Bajeslovje

Mitologijo v slovenskem jeziku imenujemo bajeslovje. Ime se tvori iz korena -ba, ki je v indoevropskem prajeziku pomenil govoriti in svetiti. Iz njega se tvori mnogo izpeljank: baba (kot modra ženska), bali (staro ime za zdravilca, zapisano v Brižinskih spomenikih), bajati (stara slovenska beseda, ki pomeni pripovedovati, prerokovati in čarati), bajka, bajalica, Balkan itd. Bajeslovje človeka spremlja od pradavnine in predstavlja izjemno zakladnico znanja in modrosti prednikov. Sestavljajo ga pripovedke (beseda je iz korena vede oziroma vem), bajke (koren bajati), povesti (povesti nam govorijo preko vesti povestičarja ali povestnice), pravljice (koren prav), ki učijo in razlagajo o načinu življenja in preživetju prednikov, o njihovi modrosti, načinih zdravljenja, sposobnostih videnja prihodnosti itd. Nikolai Mikhailov (1967-2010, ruski jezikoslovec, raziskovalec baltske in slovenske mitologije) je namenoma raziskoval slovensko bajeslovje, ki je, po njegovem mnenju, najbolje ohranjeno in najbolj celovito od vseh slovanskih. Zanimivo in zelo nazorno je, da so v indoevropskem prajeziku (ide), ki se imenuje tudi praindoevropski jezik (PIE), zapisane besede današnjim Slovencem razumljive brez slovarja. Iz tega lahko sklepamo, da je naš jezik evolucijski naslednik indoevropskega jezika. Indoevropski jezik so govorili prvotni prebivalci evropske celine.

Bajeslovje se je večinoma prenašalo z ustnim izročilom. Zaradi ogromnih količin podatkov, s katerimi razpolagamo, se nam danes to zdi skoraj nemogoče. V tedanjem času pa so si ljudje polnili spomin le s pomembnimi in ključnimi védenji. Danes količino informacij povezujemo z modrostjo, kar je popolnoma zgrešeno. Večine podatkov, ki so nam danes na voljo, tako ali tako ne potrebujemo. Že Plutarh (48-127, starogrški zgodovinar, filozof in svečenik) je dejal, da um ni posoda, ki jo je potrebno zapolniti s podatki, temveč posoda, v kateri je potrebno zakuriti ogenj. Ogenj je bil tudi osrednji simbol in element naše prvotne duhovne prakse, kresništva in v duhovnem smislu predstavlja strast. Tako spoznamo izjemno miselnost prednikov. Bajke so del globokega človekovega spomina, saj nas spremljajo že iz pradavnine, zato njihova sporočila nosimo tudi na podzavestni ravni. Za lažje pomnjenje so si ljudje pomagali tudi na način, da so jih pripovedovali v ritmični obliki, kot pesmi. Slovenci imamo, v primerjavi z ostalimi narodi, neverjetno količino ljudskih pesmi. Ne tako zelo daleč nazaj so bajeslovje poučevali v šolah, si ob ognjišču ali kresu, kjer so se redno zbirali, pripovedovali bajke, pravljice, povesti, prepevali pesmi in plesali. Modrost in duhovnost so resnično živeli, zato je bilo njihovo življenje zelo bogato, polno in predvsem svobodno.

Vse religije temeljijo na mitologiji različnih ljudstev, od katerih so prevzele duhovnost in modrost. To potrjuje tudi slovensko bajeslovje. Duhovnost naših prednikov je namreč v bajkah močno zastopana in izjemno bogata. Ko so v Evropi ustanavljali prve akademije znanosti in umetnosti, je znanost prevzela kozmologijo (nauk o stvarjenju sveta) iz mitologije in jo prilagodila racionalnemu načinu dojemanja sveta, ki je bil po njihovih merilih. Mitologijo (bajeslovje) so s tem razvrednotili in jo začeli postopoma odstranjevati iz sistema izobraževanja. Z dodajanjem in prilagajanjem so jo degradirali v gradivo, ki je namenjeno le otrokom. To je eden od razlogov, da smo ljudje izgubili izjemno modrost in pristno duhovnost, ki so nam jo predali predniki. Naš razumski um dandanes namreč težko izlušči duhovni del, kar je potrditev, kako močno smo se odtujili od samih sebe. Zelo močno pa to čutijo otroci, saj so še močno v stiku s seboj. Na veliko žalost pa jim starši ne zmorejo biti v oporo, saj sami tega ne zaznavajo in tako se izjemno dragocena zapuščina prednikov izgublja. Ljudje smo se obsodili na životarjenje, čeprav smo od prednikov dobili prav vse, kar potrebujemo za svobodno Življenje. Temu navkljub pa imamo, z iskrenim in kritičnim pristopom do dediščine prednikov, še vedno možnost, da odstranimo ves balast, ki so nam ga vsilili ter prepoznamo resnično modrost, globino in pristnost. Na takšen način se lahko osvobodimo miselnih okov današnje družbe ter končno zaživimo – v najpolnejšem pomenu besede.

Da je temu res tako, si poglejte delček recenzije knjige Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva; Z mitološkim uvodom, uredil Jakob Kelemina leta 1930, ki ga je napisal Karel Ozvald. Celotno poročilo je dostopno na tej povezavi.

Naj naštejem nekaj izjemnih bajk; Prakulturni bajki, Šišenska in Mengeška, imenovani po kraju zapisa, opisujeta kozmologijo oziroma nastanek sveta. Mengeška govori tudi o stvarjenju človeka. Bajka o Kurentu in vesoljnem potopu pripoveduje o dveh posebnih rastlinah, ki smo ju dobili v varstvo in uporabo: trti in ajdi. Bajka ‘Početek sveta’ se začne z stavkom Dokler so bili Slovenci še ajdi in jasno izpričuje identiteto naroda. Imamo tudi bajko o (V)indiji Koromandiji, ki opisuje popolno obilje v naših krajih. Obilje našega prostora opisujejo tudi različni avtorji iz časa srednjega veka, npr. Martin Bavčer v knjigi Zgodovina Norika in Furlanije. To potrjuje tudi izjava Daria Corteseja: Nismo bili izgnani iz raja, samo pozabili smo, da živimo v njem. Res živimo v raju, le da se tega ne zavedamo. Bajka Kresnikov dvoboj govori o odnosih oziroma nasprotjih ter pomembnosti preteklosti. V nadaljevanju bom predstavil bajko Kresnikov dvoboj, temeljno delo za razumevanje slovenske duhovnosti.

Kresnikov dvoboj

Obstaja več različic bajke Kresnikov dvoboj. Ob kritičnem pristopu in upoštevanju duhovnega vidika, nam razkrijejo globoko modrost in pristno duhovnost. Bajke o Kresnikovem dvoboju nas učijo o odnosu do samega sebe, ki je temelj duhovnega sveta ter o tem, kako pomembna je preteklost. Najpomembnejši odnos je odnos s samim seboj, ki pa se nato preslika na vse ostale odnose.

Iz množice različic bajke je težko odstreti modrost. Kresnik se v njih bojuje z različnimi nasprotniki, zato sem jih razvrstil v dve skupini, glede na njihove opise in lastnosti. V prvi skupini nasprotniki Kresniku nastavljajo ogledalo, njihova imena so sinonim za Kresnika, na primer Krivi Kresnik, Vedomec in Vidovina ter predstavljajo mali jaz, človekovo ustvarjeno osebnost oziroma ego. Ego danes označujemo kot nekaj negativnega, slabega, kar ni naše. Pravzaprav je ego pridobljena, privzgojena osebnost, maska, ki smo si jo nadeli, da bi ugajali drugim: staršem, sodelavcem, prijateljem, partnerju… Se pravi, da je del nas. V veliki vnemi, da bi ustrezali vsem ostalim, redno pozabljamo nase. Ne zavedamo se, kako pomembno je, da poslušamo sebe in upoštevamo svoje želje in resnične potrebe. Bajka nam sporoča, da se je duh Kresnika bojeval s svojim egom. ‘Dvoboj’ ni fizičen, kot tudi duh in ego nista fizična, temveč simbolen. Bajka torej skuša posameznika spomniti na razmerje med njegovim duhom in egom, torej na odnos med izvornim, neomadeževanim… na eni strani ter pridobljenim, privzgojenim… na drugi. ‘Dvoboj’ nam torej kaže naše notranje stanje in odnos do samega sebe, ki naj bi težil k iskrenosti in ljubezni. Pridevnik krivi, je dodala religija, in poskusila na ta način prekriti izvorno sporočilo bajke. To potrjuje tudi Mikhailov, ki pravi, da je pojav dveh nasprotujočih si likov (pozitiven/negativen = Kresnik/Krivi Kresnik) z enakim imenom, vpliv religije. Na boj Kresnika s samim seboj nakazuje tudi Kelemina, ko opisuje zle duhove – nasprotnike: »Prvotno so često eno ter isto z odgovarjajočim dobrim duhom, kesneje pa so se odcepili od njega in dobili samostojno ime«. Kelemina navaja, da so ljudje v času, ko je zbiral bajke, še vedeli, da je Vedomec Kresnikov dvojnik. Ego je posledica stanja v naši družbi. Razvili smo ga, sicer ne bi preživeli. Vendar pride čas, ko se je treba odločiti in ga razpustiti. To je nujno, če želimo duhovno napredovati. Ego tako ni več naša prva ali edina izbira, pač pa z duhom prične sodelovati in s tem postaneta enakovredna. Tako nimamo več notranjih dvobojev ali konfliktov. Ker imamo ljudje svobodno voljo, imamo možnost odločanja.

V drugi skupini Kresnikovih nasprotnikov pa je kača v mnogih izvedbah; kača, kačja kraljica, kačji kralj, kačon itd. Kača simbolizira prednike, preteklost in modrost. Pri nas je izjemno dobro ohranjeno t.i. kačarsko izročilo. Spomnimo se mnogih prizorov iz naših pravljic, ko so ljudje skrbeli za (hišne) kače in jih hranili z mlekom. To je le eden od zunanjih pokazateljev pomembnosti kače, ki se je ohranil do današnjih dni. Kača v vlogi Kresnikovega nasprotnika predstavlja povezavo podzemlja z zemeljskim svetom oziroma odnos človeka, ki ga ima s predniki in preteklostjo. Ker imamo svobodno voljo, lahko svoje prednike in preteklost sprejemamo ter spoštujemo ali pa jih zavračamo. Ko jih sprejemamo in spoštujemo, pomeni, da sprejemamo in spoštujemo tudi sebe, to pa je pot v pristno življenje. V nasprotnem primeru se notranji konflikt le povečuje.