dr. Milan Hosta (Milan iz hoste) - Magija diha

Dr. Milan Hosta, ali preprosto Milan iz hoste, se že vrsto let ukvarja z dihom.

Dihamo vsi – in nekje na tej poti smo skoraj vsi že vsaj slišali, da nas različne tehnike dihanja lahko umirijo, poživijo, zdravijo, širijo našo zavest ali pa nas povezujejo s srcem, materjo Zemljo in astralnim svetom.

Milan združuje vsa ta znanja in jih zna predstaviti na zelo enostaven in jasen način – tako fizične aspekte dihanja kot tudi njegove povezave z mentalnimi in celo dušnimi procesi.
Njegovo znanje o dihu je kot luknja brez dna – vedno znova preseneča. Vsakič, ko se srečava na kavi, je to veliko več kot le kava. Milan je rojeni predavatelj, avtor in soavtor številnih knjig in publikacij. Kot sam pravi, je pristaš prizemljene duhovnosti.
Skozi najine pogovore sva oba nekako začutila, da se svet pospešeno spreminja in da se z njim spreminja tudi naše dojemanje stvarnosti – vse bolj se odpira proti neznanemu in neraziskanemu. In prav to ustvarja prostor, kjer tudi prizemljenost začne dobivati krila ter se vije navzgor – proti astralnemu. Še vedno prizemljena, a le toliko, da se na tej poti ne izgubimo.

Njegova “Metoda 369” odpira nova vrata – njemu in vsem nam.

Globoko vdahnite. Zdaj bomo skupaj zadihali. Vdih… Izdih… Zadržimo…
In gremo.

Magija diha?

Magija diha. To je občutenje diha v njegovi polnosti.

Na kakšen način to vpliva na nas, na telo in na naš duh?

Ja, to – ne samo na duh, ampak tudi na telo. S svojo lastno voljo in z razumevanjem, kakšna je moč diha – ki je pravzaprav čarobna moč – lahko spreminjamo telo, usmerjamo duha in na nek način tudi zavestno živimo svoj duševni svet. In takrat lahko rečemo: “To je pa res magično.”

Kako se lahko skozi dihalne tehnike približamo sebi?

Na vseh ravneh – to je ta magija. Ko usmerimo pozornost na dih, lahko takoj začutimo, kakšna je naša telesna drža. Tako ozavestimo telesno raven našega bivanja. Čisto preprosto – če smo sključeni, prepona ne more prosto gibati navzdol, zato ne more učinkovito masirati notranjih organov in pljuča nimajo dovolj prostora. Tak dih sključenega človeka zato ne bo polno-živ.

Če trebušna prepona ne masira notranjih organov, tudi sebe ne bomo dobro čutili. Tudi naš intuitivni – in hkrati lahko duhovni – del bo manj zaznan. Ne bomo dobro čutili, kakšen duh oddajamo oziroma kakšen duh želi iz nas. In to intuicijo lahko skozi dih zavestno začnemo zaznavati.

Tretja raven je čustvena: z zavestnim dihanjem se lahko začnemo zavedati svojih čustev in se z njimi tudi poigravamo. Če nam neka čustva niso všeč, jih lahko z dihom spremenimo ali preoblikujemo v drugačen čustveni odziv.

Četrta raven pa je miselna. To je vrh magije diha – da lahko zavestno izbiramo misli, ideje, ki jih želimo odtisniti v svet, jih nosimo v telesu in z dihom delimo z okolico. Tako ustvarjamo tudi vzdušje. To je moč diha – magija diha.

Sklepam, da obstajajo integralne tehnike dihanja, ki vključujejo vse te ravni, in druge, bolj usmerjene, ki vplivajo le na enega od opisanih nivojev. Lahko opišeš eno, ki je popolnoma integralna, in eno, ki vpliva samo na duševni nivo? Recimo holotropno dihanje je tak primer – prosim, opiši tudi njegove prednosti in morebitne nevarnosti.

Seveda. Na nek način je vsaka tehnika lahko integralna, če se zavedamo, katere plasti vse vključuje. Ampak če pogledava eno osnovno, zelo učinkovito tehniko, ki deluje predvsem na telesni ravni – to je Buteykova metoda dihanja. Gre za umirjeno dihanje s podaljšanim izdihom, s katerim uravnavamo vsebnost kisika v celicah. Zaradi tega ima zdravilen učinek.

Če pa gremo čisto na drug konec, k holotropnemu dihanju – to je tehnika, ki zahteva širše razumevanje, ne le kemije, ki se dogaja v telesu, temveč tudi psihičnih in duhovnih procesov. Ti procesi niso omejeni le na to življenje, ampak segajo tudi onkraj njega. Zato je holotropno dihanje zelo integrativna tehnika, ki lahko vpliva na vse plasti človekovega bivanja.

Na telesni ravni povzroči določeno vrsto stresa, zaradi katerega se zavest “odcepi” od telesa – telo se takrat ukvarja samo še s tem, da preživi. Ob tem, z uporabo zunanjih dražljajev, kot so glasba in zvok, lahko vplivamo na možganske valove in tako dostopamo do spremenjenih stanj zavesti. In prav to je namen holotropnega dihanja – da z lastnimi, notranjimi procesi vplivamo na hormonsko ravnovesje in možgansko delovanje ter vstopimo v druga stanja zavesti, ki bi jih sicer morda dosegli z uporabo psihoaktivnih snovi.

Mimogrede, tako je ta tehnika tudi nastala. Oče holotropnega dihanja, Stanislav Grof, je raziskoval spremenjena stanja zavesti kot nadaljevanje jungovske globinske psihologije, najprej z uporabo LSD-ja. Ko so v ZDA v 70. letih raziskovanje s psihedeliki prepovedali, se je osredotočil na endogene pristope. V tej smeri so že prej delovali William Reich, Sebastian Orr in drugi – šamanska dihanja, recimo temu tako.

Grof je nato zbiral poročila ljudi, ki so prakticirali holotropno dihanje, in tudi sam eksperimentiral. Na podlagi številnih izkušenj je lahko znanstveno utemeljil spoznanja, do katerih so ti posamezniki prihajali – med drugim tudi uvidi v pretekla življenja, stik z arhetipi ali kolektivnim nezavednim. Iz teh tehnik so se razvile tudi druge metode, kot so regresija, rebirthing (ponovno doživljanje potlačenih stanj) in podobno.

Te prakse so lahko zelo močne – človeka lahko ponesejo globoko vase. Zato je nujno, da imamo psihološko in duhovno znanje, s katerim lahko te izkušnje razumemo in jih tudi integriramo v vsakdanje življenje. Te tehnike so zahtevne, ker prinašajo na plano vse tisto, kar je bilo morda dolgo potlačeno – in s tem je potem treba nekaj narediti.

Torej tega ne počnemo doma, ker je nujno potrebna prisotnost voditelja – ne le zato, da nas vodi, ampak tudi da nas pripelje nazaj, če gremo predaleč.

Tako je. Lahko pride do kontraindikacij pri ljudeh, ki bi jih takšna izkušnja lahko potisnila v kakšno psihozo, manijo in podobno. Na telesni ravni te tehnike niso primerne za nosečnice ali za ljudi s slabim ožiljem. Sicer pa gre za zelo močne pristope, zato je pomembno, da jih izvajamo v varnem okolju in ob podpori nekoga, ki ostane priseben, ko gremo sami v globoka stanja. Nekdo, ki drži prostor od zunaj in nas lahko povrne v tukaj in zdaj. Včasih je dovolj že dotik ali beseda, ki nas prizemlji in nam pomaga umestiti doživetje, morda celo dozirati, koliko tega sploh zmoremo videti v tistem trenutku.

Zato sem sam velik zagovornik postopnosti. Pomembno je preveriti, ali ima človek dovolj notranjih virov, da bo zmogel integrirati, kar se odpre. Šele potem gremo v globlje plasti in raziskujemo, kaj se skriva spodaj.

Katera je bila najbolj nenavadna, zanimiva, najgloblja tehnika dihanja, ki si jo doživel? Da si rekel: »Uau, to me je pa spremenilo.«

To je bilo holotropno dihanje. Ta izkušnja mi je ostala najgloblje v spominu. Zgodilo se je pred več kot desetimi leti. Tam sem doživel stik z mojim pokojnim očetom, ki nas je zapustil v moji rani mladosti. Povezava je bila na ravni moje sedanje zavesti – ne kot otrok, ki bi šel v regresijo, ampak kot odrasla oseba, z vsem, kar zdaj vem in čutim. Imel sem pogovor z očetom. To je bila prva izkušnja.

Druga se je zgodila zvečer med eno prakso – spet stik z duhovnim svetom. S pomočjo dihalnih tehnik in v polni zavesti sem fizično čutil dotik in objem očeta. Tisti objem, ki sem si ga vedno želel, pa ga nisem mogel dobiti, ker ga ni bilo več med živimi. Ampak jaz sem to res čutil – fizično. Po celem telesu me je preplavila toplina. Čutil sem moč, da je nekdo tam, da mi krije hrbet. To je bila zelo katarzična izkušnja zame. Od takrat naprej ga ohranjam živega – v duhu.

Je šlo pri obeh izkušnjah za isto tehniko?

Ne, druga tehnika. To je bilo gledanje v svečo, v ogenj, ob sočasnem zavestnem prehodu v tako imenovani astralni svet.

S pomočjo dihanja?

Tako, z dihanjem in močno vizualizacijo, ki se je kazala skozi plamen. Ta duh je na nek način zaživel skozi to izkušnjo. To se mi je zgodilo spontano – eksperimentiral sem, kaj vse se da doseči.

To sta dve močni izkušnji, ki sta mi ogromno dali. Poleg teh pa bi izpostavil še eno terapevtsko izkušnjo. S pomočjo diha in vodenega vstopa sem ponovno podoživel svojo prometno nesrečo, kjer sem bil v neposrednem stiku s smrtjo. Takrat sem imel majhnega otroka in sem na avtocesti vozil prehitro. Zaneslo me je v ograjo, in v tistem trenutku, ko sem jo videl pred sabo, sem zakričal: »Zdaj pa greš po očetovih stopinjah – otrok ostaja, ti pa rečeš adijo.« To je bil trenutek, ko se je čas ustavil. Ko sem videl, da sem živ, sem se zavedel, da razbitina ni problem – to se da popraviti. Ampak v meni je ostala zapisana izkušnja tega šoka.

Z enim kolegom, ki pozna posebne pristope, sva šla skupaj v to izkušnjo. On z določenimi dotiki, jaz z dihanjem in zavestnim vstopanjem v tisti »film«. In ko sem bil dovolj globoko, se je iz mene sprostil val energije. Začelo je pri trtici in šlo vse do glave – ogenj, strah, jok, vse naenkrat. Čutil sem, kot da sem zagorel na mizi, na kateri sem ležal. Postal sem eno z njo. Takrat je iz mene šla energija, ki se je v meni ujela tisti trenutek nesreče.

Zavestno sem takrat prijel volan, se zakrčil – to je bila telesna reakcija na šok. In to ostane kot posnetek v možganih in telesu. Vsakič, ko sem se peljal skozi ovinek, kjer sem čutil izgubo nadzora, me je znova stisnilo. Takrat sem vedel, da je ta sprožilec še živ. Zato sem šel h kolegu, da to predelava. In sva. Zdaj je to povsem druga zgodba.

Znaš tudi sam voditi ljudi skozi takšen postopek?

Da. Seveda ne tako kot moj kolega, ki pozna še določene točke iz nevromehanike, jaz pa to počnem na svoj način – morda bolj nežno. A včasih človek že v 20 minutah doživi močne katarzične trenutke – lahko pozitivne, lahko boleče. Greš lahko v globoko bolečino, za katero veš, da je tam, ali pa v občutek blaženosti.

Rad se sprehajam po celotnem spektru. Danes je veliko tehnik, ki odpirajo travme. Sam pa verjamem, da moramo pred tem pogledati, kje so naši viri – kaj je tisto dobrega, na kar se lahko opremo. Če imamo ta »drugi pol«, potem lahko znotraj napetosti ustvarimo integriteto. In v tej celovitosti lahko postavimo travmo v zgodbo – damo ji smisel.

To pa odpira tudi vprašanje, na katerega so me opozorili terapevti pri svojih tehnikah – možnost retraumatizacije. Oni začutijo, kje je meja in ne gredo čeznjo.

Točno to. Tudi če nekaj ozavestiš, če pride na plano informacija, ki se je vtisnila v trenutku šoka – tisti eter, kot rad rečem – nima smisla vedno znova hoditi tja. Sam pravim: korenine naj ostanejo pod zemljo. Odkriješ jih zato, da razumeš, od kod prihajaš, zakaj so tam – a pustiš jih tam. V nezavednem, v podzavesti.

Ko enkrat razumeš, greš naprej. Usmeriš se k vejam – k temu, kako visoko lahko sežeš prav zaradi tega, ker si tako globoko zakoreninjen. To je bistvo osmišljanja. V tem je pomen travme. In moj pristop je prav to: poiščimo pomen, najdimo zgodbo, ki iz nje raste.

Ja, ker tudi sam se sprašujem pri travmah – ko pronicljivo ugotoviš korenine – se pogosto pojavi vprašanje: Kaj pa zdaj? Kaj z vsem tem narediti?

Ja, to je to – treba je najti pomen.

Ne, mislim, da tudi ko najdeš pomen, zakaj se je nekaj zgodilo, kaj te je to naučilo, je to še vedno samo ozaveščena travma. Ni pa tistega trenutka osvoboditve. Imaš kakšen predlog, kako priti do te katarze, do osvoboditve te spone travme?

Lahko pogledamo na to z dveh vidikov – kaj je smisel in kaj pomen. Smisel je mentalne narave. Na primer: »Smiselno je bilo, da sem se takrat zakrčil, ker sem zaščitil svoja rebra in notranje organe. Če bi mi takrat volan priletel v telo, bi bile poškodbe morda hujše.« To je logika, razum. Kaj pa pomen? Tukaj pride na plano duhovni vidik. To je moja osebna zgodba. Pomen lahko odkrijem samo jaz sam, morda s pomočjo terapevta. Smisel se da hitro ugotoviti – gre za logično sklepanje. Pomen pa pomeni modrost. Kaj je ta modrost, ki se skriva v travmi? Kot pravi tudi Gabor Maté – kaj ta izkušnja pomeni meni?

Morda mi sporoča: »Milan, bodi odgovoren. Imaš otroke, ne divjaj po cestah.« To je že ena konkretna lekcija. Na duhovni ravni pa gre morda za nekaj globljega: »Glej, to se ti dogaja, ker nosiš zgodbo, ki se ponavlja v tvoji družinski liniji. Zgodnja smrt moških v tvoji družini. In zdaj, Milan, tudi ti si v tej zgodbi. Kaj torej narediti? Bodi previden. Skrbi za svoje zdravje. Opažaj, kako se premikaš po svetu, ker se lahko to ponovi – v obliki nesreče ali drugače.«

Ko sem to ozavestil – smisel in pomen – sem imel občutek, da sem nekaj prekinil. Moj oče ni doživel mojih let. Jaz sem jih – in to zaradi tega zavedanja, pa tudi zaradi dihalnih tehnik in odnosov, ki jih cenim. Tako skrbim za svoje zdravje. Zelo jasno sem začutil, kako krhko je življenje.

In še nekaj: kaj je pomen te nesreče? Ne vem, koliko časa bom oče, ampak želim biti dober oče. S svojim očetom nisem imel veliko skupnega časa. Zato pazim, da moje hčerke tega ne bodo izkusile z mano. Če mene vprašaš, to je pomen moje nesreče: ne gre za to, koliko časa bom oče – pomembno je, kakšen oče sem. Prisoten. Zaveden. In mislim, da mi to kar uspeva. Tudi zaradi te izkušnje. Spoznal sem, da sem si od nekdaj najbolj želel biti oče. Zaradi svoje neumnosti in prehitre vožnje bi skoraj izgubil priložnost za to vlogo. In potem bi se zgodba ponovila – kot pri mojem očetu, ki je prav tako rad bil oče, pa ga je izdalo srce.

Ali obstaja kakšna preprosta metoda ali vaja za razreševanje lažjih travm, ki jo lahko izvedemo sami? Nek način, da si pomagamo poiskati izhod iz sebe, svoj namen, poslanstvo, da spodbudimo spremembo programov? Kakšna dihalna tehnika, ki ni preveč intenzivna in tudi ni tvegana?

Začetek je vedno v zavedanju. Najprej moraš ozavestiti vzorec, ki te drži – ki morda izvira iz šoka ali travme.

Ampak pogosto se zavedamo le posledic. Opazimo, da se nam nekatere stvari iz neznanih razlogov ponavljajo.

V redu, ostaniva pri dihu. Recimo, da ti med snemanjem tega intervjuja odpove računalnik in ti »vzame dih«. Ozavestiš spremembo diha. Zakaj zdaj tako diham? Ja, izgubil sem dve, tri ure dela. Kaj zdaj? Ponovimo vajo. Posnamemo znova. Bomo bolj previdni. Nekdo drug bi morda potreboval dva dni, da pride k sebi. In ko se zaveš diha, ko ga »vzameš v roke«, takrat ga lahko vodiš – skozi nos, zavestno, umirjeno. Povohaj situacijo. Vložil sem delo, nekaj sem izgubil – ali pa mogoče še nisem. Morda je kaj shranjeno. Umiriš se. In se vprašaš: kaj lahko naredim zdaj?

Če te vodi reakcija, morda opaziš, da te vodijo stari vzorci. Morda bi v preteklosti preklinjal tri ure. To ni produktivno. Lahko pa zdaj zavestno pogledaš, kakšna je škoda, in mirno rečeš: poskusimo znova. Morda bo tokrat še boljše.

Sprejmeš to, kar se je zgodilo – ker tega ne moreš več spremeniti. Lahko pa spremeniš svoj pogled na to. In tukaj pride dih: ko dihaš skozi nos, povohaš situacijo, dobiš prostor za odziv. Lahko izbereš, kako boš odgovoril.

Torej gre za umirjevalno dihalno tehniko?

Tako. To velja povsod. Lahko je med prepirom, v partnerstvu, recimo, ko se mož opit vrne domov in je nasilen. Žena to začuti – diha stresno, plitko, gre v tesnobo in strah. Ko to opazi, se lahko vpraša: kaj zdaj? Če se to dogaja pogosto, tedensko, vsakodnevno – kaj bo dolgoročna posledica? Strah krči telo. Moten je energetski pretok, prehrana tkiv, lahko pride do bolezni. In potem: kaj lahko naredim? Lahko greš stran – k prijateljici. In mož pride domov in nima koga teptat. In se vpraša: »Kaj pa zdaj?« Ona pa reče: »S takim pač ne morem več.«

To so psihoterapevtski vidiki, ampak mene zanima konkretno – dih. Kakšna je tehnika?

Takoj ko ti neka situacija »vzame dih«, jo »vzameš v svoje roke« – začneš dihati zavestno, počasi, skozi nos. Tako »povohaš situacijo«. Dihanje naj bo enakomerno, brez premorov. Dih mora biti krožen – vdih preide v miren izdih. Če se ti dih ustavi – recimo po vdihu – imaš v tistem trenutku čas, da razmisliš, kaj narediti. Brez panike. In ko izdihneš, greš naprej.

To je lahko hipna dihalna vaja za regulacijo stresnega odziva. Če pa govorimo o nekom, ki nima stresa, ampak je v depresiji – tam pomaga nasprotna tehnika. Hitro, krožno dihanje skozi usta, ki ustvari stres v telesu in te energijsko dvigne. Namesto da bi šel v samopoškodovanje, kot to počnejo nekateri – režejo se, ker želijo občutiti dražljaj – lahko isto narediš z dihanjem. Dobiš adrenalin, občutek živosti, brez tveganja. Trideset hitrih krožnih vdihov – to je tehnika, ki jo recimo uporablja Wim Hof.

Ampak pozor – to ni za vsakogar. Če je nekdo na poti v izgorelost, to ni primerno. Tak človek mora najprej okrepiti telo. Zanj priporočam Buteykovo metodo, ki pomirja. Zato se po treh mesecih Wim Hof metode mnogi oglasijo pri meni – izčrpani so. Zato je pomembno poznati učinke teh tehnik. Ni vsaka tehnika za vsakega.

Seveda, lahko te porine čez rob. Zelo zanimiva pa se mi je zdela tvoja razlaga na delavnici o napačnih predstavah glede kisika in ogljikovega dioksida. Večina misli, da z globokim dihanjem napolnimo telo s kisikom. Pa to ni čisto res, kajne?

Tako je. Kisika je v zraku dovolj – in praviloma ga je dovolj tudi v krvi, vsaj arterijski, razen če imaš slabokrvnost, premalo železa ipd. Problem je, koliko kisika pride v celice. In to uravnava ogljikov dioksid – CO₂. Ta nastaja v celicah in deluje kot nekakšen signalni prenašalec.

V zunanjem zraku je le 0,04 % CO₂, v krvi pa bi ga moralo biti okoli 6–6,5 %. Ta ogljikov dioksid želi ven – z izdihom. Kako pride do pljuč, da ga izdihnemo? Prek krvi, prek rdečih krvničk. Tukaj se zgodi zanimiva izmenjava: kisik iz pljuč pride do celice in tam naj bi »izstopil« iz krvnega obtoka. Ampak ne bo izstopil kar tako. Če si predstavljamo avtobus, poln kisika, ki pripelje do postaje (celice), potniki nočejo izstopiti, ker jim je prijetno na avtobusu. Potem pa na avtobus »vdre« ogljikov dioksid in jih dobesedno porine ven – in tako pride kisik v celico. Zato potrebujemo ogljikov dioksid.

No, ampak zdaj je moderno prepričanje, da pravzaprav več kisika dobimo s hitrim dihanjem.

Tako, hvala, točno to. To je ta mit – da bomo s hitrim in globokim dihanjem dobili več kisika v celice. Ravno obratno! Manj ga dobiš, ker s hitrim in globokim dihanjem izdihaš preveč CO₂. Kako se to občuti – tudi če ne znamo znanstveno razložiti? Začne se ti vrteti. Vemo, da človek v paniki, v anksioznosti, ko hitro diha, hiperventilira – se mu lahko začne vrteti.

Ponoči se to kaže kot spalna apneja. Torej – smrči, hitro diha, preveč diha, ker ne rabi toliko, saj itak samo leži – in zaradi prekomernega izdihavanja CO₂ mu vsebnost ogljikovega dioksida pade. Zaradi tega kisik ne pride v celice – in takrat “notranji zdravnik” zablokira dih. To je spalna apneja. Če gre kdo v panični napad, mu damo vrečko pred usta. Zakaj? Da zajame nazaj svoj izdihani CO₂. Se pravi, da ga v zraku, ki ga diha, ni več samo 0,04 %, kot ga je običajno, ampak okoli 3 %. In se tak človek pomiri.

To je ta mit, na katerega moramo biti pozorni. Če želimo veliko kisika v celicah, je treba manj dihati. Umiriti dihanje z Buteykovo tehniko. Ali pa – edina alternativa – več gibanja. Takrat pa lahko dihaš več. Počasi, skozi nos. Če je intenzivnost visoka, lahko tudi skozi usta, ni problem, ker celice takrat porabijo veliko CO₂ in ga tudi veliko ustvarijo.

Ok, filozofsko vprašanje, ki to ni – zakaj skozi nos?

Kako pa drugače? (smeh) Usta so za jest in za govor. Torej prvi del prebavil in pa jezik kot govor. Usta so pomožni dihalni organ. Zakaj čez nos? Filozofsko – oziroma, če gremo teološko, biblično – piše v Mojzesovi knjigi: Bog je človeku skozi nos vpihnil zrak – in ta je postal živa duša.

V jogi to razlagajo kot dih skozi nosnici. Zato, ker tako ustvarimo osnovni naboj. Skozi dve nosnici pride do vrtenja v eno in drugo smer – to je osnovni naboj. Nosni zrak se filtrira, očisti, navlaži. Narava je ustvarila nos kot pralnico zraka.

Pljuča so eden najbolj občutljivih organov, in če želimo karkoli očistiti, je tu nos. Pozimi nos tudi segreje zrak. V nosu se bakterije in virusi prilepijo na sluznico, ta se posuši, jo izpihamo ali pogoltnemo, in želodčna kislina vse to uniči.

Nos je torej primarni dihalni organ. Hkrati imamo v slovenskem jeziku že zapisano to modrost: Zakaj je dihanje najpomembnejše skozi nos? Ker se tako vzpostavlja odnos. Vse gre skozi nos, in v odnosu je vse. V tem je že zapisana teorija relativnosti.

Še eno vprašanje o dihanju – pri Krija jogi se uporablja tehnika stisnjenih glasilk pri vdihu in izdihu, sliši se kot hropenje. Zakaj?

To se v jogi imenuje Udžaji dihanje. Namen je, da reguliraš hitrost pretoka zraka – koliko hitro gre zrak ven in noter. Čez usta gre toliko, kolikor gre – lahko pa pripreš glasilke in s tem reguliraš pretok. Lahko tudi dihaš skozi priprta usta – to je za tiste, ki ne znajo pripreti glasilk.

Na ta način se dih lepo uravna. Če želimo krepiti pozornost, lahko to naredimo že z dihalnimi vajami. Zavestno zožamo pretok zraka skozi nos, sapnik, grlo – in pripremo glasilke. Tako zožamo pot zraku, včasih se to sliši podobno hropenju. To pomirja. Ustvari se notranji pritisk v pljučih, parasimpatični živčni sistem se aktivira, vagalni tonus naraste. Zato ta dih umirja in hkrati veča mentalno prisotnost.

Počasno izdihovanje skozi “priprta vrata” dvigne napetost v pljučih in telo reče: “OK, gremo v mir.” Spustimo nogo z gasa in se umirimo. Ta tehnika je izjemno dobra za vagus – za parasimpatični sistem.

Na drugi strani je tu še mentalni del – z umirjanjem diha se umirja tudi um. In s tem tudi duša. Dosežemo mirno dušnost preko dihalne tehnike.

Joga pravi, da z zravnano hrbtenico omogočimo, da dih in energija potujeta po čakrah, ker so čakre razporejene po hrbtenici – ne spredaj, kot se pogosto razume (viri: “Čakre” in “Krija Joga” – Jayadev Jaerschky, Založba AUM). Kakšna je še druga funkcija zravnane hrbtenice pri dihalnih tehnikah?

To je čisto biomehanska funkcija. Osrednja dihalna mišica je trebušna prepona. Prepona – torej drugi najpomembnejši mit. Srce ni črpalka. Trebušna prepona je črpalka. Srce kri vrtinči, prepona pa je tista, ki črpa zrak. Brez tega ni nič.

Zravnana drža, poravnana hrbtenica – to omogoča, da prepona lahko dela, se giblje gor in dol. To ustvarja gibanje vseh telesnih tekočin. Pljuča objamejo srce in ga z dihanjem podprejo.

Če imamo slabo držo – smo sključeni, ves dan sedimo, pod stresom – potem je vse stisnjeno spodaj. Prva, druga, tretja čakra – tam, kjer je osebna moč – se ne morejo razcveteti. In ne morejo podpreti srca, grla, tretjega očesa …

Slaba drža drži spodnje čakre pod pokrovom. Človek se ne more razviti – ne fizično, ne duhovno. Zato je ključno, da dihalne vaje delamo sede z zravnano držo ali leže. V ležeči drži je hrbtenica sicer ravna, a izgubimo vertikalno dinamiko in imaginacijo. Težje naredimo vizualizacijo, kam v telesu peljati energijo skozi dih.
Zato priporočam sede, čeprav z naslonom – samo da je hrbtenica zravnana. Ljudje, predvsem malo starejši, težko zdržijo pol ure povsem pokonci. Žal, ampak smo se malo pomehkužili. Naj si pomagajo z naslonom ali pa z debelejšim podstavkom za sedenje.

Zravnana drža je izjemno pomembna – ne samo zaradi čaker. Tudi če se ne spoznaš na to – čisto fizično.

Tu se dotaknemo osnovnih elementov spremembe v duhovnem prostoru – to sta domišljija (največkrat kot vizualizacija) in zavesten namen. Z zavestnim dihanjem vodimo pozornost na določene točke. In kjer je pozornost – tam je energija. Koliko sta ta dva faktorja pomembna pri dihalnih tehnikah?

Zelo pomembna – čeprav se tega ne zavedamo. Medicina se ukvarja s telesom, materialno. Dih pa ima tudi duševni, mentalni in duhovni vidik.

Z dihanjem pravzaprav respiriramo – se pravi, duh se utelesi in gre ven. Z izdihom pa pride nazaj modrost. Zavedanje raste s tem, kako zavestno dihamo. Zavestno dihanje je eno najmočnejših orodij za rast zavesti.

In točno tako, kot si rekel – z namenom. Dihanje je življenje. Če se vprašaš, zakaj tako diham – je to isto kot vprašanje: zakaj tako živim. In če želim živeti drugače, bom z vsakim dihom krepil ta namen.

Če je to zdravilni namen – bom z vsakim dihom krepil zdravje. Kje? V delu telesa, ki je morda poškodovan, bolan. Z vsakim dihom vnesem zdravje – in dih ima magnetni naboj, če gre skozi nos. Magnetizem pa ni samo privlačnost, ampak tudi odbojnost. Če krepim zdravje, obenem odbijam bolezen.

Na ta način lahko ustvarimo navade – postanemo bolj zavestni tudi pri hrani, pijači … Če diham za zdravje, bom to občutil tudi pri odločitvah. Dih postane hrana. In zdravje postane tudi duhovna hrana, ki ima magnetni impulz – naš namen.

Res je, in ljudje se premalo zavedajo, da če se prepustiš, zaupaš in odstraniš dvom – lahko zavestno nagovarjanje organov in usmerjeno dihanje v njih čudežno vpliva na zdravje.

Točno to. To so dokazane stvari. Imam izkušnje, ko že ena seansa z nekom naredi izjemen preboj. To lahko delamo tudi sami. Ko te stvari dobro postaviš, lahko sežeš dlje kot marsikateri terapevt. Zato je ta knjiga namenjena njim – tistim, ki delajo z dihanjem, a večinoma le na ravni fiziologije, umirjanja, hormonov.

Če pa vključimo še dušo, duha, namen, vizualizacijo – takrat nastopi prava moč diha. In modrost diha.

Sem gledal podkast z enim znanim zdravilcem, ki proučuje zdravljenje z zvokom, in je omenil, da je pred leti odkril, da če doda namen, se rezultat skorajda podvoji.

Namen vsekakor šteje. Tukaj se že vplete tudi placebo.

Mislim pa, da gre še za več kot to.

Ja, ogromno več. In ko smo že pri zvoku – vse besede, ki jih izgovarjamo, so pravzaprav simboli. Na drugi strani pa zvok vedno vpliva na poslušalca. Zato tudi začutimo, ali nas nekdo nagovori iskreno. Ti imaš kot glasbenik posluh za to. A te je človek prepričal? Lahko so to sladke besede, ampak…

Jaz v takem primeru izklopim pomen besed in poslušam govor kot glasbo – da začutim, kaj mi govori s tonom, ritmom.

Torej poslušaš, od kod prihaja glas. Jaz bi rekel, da ne izklopiš pomena, ampak prej smisel, ki ga beseda nosi.

Pravzaprav se odprem tistemu primarnemu.

Kaj pa pomen? Kaj pa projekcija? Se pravi, človek projicira svojo misel na neko besedo, ampak ta projekcija nosi še kaj več kot le misel. Nosi tudi njegovo nezavedno ali pa skrite namene, ki jih ima. In jaz jih lahko začutim. Se pravi, pomen je tisti, ki ga začutim na ravni zvoka.

Zato se je dobro zavedati, da mi tudi z izdihom proizvajamo zvoke. In tudi z vdihom navznoter ustvarjamo zvoke, ki jih poslušajo notranji organi. Zato je nežen vdih čisto drugačna melodija kot oster, hiter vdih skozi usta. In z izdihom se delimo s svetom.

Vprašanje je – od kod prihaja tvoj dih? Kakšen zvok nosi? Obstajajo tehnike dihanja, recimo OM iz joge za meditacijo, ki zajema A, U in M. Ti trije zvoki se spojijo v M – kot izraz zadovoljstva. In ravno ta M je tista naša osnovna zdravilna vibracija.

Na delavnici si pojasnil tudi usmerjanje energije pri OM-u. Lahko deliš to še tukaj?

Če opazujemo telo in ga začutimo od znotraj: črka A je prva v abecedi, tudi alfa. Ko jo izgovorimo, je grlo najbolj odprto. Vibracija je visoko – v grlu. Ko se premaknemo v U, gre vibracija nižje, v spodnji del telesa. Tudi oblika črke U je kot posoda – sprejme znotraj. M pa je sredina – tam se srečata A in U.

A je miselni svet, akaško polje, eter. U je prizemljenost, ukoreninjenost. Ko se U odbije od tal, se vrača navzgor. In tam, kjer se srečata, je M – to je srčni svet. Glava je A, drobovje je U, M je srce.

Povezano s prejšnjim vprašanjem – ali pri tej vaji vizualiziramo potek od zgoraj navzdol in nato v sredino?

Pri A-ju si predstavljaš idejo, o kateri želiš razmišljati in jo povabiti vase. To je ta A. Pomembno je, kaj ta A sproži, kaj s tem izzoveš. Opazuješ, kako se ta ideja prizemljuje – kje se U »prime«.

In ob tem opazuješ vpliv na telo in čustva?

Ja.

Ko sva že pri dihanju in čustvih – obstajajo tudi tehnike dihanja, s katerimi zaznamo napetosti in čustveni naboj v telesu ter jih lahko tako sprostimo ali nevtraliziramo.

S tem sem se kar igral. Seveda nisem prvi, ki se je s tem ukvarjal. Če živiš zavestno, opaziš, da imajo ljudje v določenem čustvenem stanju poseben vzorec dihanja. In to me je začelo zanimati. Raziskoval sem to pri sebi in pri drugih.

Tudi v knjigi sem temu posvetil velik del. Vsako čustvo ima svoj način dihanja. Če se svojih čustev ne zavedam neposredno, lahko preko diha vstopim vanje. Moški smo tu pogosto polpismeni. Dihanje pa je odlično orodje. Greš po “dih” kot v trgovino z orodjem – pogledaš: kako diham? In se vprašaš, kakšna čustva me prežemajo.

Torej damo pozornost na telo?

Tako. Opazujemo vzorec dihanja. Je dih prekinjen? Je globok vdih? Gre dih v prsni koš ali v spodnji del telesa z uporabo prepone? Je to ramensko dihanje?

Opazuj, kaj se premika, kakšne so faze dihanja. Ali ostro vdihnem? Ali močno izdihnem? Ali vdihnem in zadržim, ker me je strah izdihniti? Vse to razkriva, kaj se dogaja v meni. Zato je dih odlično orodje, kako ozavestiti, izraziti in potem tudi uporabljati svoj čustveni svet – svojo duševnost.

Dihanje v organe. Kaj lahko s tem dosežemo? Sam to uporabljam v zdravilne namene – recimo, če imam težave z mehurjem, diham vanj, izdihujem iz njega in se z njim povezujem in pogovarjam.

Če govoriva o mehurju ali ledvicah – oba organa sta povezana z vodo. Poglejmo: kakšna je naloga ledvic v telesu? So kot kanalizacija – filtrirajo porabljeno vodo, da jo telo lahko ponovno uporabi. To je služenje ledvic. In če je ta voda zaradi stresa »umazana«, imajo ledvice veliko dela. Poleg tega so tam še nadledvične žleze, ki ob stresu še dodatno obremenjujejo telo. Posledično gre vse to v izgorevanje. In zato tudi dobesedno izgoremo.

Če ledvice poosebimo – jim damo življenje – potem začnemo razumeti njihovo »usodo«. So dol v temi, delajo kanalizacijska opravila. In do teh organov moramo biti spoštljivi. Mi bi najraje ostali v glavi, v »lepem svetu«, ampak smo tudi tam spodaj. In takrat rečeš: »Ledvici, opravljata izjemno delo. Ste stalno dol, v temi in v hladu.« Tudi v jeziku se to sliši – »led-vica«.

Hlad pa pride, kadar nas je strah. In ko nas je strah, nadledvične žleze delajo na polno, ledvici pa ostaneta ujeti v ledenem stanju. Zato jih moramo pogreti – dati jim toplino, omogočiti počitek. Naj ne nosijo vsega bremena odnosov in stresa. Pomagajmo jim tudi s primerno prehrano, da bodo lažje čistile telo.

Se pravi, za različne organe lahko uporabljamo različne tehnike dihanja?

Točno to. Ledvice na primer potrebujejo toploto – lahko tudi v obliki tople krvi, ki jih oskrbi. Se pravi, nežno jih je treba “pobožati”, pogreti. To jih pomiri. Rečejo hvala – in jim ni več treba delovati na polno, ker ni več stresa. Na drugi strani imamo jetra. Kaj pa je njihova usoda? Jetra ustavljajo kri – zato se tam rojeva jeza. Jetra imajo funkcijo, da kri zadržijo, jo kot nekakšna pregrada zajezijo, da se potem dvigne gor, proti srcu. Jetra torej hranijo srce. V srcu pa je ogenj. Zato je pomembno, da jetrom pomagamo dvigovati kri – ampak mirno.

Kaj lahko naredimo? Če kri dvigujemo navzgor, moramo dih zadržati. Gremo z zavestjo v jetra in rečemo: »Ni treba, da kar takoj izdihnem. Lahko malo zadržiš?« Vdihnemo – in malo zadržimo. Tako kot pri jezi – ko nas nekaj razjezi, najprej vdihnemo, potem pa zadržimo. In to dviguje vročo kri, ki nato gre v srce. Jetra imajo tako ali tako to funkcijo – a ni treba, da vedno pride do vrenja. Lahko rečemo: »Pustimo, da samo lepo, počasi, nežno dvignemo to kri.« Da lepo steče preko meje jeze do srca.

Ali obstaja kakšna knjiga, ki opisuje različne dihalne tehnike za vse organe? Ali bo to morda tvoja naslednja?

Točno to, to bo moja naslednja knjiga. Kar precej je že narejenega. V tej knjigi raziskujem, kako začutiti samega sebe in kako skrbeti zase – tako, da je pozornost usmerjena neposredno k organom. In organi, evo, ker si glasbenik, lahko si zamisliš naše telo kot tempelj ali katedralo. Organi so kot orgle – v angleščini se jim celo reče organs. Naše telo je torej dobesedno flavta. Rumi je to že rekel – naše telo je flavta in mi z dihom nanjo igramo.

Če je telo tempelj, potem so organi kot različni inštrumenti, vsak s svojo melodijo. Dih je dirigent, ki vključuje posamezne organe v simfonijo – vsak organ ima svojo vlogo, svojo tehniko. Zdravljenje je povezano z namenom – in vsak organ vstopa v to simfonijo takrat, ko je zanj pravi čas. Ni vedno vse za vse naenkrat.

Včeraj sva se pogovarjala, da lahko dihalne tehnike pozdravijo tudi težke bolezni ali pa vsaj močno pripomorejo k zdravljenju.

Ja, znanost na tem področju že izjemno napreduje – čeprav govorimo o dopolnilnih metodah, ki so pogosto brezplačne. Vse kapacitete imaš že v sebi – treba se je le naučiti in razumeti, kako stvari delujejo. Meni je bila prva prebojna točka Buteykova metoda – začel sem jo uporabljati zaradi svoje astme. Pokazala se je kot zelo učinkovita – ne samo za astmo, tudi za vse vnetne bolezni. S takšnim dihanjem pomirjaš vnetja, lajšaš simptome. Če pa prideš še do vzroka – in to je pogosto globlje, povezano s psihoterapijo ali duhovnim razumevanjem – pa lahko bolezen tudi popolnoma odpraviš.

To tehniko pogosto kombiniram še s povezanim dihanjem, predvsem za okrevanje po operacijah. Tkivo po operaciji potrebuje hitro obnovo – in mir. Zato včasih delaš mirno dihanje, da se sproži regeneracija. Drugič pa uvedeš stresno dihanje, ki telo spodbudi, da gre po najmočnejše kapacitete – do matičnih celic, ki jih sprožiš, da vstopijo v kri. Ko so tam, jih z namenom usmeriš v določen organ. To je dih kot terapija – kot notranje »knajpanje«.

Ali nam lahko poveš kaj več o svoji metodi “Matrica 369”?

Po eni strani me je navdihnil citat Nikole Tesle, ki pravi: »Ko se bodo ljudje začeli ukvarjati s frekvenco, vibracijo in energijo, bo človeštvo eksponentno napredovalo.« Govoril je o zavesti. Po drugi strani pa sem se osebno vedno nagibal k filozofiji sufijev. Oni uporabljajo sveto geometrijo – tudi eneagram, ki je ena izmed močnih simbolnih struktur. V njej je zapisan tako božji zakon kot tudi osebna pot posameznika.

Eneagram usklajuje naše tri glavne ravni: glavo, prsni koš in drobovje. Če gledamo skozi možgane: reptilski del, limbični del in neokorteks. Vse to je zapisano v eneagramu. Jaz sem to interpretiral na svoj način. Kot coach sicer delam tudi psihološki eneagram – ampak žal se je ta na Zahodu preveč poenostavil v neke instant tipe: »Ti si ta tip, zato deluješ tako.« Ne gre za to. Človek se giblje skozi ves spekter – tako kot pri astrologiji nisi samo sončno znamenje. Jaz sem devica – ampak to ne pomeni, da ne čutim vpliva vseh drugih znamenj.

Enako je z eneagramom. Ko dojameš celoto, se ti razkrije pot. In duhovni del eneagrama se zaključi s številom 12 – tako kot imamo 12 mesecev, 12 astroloških znamenj … a mi se rodimo v 9. mesecu. Šele čez tri mesece dosežemo popolnost. Zato jaz temu rečem odprtost – ne ranljivost. Rodimo se odprti – potrebujemo mamo, da nas nahrani, potrebujemo čas, da se razvijemo. V eneagramu je zapisano, katere zakonitosti vplivajo na nas, in katera je naša osebna pot razvoja.

Jaz sem vstopil vanj kot mislec – moja naloga pa je, da artikuliram tudi čutenje. Ko to ozavestiš, lahko s pomočjo te matrice – pa tudi s pomočjo tarota, ki ga uporabljam – prebereš človeka. Ena stranka mi je rekla, da sem ji govoril isto kot neki šaman v Južni Ameriki. Ona je morala tja, jaz pa sem to izbral iz eneagrama. Zdaj se mi odpira novo področje raziskovanja. Zdi se mi, da sem dozorel za to zgodbo – kot bi vstopil v novo oktavo bivanja.

Impresivno, hvala. Mislim, da sva pokrila skoraj vse. Eno pa še – peti element dihanja.

Peti element je eter – najvišja zavest. Moram paziti, kako to povem, da ne bo napačno razumljeno, ampak če pogledamo biblično: Bog je vdihnil zrak skozi nos človeka in ta je postal živa duša. To je tisto zavedanje. Ko vstopim v peti element, ki upravlja s štirimi osnovnimi elementi – zrakom, ognjem, vodo in zemljo – se postavim v vlogo, kjer sem del celote, zavesti.

V meni diha božansko – jaz sem njegov odsev. Rumi pravi: »Ti nisi kapljica v oceanu – ti si cel ocean v kapljici.« In to je peti element.

Hologramski model veselja?

Tako. Če pogledamo skozi fiziko – hologram. Če gremo skozi sufijsko tradicijo – cel ocean v eni kapljici. Če gremo skozi dih – ti si duh časa v enem telesu. In imaš moč, da ta duh časa tudi usmerjaš. To je, recimo, politika diha. Kako bomo živeli, kako bomo ustvarjali – ti si tisti, ki odloča. In tukaj se kaže vseprisotnost božanskega, ki ljubeče sprejema vsakega, vsakomur da prostor, da diha. Sam si odgovoren. Imaš svobodno voljo – s kakšnim namenom živiš, s kakšnim namenom dihaš.

To je pomen mojega dela: da začnemo dih zavestno dojemati – ne samo s čutenjem, ampak tudi z razumom. To je nova doba, ki prihaja. Rudolf Steiner je že rekel: prihodnost bo pripadala Slovanom – ker imamo to vednost že zapisano v jeziku. Ne potrebujemo starih indijskih spisov – dovolj je, da poslušamo svoj jezik. V njem je že vse jasno. In ni besede brez diha. Duh se izraža skozi besedo. To je novo – dih simbolizira besedo.

Hvala in s to mislijo tudi zaključujemo pogovor. Bilo mi je v veselje.  Res hvala za vse misli in pojasnila.

Prosim, z veseljem.