Beseda duhovnost skače ven iz vsakega bloga, čaja in podcasta. Vse od 80-ih dalje je ta promocija neustavljiva. Če vzamemo Louise L. Hay kot referenčno točko, s katero se je duhovnost dokončno zasidrala tudi na zahodnem delu planeta (in jo upajoč poznajo tudi milenijci), lahko rečemo, da je slednja med širšo populacijo zanetila spoznanja o prepletenosti misli, čustev in telesa. Predvsem pa o tem, da obstaja še nekaj več od fizično oprijemljivega.

Če je bila meditacija za generacijo mojih staršev nekaj čudnega, nepoznanega in nesmiselnega, je že lep čas povsem drugače – duhovnost in vse, kar smo na njo sprojecirali, je postalo tako zelo vsakdanje, da je izgubilo svojo žlahtnost, prvinskost in nedolžnost. Preveč informacij, povsod napotki, tečaji, programi in delavnice o čuječnosti, osebnostni in duhovni rasti, o tem, kako biti prebujen, kako stopiti v 5D itd. Tu leži dvojna past. Prva je ta, da množična ponudba doseže ravno nasprotni učinek in na koncu oseba od vseh možnosti ne izbere nobene. Druga pa je (in po mojem mnenju veliko pogostejša), da z izbiro nadaljuje v nedogled. Še to izobraževanje. Pa še ta praksa. In uf, joj, na ta tečaj enostavno moram iti! Ker prejšnjih 22 v lanskem letu enostavno ni bilo dovolj – in dovolj ni nikoli.

Če smo čisto pošteni, življenje, tisto surovo, iskreno, prvobitno in čisto – pač ni zakomplicirano. Ne trdim (oh, res ne!), da je enostavno ali da se večino časa počutimo, kot da smo na oddihu v toplicah. Drzno pa pravim, da ima jasna, enostavna, neosebna pravila. Ki jih v resnici vsi razumemo, se jih zavedamo, jih čutimo v kosteh – koliko jih upoštevamo v vsakdanji praksi, no, to je pa druga vrečka bonbonov.

Katera so torej tista ključna duhovna pravila za življenje, ki bi jih morali učiti v šolah?

1. Od znotraj navzven
Duhovna esenca, kar smo, se s svojim virom in drugimi esencami na Zemlji sporazumeva z vibracijami in frekvencami. Ko smo v tujini in ne govorimo tamkajšnjega jezika, bomo kljub temu jasno čutili, ali nekdo o nas govori pozitivno ali ne. Vemo, komu smo všeč in komu ne. Hitro ugotovimo, kje se plete neizrečena simpatija. Ali koga šef ne bo predlagal za napredovanje. To čutimo, vemo, delamo naravno, intuitivno. Za to ni šole – ker je vse to že v nas. Avtomatično. Davno nazaj smo se sporazumevali izključno na tak način. Nato smo dodali še jezike, slovnice, besedišča. V besede, ki jih govorimo, vnašamo pomen, ki ga podkrepimo s čustvi. Glava in srce. Poleg intuicije so misli (um) in čustva (srce) tista bistvena orodja, s katerimi komuniciramo z inteligenco. Z njo klepetamo, pa če se tega zavedamo ali ne. Smo oddajnik, ki prejme svoje notranje projekcije izrisane zunaj sebe. Bolj kot se zavedamo svojih čustev, prepričanj, izgovorjenega, kakšne volje smo, bolj bomo lahko delovali z ljubeznivimi energijami in prijetnejše slike bomo gledali v svojo realnosti.

2. Vse je energija
Čisto vse. Si predstavljaš? Mislim, tako, na dnevni bazi. Da je naše telo skupek migetajočih celic, gre še kar zlahka. Ker jih lahko vidimo, čutimo, kako dihajo, rastejo, odmirajo, jedo, spijo in vse vmes. Brez težav to zaznamo tudi za živalce, rastline, naravo nasploh, pa vesolje recimo. Ko pa pomislimo, da so migetajoča energija tudi kuhinjska miza, avto, naše misli, besede, se nam lahko zdi preveč ali premalo otipljivo, trdno. Percepcija, da vse vibrira, da je vse energija, prinaša odgovornost, da se je zavedamo. In ravnamo tako, da je v skladu z našimi srčnimi nameni. Seveda ni to ves čas, a bolj ko smo pozorni, kam dajemo svojo pozornost, bolj smo v svoji moči, modrosti in bolj smo svobodni. Energija se spreminja, teče, se ne ustavi, temveč le zamenja obliko. Stalno, od nekdaj in za vedno.

3. Ravnovesje je zakon
Vsi zakoni se povezujejo in tudi ta je dejansko naravna posledica predhodnih ter vidika dualnosti. Na svetu že dolgo ni bilo toliko svetlobe, toliko krasnih duš, ki delujejo iz srca, kot v tem obdobju. Po drugi strani pa istočasno še ni bilo toliko izrazito nasprotne energije. Ko pogledamo naravo (brez takšnih in drugačnih interferenc s strani človeka), vidimo, da vedno vse uravnoteži. Dež, suša, dinamični meseci in čas, ko zemlja počiva, sezonski plodovi, prilagojeni lokalnemu vremenu, ki se v polnosti prilagodijo danostim, v katerih rastejo. To je naravno, ne (statistično) povprečje. Življenjska energija ne deli, ampak povezuje; tudi preko združevanja nasprotij. Princip ravnovesja deluje na individualni in kolektivni ravni, ki sta seveda povezani. Ko to ozavestimo – da enost pomeni ravnovesje nasprotnega – se stvari začnejo zlagati. Bolj lahkotno gledamo na vse, z veliko več jasnosti in vsekakor veliko bolj umirjeno.

4. Ni praznega prostora
Življenje ne dopušča praznega prostora. Nikoli. Ko se recimo odnos konča, se nam zdi, da tam zeva ogromna praznina. Da ni nič. Lahko za nekaj časa obstanemo v določenih čustvih in se ne premaknemo. A to niti slučajno ne pomeni, da se zadaj ne razvija cel dramaturški lok! Energija se ne more ustaviti, se usesti na kavč in počakati, da mine prvi polčas. Ona je v svojem toku, ki mu sledi in vsako sekundo sproti ustvarja nov zdaj. Ko prekopljemo vrt za novo sezono in se ponosno potapkamo po rami, da izgleda tako lepo čisto in pripravljeno za nove zasevke, se v istem trenutku plevel že veseli, da bo pognal in nas kmalu osrečil. Ob še tako trdo zabetoniranemu pločniku v Ljubljani se najde pogumen šop trave, ki ponosno raste na mikroprostorčku. Vse se zapolni, simbolno in fizično.

5. Ljubezen (o)zdravi
Ta zveni res klišejsko, pa ni. Z ljubeznijo ciljam na tisto neosebno, vseprisotno, vseobsegajočo ljubezen inteligence. Vesolja, boga, stvarstva, kakorkoli želimo to imenovati. Je mešanica dobrohotnosti, sočutja, absolutne podpore, najglobljega miru in še česa lepega. To je energija, kjer ni ego tripa, dokazovanja, prepričevanja ali drugih zanimivih elementov. Občutek, da je povsem dovolj, da samo si. 100% sprejemanje in varnost. Iz tega izhodišča je možno vse. Zdravljenje telesa, celjenje srčnega razočaranja, doseganje najbolj divjih sanj, preseganje dozdevno nemogočega. To je vibracija, ki požene v sinhronost fizično, čustveno in mentalno ter vse to hkrati močno preseže – kot atlet, ki za šalo odteče svoj rekord in pred iztekom v cilj s pogledom še preveri, ali so vsi tekmeci zagotovo za njim. Ta energija nas privlači čisto na intuitivni ravni, ker čutimo, da se z njo vračamo v svoje bistvo, k svoji esenci. Zato jo tako močno zaznamo tudi na kolektivni ravni – ker se zavedamo, da je to ključ do sprememb, ki si jih želimo in za katere upamo, da se bodo v prihodnosti zgodile.

6. Vse je duhovno.
Predrzno? Niti ne. Če smo mi čista zavest, ki je prišla po izkušnje v telesni aspekt – ali je potem lahko karkoli ne-duhovno? Ne govorim o (ne)zakonitem, (ne)moralnem, (ne)legitimnem. Duhovno se nanaša na – vse. Na vse funkcije, potrebe in dejavnosti našega telesa, na cel spekter čustev, na enormno paleto misli in – ohoho! – na vsa človeška dejanja. Razumem, da si je z našimi možgani v tej sferi nemogoče zamisliti, da duh, naša esenca, na vse gleda kot na izkušnjo. Pika. Ni obsojanja, ni kritike. Vse samo je. Ravnina. Naš ego, ki ne deluje po ravninskem principu, življenje zazna slikovito, kot plus, minus in vse vmes. Ko se soočamo z izzivi, je to pravilo tisto, ki bi ga najraje zmečkali in zabrisali v smeti. Ko pa uspemo sprocesirati svoja čustva in pogledati na situacijo izza čustvenih »vročih gumbov«, takrat razumemo. Ni lahko, včasih traja, zagotovo pa je, da prinaša nepopisni mir.

Vedno pademo na osnovah. Sama sem se najpogosteje spotikala na teh temeljnih pravilih, ker sem bila prepričana, da so super preprosta in kot takšna čisto enostavna za prenesti v prakso. To, da sem jih vsake toliko prebrala, sem mentalno enačila s tem, da jih živim. Neodgovorno. Neprimerljivo. Ah.

Preprosto ne pomeni, da je lahko izvedljivo. Ali da je takšna sveta preproščina, da stavek ošvrkneš z enim očesom in si praktično maturiral iz njega. O, ne. Preprosto je globoko, ker je v njem vsa modrost in lepota obenem. Preprosto je tako zelo močno, da vpliva na celega tebe. Kot temelj hiše. Če ni stabilen, mi čisto nič ne pomaga, da imam v tretjem nadstropju fantastično stanovanje. Preprosto je tako intenzivno, da potrebuje redno uporabo v praksi. Preprosto je kot sončni žarek, ki zjutraj najde pot do obraza, da te zbudi, zraven pa mimogrede še pokaže, kje vse leži še nepobrisan prah. Odgrne in odstre vse.

No, za konec lahko dodam še eno duhovno pravilo za življenje – da so pravila preprosta. In vsem nam želim, da bi jih uporabljali z lahkoto in se vsak dan sproti veselili izkušenj, ki nam jih prinašajo! Prepustimo se in jih začnimo živeti – zdaj!