Nataša Zupanc, avtorica knjig in šamanka, ki živi med Slovenj Gradcem in Lendavo . Težko bi jo zgrešili – elegantna, pokončna in ponosna ženska, ki sprehaja svojega majhnega kuštrastega psa Maksija, ki ima karakter leva in postavo mini terijera. Do sedaj je izdala štiri knjige, od teh je ena tudi prevedena v srbščino. Knjige večinoma govorijo o njenih afriških dogodivščinah, le zadnja z naslovom 42 se je oddaljila od Afrike in govori o njenih obredih v Sloveniji. O terapevtu, šamanu ali zdravilcu najbolj pričajo njegovi rezultati. Kdorkoli je že bil na obredu pri Nataši, ve o čem govorim. Do sedaj sem bil udeležen na kar nekaj njenih obredih in vsak od njih je bil zgodba zase, kjer so se fizikalni zakoni rahlo norčevali iz moderne znanosti. Šibica, ki gori dve ure in pol, pet plamenov iz prevrnjene sveče ob razreševanju odnosa s petimi osebami naenkrat in še bi lahko naštevali. Očitno na tem svetu ni čisto vse tako, kot nam je dano videti.

Nataša se je pred svojo šamansko preobrazbo ukvarjala z energijami in Theta Healing masažo. A njena pot v Afriko, ki je bila sprva načrtovana le kot zanimiva turistična destinacija, ji je popolnoma spremenila življenje. Tam je spoznala domačina Cosmosa, se zaljubila in se poročila. Ob svojem možu je spoznavala šamanske prakse in doživela marsikatero izredno neverjetno dogodivščino. Kar nekaj jih je opisala v svojih knjigah.

Če je ne bi poznal, bi le stežka verjel njenim zgodbam. A po opravljenem šamanskem obredu pri njej, sem se zlahka prepričal, da zna ta naš racionalni svet biti rahlo drugačen, kot si ga mi ponavadi predstavljamo. Najin obred je bil obred presenečenj. Najprej sem bil jaz presenečen, ko mi je bilo svetovano, da bi mi ona lahko pomagala. Nato je bila Nataša presenečena, ko je dobila sporočilo od zgoraj, da bova razreševala nekaj povsem tretjega. To je bilo zopet presenečenje zame. No, končno sva uskladila presenečenja, a navkljub temu presenečenj ni bilo konca in potek obreda je zopet bil presenečenje za oba. Obred sam je bil, blago rečeno, izredno buren in dramatičen. Ena od sveč na obredni postavitvi je gorela s tako močjo, da je pustila trajno sled na kosu njenega pohištva, jaz pa sem bilo po obredu tako preplavljen s spoznanji in čustvi, da sploh nisem šel ven iz svoje sobe naslednja dva dni. Še sreča, da sva imela obred v petek zvečer in sem lahko bil neopazno zaprt doma. In rezultat? Če ne bi doživel, ne bi verjel. To, kar sva razreševala je popolnoma izginilo. Saj ne da bi bil skeptičen, a vseeno je to prišlo k meni kot zadnje presenečenje med presenečenji..

Kako je bilo prvič na šamanskem obredu v Afriki?

Moj prvi šamanski obred v Afriki je bil ravno s Cosmosom. Pripravil je obred s prstani in moram priznati, da me je stiskalo pri srcu, kajti vse skupaj je bilo zelo nenavadno. Prstani so navsezadnje simbol poroke in spominjam se, da sem ob tem imela določene pomisleke. Obenem sem si pa zelo, zelo želela, da bi bila enkrat končno prisotna na enem čisto pravem šamanskem obredu.

Pa verjamete v duhove?

Seveda verjamem v duhove in imela sem celo priložnost, da sem se na neki način tudi srečala z njimi. To moje prvo srečanje z njimi je opisano tudi v moji prvi knjigi “Oblečena v kente” in sicer dogodek, ko so  duhovi hodili okrog hiške, kjer sva s Cosmosom bivala in bilo je res nenavadno. A si predstavljate črno noč, res taka črno črna tema in zvok stopinj okoli hiše ter lopatanje, ki nikakor ni pojenjalo!? Na nek način sem si želela v živo videti to in sem si res želela iti ven ter pogledati, kaj se dogaja, pa mi seveda Cosmos ni dovolil. Vedel je, kaj se dogaja in da so dejansko to duhovi. V Afriki še toliko bolj verjamejo v to, kot pa pri nas. Verjela sem že prej, da obstajajo, in takrat sem res imela priložnost se srečati s to entiteto na štiri oči, saj niti sama ne vem, kaj bi videla – je pa bila to zanimiva izkušnja.

In vaše najbolj nenavadno doživetje v Afriki?

Vsekakor to, ko sem se vozila v taksiju, ki ga je vozil duh, mrtvi človek. Ta dogodek tudi opisujem v svoji knjigi Stik. Seveda je to pravzaprav bil zelo grozljiv občutek, ko sem ugotovila, da dejansko sploh ne vem, kdo je za volanom. A sploh kdo sedi ali pa mogoče celo nikogar ni tam. V vzvratnem ogledalu sem opazila, da tega človeka sploh ne vidim, čeprav sem ga videla sedeti na voznikovem sedežu. Ampak to je ena taka, bi rekla posebnost teh duhov, entitet, ki niso več med nami, da se na nek način lahko materializirajo in mi jih s svojimi očmi lahko vidimo. Ni bil prijeten občutek, bilo je kar srhljivo.

V knjigi Stik je napisana zelo nenavadna zgodba, in zanima me, v katerem trenutku se je vaš strah prelevil v grozo in kako ste premagali te trenutke?

Več takih trenutkov je bilo. Spomnim se recimo tega, ko se je razbesnela nevihta in se je začelo spuščat nebo in nisi vedel, ali bo konec sveta in že takrat sem prvič pomislila, da mogoče bom pa res kar tam, v tistem prostoru umrla. Potem se je pa vse skupaj samo še stopnjevalo in je bilo takih trenutkov za vsakim vogalom in za vsakim drevesom več. Potem en tak moment je tudi seveda srečanje s tem demonom. Tudi takrat sem pomislila, sedaj je pa po meni. Občutki so bili grozljivi in nisem mogla spravit iz sebe niti glasu. Ne vem, če sem sploh dihala. Bilo je grozeče in bilo je osupljivo. Še danes prav lahko čutim ta občutek, ki sem ga odrinila. Pa tudi, ko sem otipala to sluz in ta nič skozi katerega je šla moja roka. In končno sem lahko zbrala toliko moči, še sama ne vem od kod, da sem lahko zakričala in nekako prekinila tok tega dogajanja. Ogromno je še tega. Večina teh nenavadnih dogodkov je opisanih prav v tej knjigi.

Ali ste kdaj med šamanskim obredom doživeli kakšno izredno neprijetno doživetje?

Seveda, zelo se me je dotaknil obred, ki se je odvijal v Afriški vasici izven civilizacije. Tam so nedavno pokopali poglavarja in vsekakor je težko razumeti in celo videti, da lahko človek, ki je dejansko že mrtev, živi, hodi in se premika, sicer s podporo sovaščanov, a vseeno. Celoten dogodek je vsekakor veliko bolj detajlno opisan v moji knjigi Stik. Tam je sicer opisanih še več takih dogodkov, ki so  izredno pretresljivi in na sami meji normalnega. Lahko rečemo že paranormalno in to je bilo za mene eno tako doživetje, da sploh ne najdem besed. Vse se je dogajalo zelo hitro, intenzivno, da sem lahko le vsrkavala vase vtise in čakala, kaj se bo še zgodilo. Naslednja taka izkušnja je bila s časovno luknjo, ko smo hodili po džungli in grabila me je panika, ko sem videla, da se kar vrtimo v času in prostoru in da ni izhoda. Mislim, strašna stiska se me je lotevala, ko nisem vedela, kaj se bo zgodilo in ali bomo vsi skupaj tam kar umrli ali nas bo sam vrag vzel ali kaj. Res, takih stvari ne pozabiš nikoli. Po teh dogodkih sem potrebovala kar lep čas, da sem sploh prišla k sebi. Stalno sem se vračala nazaj v mislih in podoživljala vse to, kar se je tam dogajalo. Spominjam se, da sem potem še kar nekaj časa imela ponoči težave, saj sem se zbujala iz spanja in me je bilo strah, kot da bi me nekaj napadalo, kot da se ponovno vračam nazaj, v tiste dogodke in v tisto džunglo, med tiste ljudi in ja, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem prišla čisto nazaj k sebi.

Kaj pa kakšno tako nepojmljivo doživetje, tako, da sploh raje ne govoriite o tem?

Bi se še našlo kaj, kar ni ubesedeno ali zapisano in naj tako tudi ostane.

Zakaj, ker je mogoče preveč intimno?

Je intimno in mogoče še ni čas, da bi se razkrilo. Ker tudi to, da sem napisala knjigo Stik, je zahtevalo neki pravi čas. Knjiga je pa itak takšna, da lahko skorajda kar čakaš, kdaj pridejo in te odpeljejo v kakšno bolnico. (smeh)

In sedaj prakticirate šamanstvo v Sloveniji. Ali ste se že pred odhodom v Afriko ukvarjali s šamanstvom?

Na tak način ne, kot se recimo sedaj. Seveda pa sem se ukvarjala z energijami, pa z masažami, ki so seveda bile drugačne od običajnih. Obenem me je tudi zelo zanimal ta svet entitet, prehoda iz ene dimenzije v drugo, pa tudi vse te nenavadne zgodbe, ki se nam dogajajo. Tako da nekaj podlage sem že imela, pa tudi imela sem neverjetno srečo, da sem padla direktno v to skupino, družbo, skupnost, ki se dejansko ukvarja s šamanizmom in magijo.

Kdaj ste začutili, da je šamanstvo vaša življenjska pot?

Skozi celo moje življenje me spremlja ta drugi svet. Sedaj ne vem, ali so to druge dimenzije ali paralelni svetovi. Enkrat me nese tja, drugič drugam. Se prepuščam temu. Verjetno sem nekoč že živela v Afriki, bila tam in sem verjetno tam že delala te obrede, ker mi je to tako domače in ob tem mi grejo prav mravljinci po celem telesu in celo telo mi reče: Ja, to je to! To je to.

Na kakšen način ste prilagodili šamanski obred za slovenske razmere?

Seveda sem določene stvari prilagodila okolju, saj že materialov ni takšnih, kot smo jih lahko uporabljali v Afriki. Tam še vedno uporabljajo dele živali, to pa je nekaj, česar se jaz ne poslužujem. Uporabljam te elemente, ki so mi tu dostopni in na nek način tudi priredim cel obred temu. Pomembno je vedeti, čemu služi kak element in kaj se iz tega elementa lahko potegne in naredi največ za uporabnika, oziroma za naročnika.

Kako bi v kratkih črtah opisali šamanski obred?

Na kratko? Ne vem, ker je čisto vsak obred drugačen. Na splošno pa, najprej se pripravijo določeni elementi in določene stvari. Nato damo namero in potem se pač nekako, če lahko temu rečemo tako, tehnično izvede postopek. Ampak to je en nivo, drugi nivo je pa vse ostalo, kar je zunaj te tehnične izvedbe. Se pravi, razbiranje sporočil, potem med samim procesom ugotavljanje, kaj se dogaja in zakaj neke stvari kažejo tako sliko. Seveda so potem pomembni tudi občutki in čustva, ki se med samim obredom vsekakor pojavijo. In ja, pojavijo se pri meni in pojavijo se pri človeku, za katerega se ta obred dela. Dostikrat prihajajo ven kar močna in intenzivna čustva, ampak seveda, to je namen, da se te stvari razčistijo.

Kakšna se vam zdi razlika med duhovno, ali pa celo šamansko prakso v Sloveniji in v Afriki?

Bistveno razliko vidim v tem, da v Afriki dajo zelo veliko poudarka na prednikih. Mrtvi za njih dejansko niso mrtvi, z njimi povsem normalno komunicirajo. Obenem tudi uporabljajo neke druge stvari pri samih obredih, ki se pri nas seveda ne uporabljajo. Pa predvsem za vsako stvar v življenju, za katero se odločajo in je nekega večjega pomena, se vedno posvetujejo s poglavarjem. Ta se potem posvetuje s človekom, ki ima določene sposobnosti, lahko je to vrač, mag ali šaman, in šele potem sprejmejo odločitev. Nekako dosti bolj so povezani s to njihovo kulturo ali tradicijo. Pri nas je pa vse malo mešano.

Kakšna vrlina ali spretnost je potrebna za šamana?

Šaman ne postaneš kar avtomatsko, ampak si ta naziv nekako moraš prislužiti. Se pravi greš skozi iniciacije, katerih je lahko več. Seveda se potem ti ljudje, ki opravljajo šamanske in obredne prakse brusijo, kristalizirajo in klešejo v tem, da znajo pravilno vzpostaviti stik z entitetami ter da se izurijo v prehajanju iz ene dimenzije v drugo. To je seveda vse delo, praksa. To ni kar ena, dva, tri in sedaj se boš prestavil v en drug svet. Tako da se tudi morajo naučiti komunicirati z umrlimi osebami, komunicirati z živalmi, rastlinami. Morajo tudi znati brati postavitve planetov in zvezd. Ne nazadnje pa da znajo razbirati iz elementov, ki jih uporabljajo pri teh obredih. Prepoznati sporočila, zgodbe, dobiti odgovore na to, kar naročnik seveda potrebuje ali pa želi izvedeti.

Ali je varno opravljati obrede, če nisi pravilno vpeljan v znanje, ki je nujna za izvajanje obredov?

Seveda ne! Zato, ker je pri teh obredih izredno pomembno, da znamo zaščititi sebe in tudi druge. Sploh če se dela s skupino. Kajti pri teh obredih zlahka pride do manipulacij. Ko se pri nekomu nekaj čisti, transformira, je takrat ta oseba odprta in enako moram biti tudi jaz odprta, da sploh lahko dobim te informacije. No, takrat se dokaj zlahka naseli neka entiteta, ki pa ni dobra. Namreč, v tem stanju smo najbolj ranljivi za prihod nekih zlih duhov ali pa nepovabljenih entitet. One samo čakajo, da pridejo, da zagrabijo in se potem napajajo iz te osebe in seveda lahko potem delajo celo štalo. Včasih pri komu vidim prisotnost ostalih entitet. Kar nekaj se mu dogaja, nekaj ni v redu, vse gre narobe in ja, to so te slabe energije, ki se enostavno lahko komu prilepijo. Zato je izredno pomembno, da se ti obredi delajo na varen in spoštljiv način. Vem, da nekateri, s katerimi sem imela skupinske obrede, potem delajo te obrede naprej. To se ne dela.

Kako veste med obredom, če sodelujejo tudi višje sile?

Običajno jih zaznam na ta način, da telo preplavi neka energija. Ponavadi čutim to kot neko mravljinčenje. Sploh takrat ko polagam dlani na telo človeka in tudi pri obredih, kjer delam z elementi, se spremeni energija. Jaz to nekako notranje začutim. Dostikrat se pa to tudi vidi na svečah, ki gorijo in na plamenih. Tam se pokaže vse sorte stvari: duhovi, silhuete, simbolika takšna in drugačna, Kar nekaj teh pojav lahko vidite tudi na moji Facebook strani, kjer objavljam določene slike z obredov. Prisotnost teh energij ali pa naših pomočnikov je vedno navzoča, saj jih vedno tudi prosim, da pridejo in pomagajo. Včasih jih celo zaznam kot energijo, ki je ob meni. Saj poznate ta občutek, ko se ti zdi, da nekdo stoji za tabo in se obrneš in je res nekdo tam. In to je podobno, čutim, da je, čutim to bližino in sem zelo hvaležna, ker me dostikrat vodijo in mi pomagajo pri tem, kar delam.

Ali ste že kdaj dobili zavrnitev med obredom, da še ni čas, da bi se zadeva razrešila?

Ja, sem dobila eno tako sporočilo, ki seveda, na nek način kar prileti. Ne vem od kod. Iz nekega etra. Dobila sem sporočilo, da ni ne pravi čas ne pravi trenutek za osebo, za katero sem pripravljala obred. Situacija enostavno še ni bila zrela. Spomnim pa se, da je ta oseba želela na nek način, kar malo izsiliti ta obred. Zdaj vem, da takrat ni bilo prav, da sem se sploh lotila obreda. Saj sem na nek način že takrat slutila, da ni čisto prav, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Zase pa naredim obred, kadar me pač pokliče. In tudi v Afriki je bilo vedno poskrbljeno zame na obredih, na katerih sem bila. Ni bilo nekega strahu, da bi se ne izšlo, ker sem le imela ob sebi ljudi, v katere sem zaupala in so vedno poskrbeli za varen razplet.

Ali je šlo kdaj med obredom kaj narobe, da se je zgodilo kaj nepredvidljivega, nezaželjenega?

Ja, enkrat se mi je pa res to zgodilo in sicer je šlo za naročen obred. Vedla sem, da je ta gospa šla v ta obred zaradi maščevanja, čeprav je trdila, da to pa nikakor, da naj me ne skrbi, ne želi se maščevati, samo prekinila bi rada to vez. Še takrat, ko sem ji pripravljala obred in ji pri tem tudi povedala, kaj naj izgovarja, kakšno namero naj poda, nisem bila popolnoma sigurna, če ga bo potem v resnici tudi izvedla tako, kot je bilo dogovorjeno. Očitno se ni držala dogovora. V končni fazi se je vse skupaj potem obrnilo proti njej. Iz tega sem se tudi jaz nekaj naučila. To je bila zelo pomembna lekcija zame. Zdaj vem, da ko zaslutim, začutim, da nekaj ni v redu, ne smem delovati naprej. Zanjo je pa tudi bila dobra lekcija. Šla je čez to, kar je bilo dogovorjeno in zato tudi nosila posledice, sicer nič usodnega, ni pa bilo fajn.

Za konec seveda le še nekaj o sami šamanski praksi, kakšne vrste težav razrešujemo s šamanskimi obredi?

S to šamansko prakso, ki jo uporabljam in tudi izvajam za naročnike, gre največ za neke zgodbe iz naših življenj, ki se seveda lahko prepletajo, lahko gre za razreševanje nekih odnosov, situacij. Lahko vključujejo tudi zgodbe iz preteklih življenj ali pa iz našega zgodnjega otroštva, celo prenatalnega obdobja. Na tak način poskušam s tem znanjem, ki ga imam, in z uporabo vseh teh elementov, ki jih uporabljam pri obredih, pomagati posameznikom, da izstopijo iz tega začaranega kroga, da nekako lažje zadihajo in razrešijo stvari, ki so jih prej ovirale.

In kakšna je prednost šamanskega obreda v primerjavi z nekimi drugimi zdravilnimi, terapevtskimi praksam?

Po mojih izkušnjah bi lahko rekla, da predvsem tam, kjer s postavitvijo elementov in z obredom samim lahko ne le razrešujemo neko zgodbo, ampak tudi spremljamo, kaj se dogaja in kako se razrešuje. Seveda se ob tem vklopijo različni občutki in čustva in nekako se naročniku odslika njegova zgodba, se prezentira skozi prepoznavo sporočil, ki prihajajo s tega obrednega oltarja. Seveda potem nastopim tukaj jaz, ki imam ta znanja in vedenja, ter lahko interpretiram, kaj se je dejansko zgodilo in kaj se lahko pričakuje za naprej.

Če se vrnema h knjigam. Četrta izide te dni, a imate kakšen načrt ali idejo za knjigo, ki bo sledila tej prihajajoči, četrti knjigi.

Imam ja, ker imam občutek, da zdaj besede kar vrejo iz mene. Četrta knjiga gre pravkar v tisk, peta knjiga bo pa top, ker se bom lotila ene posebne tematike. Podobna bo knjigi Stik, ki je napeta od začetka do konca in na trenutke tudi srhljiva. Vsekakor bo to duhovni triler. Zgodba se mi že odvija v ozadju in vem, da če bi se sedaj usedla in pisala, bi lahko ob tej četrti že tudi peto izdala. Vsekakor bo pa ta duhovni triler napisan po resničnih dogodkih, enako kot so do sedaj bile vse moje dosedanje knjige. In ta, peta, bo zopet o tem, kar sem doživela v Afriki.

Četrta, ki pravkar izide, pa ni Afriška. Govori o obredih, dogodkih, ki se po vrnitvi iz Afrike odvijajo na slovenskih tleh. V tej knjigi je več zgodb, v katerih so ujete mnoge žalosti, bolečine in strahovi. Med temi zgodbami je tudi moja, in to taka, ki je nisem še nikoli povedala ali zapisala. Zgodba, ki ni bila lepa, je kar žalostna. Vem pa, da se te stvari dogajajo kar mnogim ženskam v Sloveniji.