Nič več izgovorov.Just fuckin’ do it!

Cesta. Dolga, makadamska cesta. In ob cesti nizka stavba. Lahko bi bila šola ali vrtec. Stojim ob cesti in opazujem. Zdelo se mi je, da se za temi štirimi stenami kar precej dogaja.

Radovednost me žene do vrat. Stopim v relativno temen hodnik. Tam me prijazna mladenka v črnem usnjenem kombinezonu toplo pozdravi izza mize. To je tista vrsta mize, ki bi jo našli v socialistični šoli, z rjavim okvirjem in gladko površino, na katero smo veselo čečkali med odmori. 

“Dober dan. Vas zanima odstranitev čipa?”

Neposrednost vprašanja me je presenetila. “Oprostite?”

“Oh, ne veste? Ko ste se rodili na Zemljo, so vam v telo vstavili čip, ki popolnoma blokira vaše nadnaravne sposobnosti. Za 200 evrov ga lahko popolnoma odstranimo.”

“Res? Vau, tega pa nisem vedela! No, 200 evrov ni veliko denarja. Mogoče bi lahko plačala znesek, da se znebim te nadloge v sebi. Lahko malo premislim?”
“Seveda!”

V mislih sem našla tisoč razlogov na sekundo, zakaj bi bila to dobra odločitev. A globoko v sebi sem slišala glas, ki mi je govoril, naj še malo počakam.

Ko sem hodila po hodniku, sem prišla do velike steklene stene, skozi katero sem opazovala množico ljudi, ki so nestrpno čakali v vrsti. Presenetilo me je, da so bili vsi, brez izjeme, stari nekje med 30 in 40 leti (približno moja generacija).

Izrazi na njihovih obrazih so bili mešanica otroškega pričakovanja in skoraj olajšanja. Pri nekaterih sem zaznala tudi strah, a ljudje okoli njih so jih spodbujali in jim zagotavljali, da bo vse v redu.

Nisem bila povsem prepričana, kaj se dogaja in kaj počnejo. Tega nisem mogla videti.

Odločila sem se, da si zadevo pogledam še bolj podrobno. A dlje ko sem se oddaljevala od osvetljene steklene stene, temneje je postajalo.

Po nekaj korakih sem našla izhod in se sprehodila okoli stavbe. Videla sem majhno okno, ki je bilo nekoliko višje od mene, zato sem morala stopiti na prste, da sem lahko pogledala skozenj.

Tam je bila ista množica kot prej, a iz druge perspektive. Zdaj sem dejansko videla, kaj vsi tako nestrpno čakajo.

Na koncu (ali morda na začetku) ogromnega prostora (spominjal me je na prazno, betonsko, hladno skladišče), sta bili dve mizi, za njima pa štirje ljudje (dva moška in dve ženski) v tesnih črnih kombinezonih. Tako kot mladenka na vhodu.
Vsak nov “klient” je sedel na stol in položil svojo desno roko na mizo z zapestjem obrnjenim navzgor.

Nato je eden od (sicer na videz zelo prijaznih) gospodov z nekakšnim rezilom naredil globok rez v zapestju in dejansko iz tkiva izvlekel majhno ploščico s “čipom”.

Vau! Torej, res imamo to v sebi. Mladenka je govorila resnico. Sledilo je navdušenje vseh vpletenih v ta edinstven dogodek, nato pa se je postopek “odstranitve” nadaljeval z naslednjo osebo v vrsti. Ko je bil čip odstranjen, je bila “storitev” zaključena.

V meni je divjala nevihta različnih čustev.

V redu, imamo čip v sebi, ki blokira naše nadnaravne sposobnosti. Vau! Torej res imamo nadnaravne sposobnosti. Res me zanima, kaj zmorem. Vedno sem si želela leteti! In potem ti prerežejo zapestje, odstranijo čip in ti pomagajo “osvoboditi” se.

Počakaj malo!? Prerežejo ti zapestje!? Če ti prerežejo zapestje, lahko izkrvaviš! Nisem videla nikogar, ki bi skrbel za rane, povzročene z globokim rezom. Vsa pozornost je bila na junaškem dejanju “odstranitve” čipa. Ne, ne…to ni v redu! Če mi prerežejo zapestje, lahko umrem! Tega ne morem dovoliti. Nikakor!
Če imam nadnaravne sposobnosti, to pomeni, da so del mene. Noben čip tega ne more preprečiti. Sama bom našla način, da jih aktiviram!

Obrnila sem se in poskušala čim hitreje oditi. A seveda me je prijazna mladenka prestregla za vogalom stavbe.

“Torej, kako ste se odločili?” me je vprašala. Zahvalila sem se ji in samozavestno odgovorila, da bom našla drugo rešitev.

Njene oči so se v trenutku spremenile. Čutila sem zlobo. Vedela je, da sem “spregledala” kaj v resnici počnejo in da ne bom popustila. V tistem trenutku sem se počutila nepremagljivo!

Nadaljevanje te zgodbe je podobno tipičnemu znanstveno-fantastičnemu filmu (ali risanki), kjer se spopadejo superjunaki in zlobneži. Nenadoma sem lebdela v zraku, moje telo je preplavila neverjetno močna energija. Napadli so me z vseh strani. Laserji, ognjene krogle, ledene strele,…vse to je letelo po zraku…boj je bil neusmiljen, želeli so me uničiti!

In potem…potem sem se zbudila. Predvidevam, da sem zmagala. 🙂

Da…kar sem opisala, sem “sanjala” ravno v času globalne pandemije, štiri leta nazaj. In vsak dan se teh “sanj” spominjam bolj živo. Nor občutek!

Besede tega ne morejo opisati. Seveda, tukaj ne morem leteti. Seveda, iz mojih rok ne švigajo laserji. A občutek moči vsak dan raste. Mogoče tudi zato, ker me dogodki (zunaj mene) niso tako prizadeli…v smislu, da bi se bala. 

Ker vem, da ni razloga, dokler poslušam izključno sebe in svoj notranji glas. Zakaj to pišem? Ker VEM, da imamo vsi to moč (ki je večja od strahu pred preživetjem) v sebi – ja, tudi ti, ki to bereš.

Ali res veš, kdo si in česa si sposoben/sposobna? Ali veš, kako lahko uporabiš to moč, da najdeš svojo pravo karierno pot in izpolniš svoje poslanstvo? Vse, kar potrebuješ, je že v tebi. Poglej svojo dlan, poglej svoje prste na roki. A se zavedaš, da imaš edinstven prstni odtis, ki ga nima nihče drug na svetu? Zakaj misliš, da je tako? Zato, ker si tu, da pustiš edinstven pečat na Zemlji! Da s svojo energijo, s svojimi izkušnjami, s svojimi talenti, s svojo vizijo pustiš izjemen pozitivni odtis na svetu. Zaupaj vase, poslušaj svojo intuicijo in pogumno stopi na pot, ki te vodi k tvoji resnični poKLICanosti. In naj te ne zavede – poslanstvo NI VEDNO povezano s tem kaj počneš, ampak tudi s tem kdo si! Tvoje poslanstvo je, da postaneš najbolj avtentična verzija same/-ga sebe! 

Hudiča a je to tako težko razumeti?

V teoriji nam je vsem vse jasno. Ampak teorija ostane v zraku. Teorija nima učinka, če je ne prenesemo v prakso. Se izgubi. Se pozabi. Se razvrednosti. Zato je potrebno ukrepati. 

Naredi tisti prvi drzni korak in si reči: “Jaz sem najbolj pomembno bitje v svojem vesolju! Karkoli/kdorkoli obstaja v mojem življenju in ni v skladu z mojim najvišjim dobrim, naj odide. Vseeno mi je kaj si mislijo drugi, ker vem, da sem čudovita oseba in najboljši/najboljša kreator/-a svojega življenja. Prepuščam se življenju. Zaupam! Naj se zgodi, kar se mora, da se uresničijo moje želje!”

Torej, kaj čakaš? Čas je, da se predramiš in začneš živeti svoje poslanstvo. Ne dovoli, da te karkoli zadržuje. Svet potrebuje tvojo svetlobo zdaj bolj kot kdajkoli prej. In ne, nisi sam/-a. Nikoli nisi bil/-a, nisi in nikoli ne boš!

Prekleto, svet te potrebuje ZDAJ! 

Spravi se v akcijo in naredi nekaj! Pokaži se v vsej svoji veličini. Odzivi zunanjega sveta niso pomembni. Ko boš dal/-a vesolju signal, kako zelo močno sprejemaš kdo v resnici si, boš hkrati ustvarjal/-a svojo novo realnost, svoj nov svet – polno ljudi, ki te bodo brezpogojno podpirali na tvoji poti. Jaz te že sedaj podpiram! 

Čas je, da pokažeš, kdo si v resnici. Nič več izgovorov. Nič več čakanja. Just fuckin’ do it! 🙂