Namesto v »zgodbe« o tem, kaj je kdo naredil, bi morali iti vase. Imeti moramo le dovolj poguma, da prečutimo to, kar je znotraj nas.

Svojo metodo sem poimenovala program DELETE, ker sem takoj vedela, da moramo »izbrisati« (DELETE) stare spomine in programe. Eckhart Tolle je Michaelu Brownu napisal uvodno posvetilo, kjer pravi, da je on pisal o tem, kako pomemben je trenutek Zdaj, Brown pa o tem, kako do tega trenutka sploh priti. Moja nadgradnja pa je trening, da do tega dejansko prideš v praksi. Metodo imenujem tudi 3D Re – Live. »3D« predstavlja tri korake: zavedanje, čutenje in duhovno integracijo. »Relive« pa pomeni podoživeti – ne dogodka, ampak čustvo. Energijo, ki je ujeta v nas. Čutenje je proces. Ti zapisi preteklosti in napetosti so v vsakem izmed nas, in dokler jih ne bomo zavestno sprostili in prečutili, ne bo pravih rezultatov. Najprej moramo iti vase, da se začutimo. Kot večkrat rečem: »Nauči človeka ljubiti sebe in nato se bo zdravil sam.«