Brené Brown v svoji knjigi Atlas srca pravi, da ranljivost ni šibkost, temveč merilo našega poguma. Ta pa naj bi bil (tudi) to, da nekaj storiš kljub strahu. Velikemu strahu.

Kot recimo pri raku.

Diagnoza je že sama po sebi izjemno močna nalepka. Desetletja, ko smo slišali v pogovorih staršev ali prijateljev, kako strašna je ta neozdravljiva bolezen. Koliko je trpljenja, nepopisnih bolečin, umiranja na obroke (to je malo kruto, ampak vsekakor del dialogov). Asociacije, ki jih ima večina v zvezi s tem, so besede kot so: kemoterapija, obsevanja, slabost, bruhanje in seveda smrt – skupaj z mentalnimi slikami ob tem. Filmi, ki se dotikajo te tematike, so vsemu temu dodali še globoko čustveno noto – empatija, pomešana z resignacijo in občutkom nemoči.

Vsak, ki zase sliši to diagnozo, je vse to izkusil. In vsak, ki spremlja ali je spremljal človeka s to diagnozo, ima takšno izkušnjo. Zakaj skoraj enačim? Ker rak, ki ga ima en človek dejansko pomeni, da je vpletenih več ljudi – če si predstavljam povprečje (opozarjam: ne poznam tovrstne statistike), bi rekla, da je vključenih najmanj 10 ljudi. Na okroglo. Vem, da si vseh 10 želi eno stvar in ima en sam cilj.

Kot ga imam tudi sama.

Ko sem izvedela za oceno stanja mojega telesa, je bil to tak šok, da zahteva posebno poglavje v knjigi. Bilo je vse prej kot nežno, sama pa sem počutila, kot da gledam res beden film in upala, da si vse skupaj domišljam. Klasično zanikanje kot prva faza žalovanja, tako je. Nič novega na zahodu.

Po operaciji in bolnišničnem počitnikovanju, ko sem bila spuščena v domačo oskrbo in se začela počasi (res počasi) sestavljati, se je začelo. Kaj naj naredim? Na koga naj se obrnem? Kdo mi lahko pomaga? Kako naj se tega lotim? Teh vprašanj si nisem zastavljala z zenovsko mirnostjo, ampak s čisto, staro dobro histerijo in grozo. Potreseno s paniko zaradi občutka: »Nimam časa!«

Podpora od res najbližjih domačih, dobrih prijateljev, širšega kolegialnega kroga, od krasnih ljudi, s katerimi smo imeli stik tu in tam pa tudi od praktično nepoznanih je bila res spodbudna. Iskrena. Topla. Tako dobro je dela – zaupanje v ljudi se je mi začelo vračati. Pospešeno.

Motivacijska sporočila, besede upanja in izrazi podpore so se vrstili. Največkrat sem slišala: »Bodi močna/pogumna!«, »Zborbaj!«, »Premagaj to!« in »Maš to!«. Vse spodbude so bile dane maksimalno dobronamerno in kot takšne tudi vzete. S hvaležnostjo, za vsako zdravilno energijo, v kakršnikoli obliki.

Ampak nekaj pri vsem tem ni šlo skupaj.

Boj, borba, premagovanje, brezkompromisna hrabrost.

To tako nisem jaz.

Ampak proti raku se vendar moram boriti, kajne? Mu odsekati glavo (in skuriti vse ostale dele, za vedno). Biti Ahil in Herkul v enem.

Če pa nimam energije za borbo. Ravno zato sem zbolela, sem premišljevala. Ker sem se (predvsem v 11-letni zadnji službi, ostale so bile prava poezija) non-stop borila. Premagovala nezakonite ovire. Zavijala v celofan in bolj ali manj spretno preobračala besede, da bi bile skladne s tistim, kar je reklo in zahtevalo vodstvo. Se pregovarjala. Kričala resnico. Najprej zelo na glas, po dobro premišljenih retribucijskih odzivih posvečenih vrhov bolj po tihem, kasneje samo še sama v sebi, potlačujoč vsa razočaranja in bolečo nejevero, da velika večina tuli »Ah, kaj hočemo, tako je« in ne ukrepa. Borba na borbo, vsak dan. Z njimi, s sabo, da sem bila tako neumna, da sem še kar vztrajala. 6 let predolgo. (No, vsaj v tem primeru si res ne morem očitati, da sem zbežala ob prvem namigu na slabše vreme.) Vse to je šlo do točke, ko v meni ni bilo niti stotinke promila volje za kakršnokoli vojno. In sem se predala. Takrat – spomnim se trenutka – je rak dobil prvo rundo.

Za drugo rundo sem že na začetku čutila, da ne bo šlo na silo. Da sicer lahko zberem vse svoje sile, jih potenciram in lasersko usmerim v metastaze. Si predstavljam, kako si zdrave celice oprtajo ogromne ščite in vrhunske meče, nato pa v suverenem bojevanju dokončno onesposobijo vse tiste celice, ki imajo premalo encima p53, to je rakave. Zabrišejo sulice direktno v mitohondrije, da se tovarne slabe energije ugasnejo, odstranijo in prepustijo mesto zdravi populaciji.

Potem se mi je utrnilo: »Če si se prej borila in si uspešno priborila tole zadevo, a se ti ne zdi, da bi bil čas za nekaj drugega, za drugače pristop?« Kakšen mir, kakšno olajšanje je bilo ob tem spoznanju! Vem, da se sliši protislovno. Ampak če se borimo proti raku, ki je v nas, se torej borimo proti samim sebi. Tega pa najbrž nočemo?

Zame je delovalo blagodejno, pomirjujoče. Nič več borbe. Dobrodošla, empatija, dober dan, sprejemanje – a ne takšno z belo zastavico! Namesto boja sem povabila razumevanje. Globoko razumevanje. To je pomenilo pogledati vase. Kdo sem, zakaj sem tu. Zakaj si želim živeti. Kaj bi rada še dosegla. Česa nikakor ne želim več, česa ne smem več dopuščati. Kako se imeti rada. Pa občutki krivde, da je prišlo do raka. Kako sem si to zmanifestirala. Žalost, da nisem znala postaviti mej. Oh, pa jeza, moja sveta jeza. Tista, ki je posledica občutka, da se ne morem/ne smem svobodno odločati, da sem ujeta in nisem varna (čustveno). Samoobtoževanje, da sem zdaj v breme in napoto svojim bližnjim. Razočaranje, ker sem se izneverila sami sebi.

Niso lahkotne teme, občutki še manj. Je pa povsem druga energija kot pri borbi. In to naredi vso razliko. Ni rojstnodnevna zabava, ko koplješ po svojih zataknjenih čustvih. Ko tapkaš in odpuščaš, čistiš svoje elektromagnetno polje, iščeš vzorce, skušaš biti čim bolj v tukaj in zdaj, se reprogramiraš, vadiš hvaležnost za VSE (ja, vse, kar je v življenju), treniraš dihanje in se vživljaš v svoje vizije. Se povezuješ s telesom in iskreno upaš, da ga tokrat slišiš pravilno in da nisi spet zgrešil njegovih sporočil.

Ne-boj niti slučajno ne pomeni, da nimaš energije. Imaš jo, ker deluješ iz ljubezni do sebe oziroma se tega učiš. Nikakor ne pomeni pasivnosti – bolniška z rakom je ena najbolj notranje aktivnih in za to grejo tone energije! Včasih so premiki na videz in navzven počasni in majhni, v resnici pa ni večjih ali manjših in je vsak enako pomemben. Ko sem dojela, da bom MORALA postaviti meje, delati v svojem ritmu (kljub temu, da je um konkretno in neumorno protestiral, da kaj se grem s to počasnostjo in odlašanjem in »Daj naredi že!«) in to brez slabe vesti ali občutkov krivde, ker sicer bom umrla, je bila to prelomnica. Ko sem končno ugotovila, da se nikomur več ne rabim dokazovati, da dovolj pridno delam, da nisem neodgovorna in neučinkovita, če ne delam vsaj 10 ur na dan plus veliko vikendov, ker s tem kažem, kako sem krasen človek. (Če ti je ob teh besedah šlo na jok in se v njih čutiš, ti iz svojih izkušenj povem in te rotim: »Poskrbi zase, prosim. Zdaj. Prosim.«)

Ker ni boja, je bistveno manj upora in odpora (pa ta že tako ali tako pride na obisk). Naučeni smo, da je pri problemu potrebno najti strategijo in se tega vojaško držati. Kar je čisto pametno in učinkovito, tudi tu – do ene stopnje. S to razliko, da je tukaj pomembna celota, ne samo en del. V vojni nasprotniku ne prisluhneš, ampak ga potolčeš, utišaš, eliminiraš. Če ne veš, zakaj te je napadel, ali se ga lahko za vedno znebiš? Če ne raziščeš, kaj so vzroki, da se je skrivoma prihulil na hodnike tvojega telesa, potem ga lahko prihodnjič zgrešiš ali zamenjaš za koga drugega. Zato razumevanje namesto borbe.

Če pa to »sovražno« energijo spoznaš, se z njo pogovoriš, poglobiš v njeno zgodovino, želje, napovedi, taktiko, lahko morda prideta do skupnih točk. Do vpogledov, kaj vse si zrcalita. Spraševanja, kaj je učenje zadaj, ne glede na to, kako je zahtevno, kako zelo te olupi in pusti golega v brutalni iskrenosti. Skozi to postopoma pride svoboda. Potrebna je vztrajnost, divja, enoumna, trmasta vztrajnost. Ne glede to, kolikokrat se zjočeš ob prejetih rezultatih CT-ja, ob rezultatih markerjev in zdravničine: »Če ne želite še enkrat kemoterapije, sva zaključili in greste na paliativo.« Ne glede na karkoli.

In to je ranljivost v svoji najčistejši, prvobitni, popolnoma prestrašeni obliki. Ranljivost, ki je ne moreš skriti, pa če bi si še tako prizadeval. Zaradi te ranljivosti, skozi katero gre tudi smrtni strah, sem sploh prišla do poguma. Če je to sploh pogum – da sledim sebi, bolj kot kadarkoli prej (pa so bile epizode v življenju, ko sem ponosno sledila sebi. Samo nikdar prej še ni bilo tako eksplicitno vprašanje življenja in smrti). Mislim, da je to bolj zavedanje, da tokrat nimam izbire, da tega ne bi izbrala. Da duša sporoča, jasno in strogo, kot učitelj, ki uveljavi pravično pravilo: »Sebi si na prvem mestu, brezkompromisno živi in izražaj svojo resnico.«

Mogoče pa je poanta dosedanje izkušnje v pogumni ranljivosti. Da si enostavno dovolim biti pogumna, čeprav se včasih počutim kot vrvohodka (in je čisti čudež, da se še držim). Skupaj s tem, da čutim, vem, vidim, v srcu in telesu vem, da sem že zdrava, da so moje celice zdrave. Brez izjemne podpore najboljših terapevtov, ki so mi že do zdaj pomagali v nekaterih ključnih trenutkih (poleg moje res požrtvovalne družine), da sem vztrajala in grem naprej, ne bi šlo tako gladko in lahkotno.
Zato tudi za vnaprej izbiram ranljivost, ki prinaša pogum. Ker potrebujem toplo dekico in nežno glasbo, ne pa tankov in topov.

To je boj na moj način.