Zadnjih nekaj dni je bilo vse prej kot lahkih. Če sem se česa naučil do sedaj, je to, da ko se preveč “nesrečnih naključij” zbere na enem mestu, je to vse prej kot naključje. Hkrati sem dojel, da vsa ta “naključja” nosijo sporočila in njihov namen ni, da nas dotolčejo, temveč da nas nekaj naučijo, da nekaj dojamemo in spremenimo.

Posvetoval sem se z našo djotiš mojstrico Gayatri, ki je pogledala mojo natalno karto in medtem momljala: “Ja, saj imaš tri Saturne na kupu, to pa ni enostavno.” Namesto, da bi me to pahnilo v paniko in brezup, sem začutil veliko olajšanje. Torej, karmična lekcija. Nova učna ura. Splet okoliščin teh dni je privlekel na površje vse moje najgloblje strahove. Popolnoma stisnjen v kot sem dvignil roke od celotne zadeve, se vsedel, vstopil vase in se vprašal, kaj mi sporoča trenutna situacija. Kaj je tisto, česar ne vidim? Nobena moja zunanja akcija ne bi mogla razplesti klopčiča in narediti spremembe, zato sem si raje vzel čas, se znova potopil vase in skozi razne tehnike poskušal priti do odgovorov.

Pred tedni sem bil na “sveti medicini”, ki je že takrat potegnila na plano neke zanetke teh prihajajočih težav. Te dni pa sem uporabil kombinacijo različnih tehnik, odvisno od trenutka in inspiracije: EFT, meditacijo, Dispenzo, Silva Ultramind… Če obvladate NLP, tudi to prav pride. Bil je teden velikih uvidov in, čeprav je razlog za moje strahove še vedno tu, sem veliko bolj pomirjen in na nek čuden način tudi sproščen. Bo že, ko bo.

Danes zjutraj mi je med pospravljanjem prišla misel, kako smo pravzaprav nehvaležni našim učiteljem. Naj bo to trojni Saturn ali ljudje, ki nam prekrižajo življenjsko pot. Navidezno “brezizhoda” situacija, v kateri sem se znašel, je vse prej kot enostavna. Takšne zadeve nas ponavadi spravijo iz tira in na vse pretege obsojamo ali sebe ali druge ter se posipamo s pepelom in mahamo z etiketo “Žrtev.” Ne rečem, da prvi dan nisem tega tudi jaz počel, a tokrat sem res pomislil, da sem lahko hvaležen Saturnu, da je prinesel te moje strahove na plano. Med predelavo teh strahov sem jih res začutil v telesu in jim dovolil, da so iz podzavesti priplavali v zavest, kjer jih je veliko lažje predelati. Ni bila prijetna lekcija, a s tem, ko me je življenje stisnilo v kot in res pripeljalo neko situacijo do skrajnosti, mi je ponudilo možnost razrešitve.

V preteklosti je bilo več situacij, ki so se sprva kazale kot katastrofe. Ker sem se naučil brati “vesoljne namene”, sem kasneje dojel, da so ti mejniki življenja opozorila, da sem obtičal ali se celo izgubil “na življenja poti” in se začel oddaljevati od svoje prave dušne poti. Prvi tak večji mejnik je bila ločitev. Prvih nekaj mesecev sem jo dojemal kot osebno tragedijo epskih razsežnosti, a kmalu so se stvari začele odvijale na takšen način, da sem uvidel, da vse, kar me je čakalo in me je obenem tudi temeljito spremenilo, ne bi bilo možno, če bi še vedno tičal v neki ujetosti, v limbu lastnega življenja. Ta lekcija mi je pomagala, da sem po tistem vedno poskušal prepoznati ali zaznati tudi drugo plat.

Pravijo, da je tretja dimenzija svet dualizma in vsaka stvar ima vsaj dva nasprotujoča si pomena. Skozi tragedijo naslednje zveze sem prepoznal arhetipske vzporednice, skozi katere sem spoznal veliko stvari o svoji mami in jo lažje razumel. To mi je omogočilo, da sem bolje razumel tudi sebe in svojo preteklost. Zakaj sem si sploh dovolil določene stvari in kaj je bilo v vsem tem mojega, da sem to privlekel v svoje življenje. Naša partnerska razmerja na nek način vedno razrešujejo del našega razmerja z enim od staršev. S tem razumevanjem sem lažje odpustil vsem vpletenim – bivši partnerici, sebi in svoji mami.

Če se vrnemo k učiteljem, vsaka oseba, s katero se zapletemo v globlji odnos – naj bo to poslovni, edukativni, ljubezenski ali terapevtski – je odnos, ki traja toliko časa, kolikor je potrebno, da si izmenjamo znanje ali spoznanja. Če do prekinitve pride na ne preveč prijazen način, velikokrat pride do zamer in občutkov, da je bilo vse slabo. Smo čustvena bitja in ta čustva nas včasih pahnejo čez rob. A še tako slab učitelj je še vedno učitelj. V vsakem takem odnosu je veliko lepih trenutkov, drugače bi že takoj ucvrli proč od takega učitelja. Vsako tako razmerje nam ponudi veliko spoznanj o nas samih in o drugih. Včasih ob kakšnem učitelju spoznamo, da prinašalec svetlobe ni nujno tudi sam svetloba, ali pa dojamemo, da je tudi on le človek. Enako velja za druge odnose, terapevtske ali ljubezenske.

Vedno izvemo nekaj o sebi, če se le vprašamo, kaj je na meni, da sem šel v tak odnos? Pridemo iz takega odnosa s kupom spoznanj o ljudeh, situacijah in o sebi. Če smo zmožni, je dobro, da se spomnimo tudi vseh lepih trenutkov in, namesto zagrenjenosti, ponesemo s seboj v prihodnost hvaležnost. Hvaležnost za vse, kar smo se naučili, kar nas je spremenilo in nas naredilo boljše, bolj strpne in razumevajoče ter sočutne. Seveda ne v prvih dneh po razcepu, ker je nujno, da priplavajo na površje vsa negativna čustva, da jih začutimo do obisti, da jih ne potlačimo in jim dovolimo, da nas pročistijo in se sčasoma spremenijo iz zamere v izkušnjo. Ko polovimo vse te niti naše preteklosti, ne škodi, če se zahvalimo učitelju za vsa znanja in spoznanja, ki smo jih direktno ali indirektno prejeli.

Kar se tiče moje najnovejše osebne izkušnje: brez skrbi, še vedno sem tu, in tudi to bo minilo, tako kot vse ostalo. Ni povezano z zdravjem ali ljubeznijo (no, morda z ljubeznijo do samega sebe, a kdo pa s tem nima težav?).