Kako? Novoletno voščilo, ki to ni?

Ne, ne, ne gre za to, da ne bi bil iskren seznam voščilnih želja. Je, vsekakor je tudi to!

Gre bolj za to, da sem mu želela podaljšati rok trajanja. Ker vse tiste lepe besede o zdravem in srečnem in blazno uspešnem pa mirnem letu se razblinijo ob prvi prekomerni dozi čokolade ali kave (pač po okusu), ob naslednjem konfliktu in prometnem infarktu, kjer se res lahko izuriš v čuječnosti.

Da ne omenjam najkasneje v parih mesecih propadlih dietnih/telovadnih/študijskih/nevemkakšnih še planov. Pa sploh ni fora v tem, da si tega ne bi zares želeli!

Jasno, da si jih želimo! Oh, če samo pomislim, koliko 31.12.-ih sem na seznam ciljev za naslednje leto napisala »shujšati za 10 kg«! Zagotovo sem eno ornk desetletje (plus skoraj še eno, če sem poštena) ta cilj copy-pastala iz enega leta v drugo.

Ali pa tisto, da bom stvari delala sproti. Redno uredila vse dokumente. Lepo sortirala položnice. Poskusila generalno pospravljene omare ne izmaličiti z neredom v prihodnjih treh tednih. Dokončati stvari, eno po eno, ne imeti odprte sezone lova na 23 razpršenih strani hkrati.

Še kdo 😊? Saj nisem sama v tem?

Skratka, kup zelo otipljivih in izmerljivih stvari, kjer je nujna (samo)disciplina. Ne samo disciplina, ampak tudi ta. In te nimamo neskončno na zalogi. Ker mi jo je do zdaj vsako leto tam nekje do najkasneje junija (optimistka, ane!) nadvse konkretno zmanjkalo, sem se letos, oziroma, hočem reči lani, odločila za drugačne novoletne želje.

Takšne, ki trajajo. In ki ne izvirajo iz strogega notranjega reda, temveč iz srca, iz biti. Zato – tako si mislim in predstavljam – se jih bom lažje in bolj strumno držala.

Za tokratni korak v sveže pečeno leto si zato želim stvari, ki so v resnici evergreeni.

Tako očitne, da jih v vsakdanu brez večjih pretegov mirno spregledam(o). Pa hkrati tako pomembne, da kadar jih spregledam, dejansko delam mimo sebe. Tega pa ne bi. Drugače bi. Drugače bo in je.

Niso divje konkretne želje, ker zdaj raje vzamem smernice. So bolj življenjske in lažje prilagodljive. Dopuščajo več svobode, nudijo več lahkotnosti in se jih prav zato raje »držim«. Imajo vseživljenjski rok trajanja.

No, torej. Česa si želim v 2024?

Želim si, da bi se moje zaupanje v ljudi širilo in krepilo.

Da bi bili tu eden za drugega, ko pride čas. Tudi, če nismo non-stop na vezi, ampak vemo pa, da ko zagusti, sem TU ZATE.

Da bi živela sebe, vsak dan sproti, koliko zmorem. In da bi bila v tem sprejeta in slišana. Varna.

Da bi z globokim in iskrenim sočutjem simbolno objela vse, ki so moje ogledalo, kje vse mi še manjka ljubezni sebe, pa kako zelo se moram naučiti postaviti meje, pa pogledati dele sebe, od katerih bi res reeeeees najraje odšprintala.

Da bi vse bolj in bolj čutila svoje telo, kam me usmerja, katera hrana mu paše, kako ga lahko podprem. In da bi potem to spravila v prakso. Da ne ostane na filozofski ravni.

Da bi bili večja od svojih strahov in zamer, dvomov in cincanja, žalosti in razočaranj.

Da bi hvaležno sprejela vse, ki na novo pridejo v moje življenje.

Da bi namesto rock’n’rolla v odnosih na koncu zaigrali čudoviti akordi harmonije.

Da bi tiste, ki mi bodo to pustili, srečala na novo, čeprav smo bili že od prej.

Da bi bil mir v vseh pogledih neki tko običajnega in splošnega, da bi bilo že kičasto.

Da bi nam ratalo vse, kar nam lani še ni. Ali pa skoraj vse, da bo kaj ostalo še za naslednje leto.

Da bi videli dobro in delali dobro. Ne da mižimo pred tistim, kar ni ok. Da to vidimo in ugotovimo, kaj lahko spremenimo (in se ne nalimamo na slabo).

Tale seznam gre lahko v nedogled, pa bom tu zaključila.

Da bi bilo 2024 tko fajn, da kar počili (figurativno, prosim) od hvaležnosti! No, to! A ne bi bilo to fajn?

Želim si preprosto – čudovito leto!