Že prej sem slišal marsikaj o postavitvi družine in priznam, da sem bil rahlo skeptičen, a obenem tudi radoveden. Želel sem si doživeti takšno postavitev. Vesolje mi je skoraj čudežno pripeljalo Mileno Matko, in le teden dni kasneje sem že bil na svetovanju. Skepticizem sem pustil doma in šel tja z odprtim srcem – kar bo, pa bo. Milena Matko in Jernej Zorec svojo metodo imenujeta Igre vlog, ker se ne držita strogo pravil klasične postavitve družine. Celoten proces je bil izjemno oseben: ves čas sem igral samega sebe, medtem ko sta Milena in Jernej vstopila v vloge mojih staršev, prednikov in partneric. Že ob prvem trenutku, ko sta se postavila ob meni kot oče in mati, sem začutil znano vzdušje doma. V mislih sem se nasmehnil: A je tu kakšno okno za pobeg? Tokrat sem se odločil ostati in se soočiti s tem vzdušjem, ki je napovedovalo nekaj globokega.

Teh pet ur je bilo najbolj transformativnih v mojem življenju. Na površje so priplavale stvari, ki sem jih dolgo zgolj slutil – družinski vzorci, ki so se prenašali v moje odnose, stari strahovi in posledice teh vzorcev. Z vsako minuto so nova spoznanja, kot manjkajoče kocke, dopolnjevala mozaik mojega življenja in ga sestavljala v smiselno celoto. Osvetljevala so pretekle poti, vzorce mojih prednikov, vpliv staršev in moje partnerske odnose. Prvi teden po svetovanju sem bil izčrpan in prazen, a kljub temu osvobojen, in v večjem stiku s samim seboj kot kadar koli prej. Po treh tednih sem končno začutil, da sem pustil za sabo eno obdobje življenja. Nisem bil več isti, saj je to svetovanje odprlo prostor za nekaj novega.

Kot pri vsaki drugi terapiji so tudi tukaj rezultati odvisni od pripravljenosti posameznika. Če ne verjamete, da lahko taka terapija kaj spremeni, ali če še ni pravi čas, boste verjetno odšli brez večje preobrazbe. Če pa pridete odprti in pripravljeni na spremembe, se lahko zgodijo čudeži. Doživetje je preseglo vsa moja pričakovanja – Igra vlog, po kateri vaše lastne življenjske vloge ne bodo nikoli več enake.

Sam sem bil deležen celotnega svetovanja v enem kosu, ki se sicer običajno razdeli na več seans. Ko sva obravnavala prednike, je bilo zanimivo in polno novih uvidov; pri starših pa sem občutil tisto vrsto “domačnosti,” ki je zabavna samo, če si opazovalec in ne igralec. Šele zadnji dve uri in pol, ko sva prešla k partnerstvom, je slika dobila popoln smisel in razkrila širino vzročne povezanosti. Takrat sem zares dojel, kako preteklost pogojuje prihodnost in te lahko drži ukleščenega na enem in istem mestu.

Pet ur, ki so mi spremenile življenje. Od vseh izkušenj v življenju se ne spomnim nobene, ki bi me tako globoko preobrazila kot to svetovanje.

O svetovanju

Vzorci naših prednikov se pogosto ponavljajo in nas omejujejo na podzavestni, celo celični ali energijski ravni. Zakaj se nam v življenju pojavijo situacije, za katere nismo vedeli, da so jih doživeli naši starši, kaj šele, da bi jih sami izkusili?

Milena: Odgovorim lahko predvsem iz lastnih izkušenj in izkušenj ljudi, ki prihajajo k nam na delavnice in svetovanja. Dejstvo je, da že pred spočetjem, ko izberemo starše, vstopimo v njihovo energijsko polje. To polje nosi tudi vzorce in energije njihovih prednikov, vse tisto, kar sami niso razrešili in podzavestno prenesejo na potomce. Ko pride do spočetja, med nosečnostjo, ob rojstvu in kasneje v otroštvu, vsrkavamo kot gobe po dežju vso njihovo bolečino, trpljenje, prepričanja – še posebej tista, ki so povezana z našo dušo in poslanstvom. Temu vplivu ne moremo ubežati, zato se že na prvih srečanjih veliko ukvarjamo z vplivi prednikov in nerazrešenimi vzorci.

Koliko pogosto se te stvari, ki so se dogajale pred našim rojstvom ali med samim rojstvom, odražajo ali ponavljajo kasneje v našem življenju?

Milena: Lahko se ponavljajo v nedogled. Nekateri težki vzorci se lahko celo prenesejo na dušni nivo v naslednje življenje. Ponavljajo se, dokler se z njimi ne soočimo in jih ne razrešimo. To lahko traja nekaj dni, nekaj let ali celo vse življenje – včasih pa se nadaljuje še naprej.

Pa se te stvari lahko kdaj tudi razrešijo same od sebe?

Milena: Ne, nič se ne razreši samo od sebe. Te zadeve se začnejo razreševati, ko se sami zavestno odločimo in začnemo s procesom.

Razumem, ampak ko v tej “igri vlog” pridejo na plano določene stvari in se izpostavi neki vzorec, koliko moramo potem še to razreševati sami?

Milena: Vse. Mi ne moremo razrešiti vaših vzorcev namesto vas; lahko le pokažemo, kaj je treba narediti. Jaz lahko, na primer, odprem vrata, zaprosim in nakazujem pot, a v resnici vse rešuje oseba sama. Pregovor “Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal” še kako drži. V resnici se proces razreševanja velikokrat začne še preden se dejansko srečamo ali dogovorimo za terapijo, ker se stvari sprožijo že na energijskem in dušnem nivoju. Ko se pa dogovorimo za točen datum, pa se vse skupaj začne dogajati še intenzivneje. Velik del se razreši že med svetovanjem, a še vedno mora oseba, ki pride po pomoč, opraviti svoje delo – to je njen osebni proces.

Ko recimo postavimo družino in gremo skozi cel proces, a se medtem že razreši večji del, ali je to šele začetek in nas doma čaka glavno delo?

Jernej: Odvisno je, koliko smo sploh v občutku, vsaj pri določem vzorcu, da imamo moč odločati in postavljati meje. Ali se zmoremo odločiti, da izstopimo iz igre, ki nam ne koristi, ker morda na globlji ravni uničuje naše življenje in zdravje? Pomembno je tudi, koliko so ti vzorci povezani z našimi preteklimi življenji in koliko vplivajo na naše poslanstvo v tem življenju. Včasih rod tako močno drži osebo v vzorcih, da je potreben celo fizični umik iz določenih situacij. Ključno vprašanje je, koliko se je posameznik resnično odločil zase in za razrešitev.

Ko med postavljanjem družine postavimo vsakogar na njegovo mesto in zaprosimo tiste, ki so vmesni, da se energija prenese na tiste, ki so še vedno živi, ter gremo skozi celoten postopek, koliko se že v tem procesu dejansko razreši?

Milena: Ni enotnega odgovora. Pri nekaterih se lahko že tukaj popolnoma razreši, pri drugih pa se proces šele začne, in je potrebno še veliko dela doma, morda celo 90 %. Vse je odvisno od tega, koliko je oseba že ozavestila in je pripravljena videti ter razrešiti vzorce, ki se tukaj še posebej pokažejo. Nekdo, ki denimo živi v okolju, kjer je alkoholizem del vsakdana in se zdi normalno, da se popije liter ali dva vina na dan, težje prepozna, da je to močan vzorec in celo odvisnost. Za takšnega človeka bo proces dolgotrajnejši v primerjavi z nekom, ki to že priznava kot težavo. Gre torej za to, koliko posameznik prepozna določene stvari v sebi in v okolici.

Ali razrešitev medsebojnih partnerskih odnosov med starši vpliva na naše otroke?

Milena: Zelo močno vpliva. Imeli smo primere, ko je mati razreševala svoje vzorce na delavnici, doma pa je otrok dobil vročino ali začel kašljati. Pojavijo se tudi fizični kazalci, da se nekaj dogaja. Te močne transformacije vplivajo na celotno družino, še posebej na potomce, pa tudi na prednike, zlasti če so starši še živi.

Jernej: Imeli smo tudi primer, ko so bile na delavnici tri generacije žensk. Babica je težko priznala resnico in se skrivala za lažjo, kar je prenašala na svojo hčerko in nato na vnukinjo, ki je zaradi tega občutila veliko stisko. Ko je babica poodprla in blagoslovila hčerko, da izrazi svoje občutke, je priznala, da je ljubosumna, ker ima njena hči še vse pred seboj. To priznanje je sprostilo odnos med vsemi tremi generacijami.

Kaj lahko storim, da se vzorci, ki jih nosim jaz in moja nekdanja partnerka, ne bi prenesli na moje otroke, glede na to, da sem samo jaz prisoten na svetovanju?

Milena: Na žalost lahko razrešimo le tisti del, ki je naš. Če razrešimo svoj vzorec, s tem pomagamo otroku, a del, ki pripada partnerju, lahko razreši le on. Če partner ali partnerica nista pripravljena na delo na sebi, žal tega ne moremo nadomestiti.

Razumem, ampak ker imam sinove in so se določene stvari, ki so se zgodile mojemu očetu, ponovile tudi meni, kaj lahko naredim, da se to ne bo ponovilo pri otrocih?

Milena: Prav zato si prišel. Razreševanje lastnih vzorcev zmanjša verjetnost, da se bodo enake situacije ponovile pri otrocih, še posebej v moški liniji. Kar je partnerica prenesla na otroke, pa bodo morali sami predelati.

Ali to pomeni, da se ponovitev teh vzorcev po moški strani ne bi smela več pojavljati?

Milena: Možno je, da se vzorec ponovi, vendar manj intenzivno in z manjšo verjetnostjo. Idealno bi bilo, če bi lahko težje vzorce razrešili že pred spočetjem. Moja srčna želja je, da bi se morda nekoč učili te veščine že v šoli, preden se podamo v spolnost in starševstvo.

V šole bi bilo koristno vključiti tudi učenje o denarju.

Milena: Točno tako, in vse ostalo, kar je res pomembno za življenje. Naj povem še to, da sem večkrat delala z učenci nižjih razredov osnovne šole. Ti otroci so zelo dojemljivi in prek igre vlog zelo dobro povežejo, kaj se dogaja njim in kaj njihovim staršem.

Sprašujem se le, ker to, kar sem jaz izvedel in odkril na svetovanju o drugi vpleteni strani, verjetno ne bi bilo primerno, da to izvejo otroci. Vendarle smo starši in morda je bolje, da določene stvari odkrijejo sami, če in ko bo za to pravi čas.

Milena: S tem se strinjam, vendar je pomembno vedeti, da običajno prihajajo na površje stvari, ki jih tudi desetletni otrok že dobro zaznava pri starših. Tisto, kar vidi in zazna že pri desetih letih, lahko tudi razreši. Če bi ista oseba prišla k meni pri dvajsetih ali tridesetih letih, bi reševali drugačne stvari. Nikoli ni prehitro, da se začnemo ukvarjati s temi vzorci.

Jernej: Dodal bi, da je resnica in odprtost pravzaprav največji korak k rešitvi. Skrivanje informacij – razen če gre za dogodek, ki je res preveč boleč za prenašanje naprej – ohranja energijski naboj. Če skrivamo resnico, se ta naboj prenese na naslednje generacije, ni pa zavedanja, kaj ta energija sploh pomeni. Zelo verjetno se bo vzorec ponovil v naslednji generaciji. Morda je manj škodljivo, če povemo: “To se je zgodilo, in še ne znamo se s tem soočiti.” Tako imajo naši potomci morda več možnosti najti rešitev, če so nagnjeni k razreševanju teh izzivov. Vsak od nas ima namreč moč odločanja, kaj bo storil glede določenega vzorca – ali bo v njem ostal ali naredil korak naprej. Čustveni naboj se ob razrešitvi zmanjša. Dokler pa je vzorec močan, je lahko kot energijska sila, ki nas dobesedno povleče vase, in niti nimamo možnosti, da bi se mu uprli. Brez zavedanja, kaj je v ozadju, nas pa lahko energijski potisk potegne v dejanje.

Kako lahko preprečimo, da se ti vzorci ne bi prenesli na otroke?

Milena: Moj odgovor je, da lahko vsak zase naredi največ, kar je v njegovih močeh. Pogosto se zgodi, da starši pridejo s težavami svojih otrok, a se večinoma ukvarjamo z njimi samimi. Ko starši nekaj razrešijo, se otrok samodejno osvobodi in razbremeni. Če je v družini veliko nasilja, se otrok pogosto čuti krivega in misli, da dela nekaj narobe. Ko starši to ozavestijo in sprejmejo, da se preprosto pogosto prepirajo, se otrok lahko razbremeni tega občutka krivde.

Kaj pa če je vzrok težav na strani partnerja in oseba, ki je na svetovanju, sploh ni vedela za te dogodke? Kaj lahko v tem primeru naredi samo en starš?

Milena: Tisto, kar lahko oseba sama zase razreši, je vse, kar lahko prispeva. Več kot to ni mogoče, saj to ni v njeni domeni. Lahko pa se prosi energijo, dušo vpletenega in njegovo duhovno ekipo za pomoč, da se proces razreševanja sploh začne. Pri takšnih situacijah me ljudje pogosto sprašujejo: “Ali naj to povem partnerju?” Če ni pripravljenosti na drugi strani, neposredna razkritja navadno nimajo smisla in lahko celo povzročijo nasprotni učinek.

Obstaja npr. tudi primer, ko sem delala z mlado mamico, ki je prišla z dvomesečno hčerko. Punčka ni mogla govoriti, a je skozi jok močno reagirala, ko je mama prišla do bolečih resnic in jih sprva težko sprejela. Ko je mama sprejela resnico, se je deklica umirila in začela veselo mahati z rokami. To so močni znaki, ki potrjujejo, da ko starš nekaj razreši, se sprememba takoj odrazi tudi na otroku.

Jernej: Otroci si preprosto želijo imeti energijsko močne in izpolnjene starše. Pogosto si vzamejo nalogo, da starše pripeljejo čim bližje k resnici ali k tistemu, kar morajo sprejeti. Otroci nas nezavedno opozarjajo na točke, kjer imamo nerazrešene vzorce.

Kako se v naših življenjih pojavljajo in na kakšen način vplivajo energije dramatičnih, travmatičnih dogodkov, ki so jih doživeli naši predniki?

Milena: Težave se v naših življenjih izražajo na različne načine: v obliki bolezni, skozi partnerske odnose, finančne težave, izzive v službi. Običajno se pojavijo tako, da nas začne na določenem področju močno stiskati, dokler se ne ustavimo in vprašamo, kaj pravzaprav stoji v ozadju. Recimo, nekdo pride in reče: ‘Boli me rama. Karkoli naredim, bolečina ne izgine, celo še narašča.’ Drugi pripovedujejo o težavah s partnerjem, zaradi katerih razmišljajo o ločitvi, spet tretji se ukvarjajo s problemi otrok, ki imajo težave v šoli. Kdo pride z občutkom, da ga bodo kmalu odpustili, in razmišlja, ali je čas za novo službo. Taki vzorci se lahko pojavljajo na fizičnem, čustvenem, mentalnem ali celo na duhovnem nivoju, ko se sprašujemo: ‘Kdo sem, kakšno je moje poslanstvo, zakaj sploh živim?’ Pogosto pa se pojavijo kar na vseh nivojih hkrati.

Pogosto se za temi težavami skrivajo isti vzroki, na primer težke energije iz družinske preteklosti, kot so npr. nasilne smrti – umori ali samomori. Pri eni osebi se to lahko pokaže kot telesna bolečina, pri drugi kot težave z otrokom. Osnovni vzrok je lahko enak: energija tiste težke, nasilne smrti, ki se zdaj odraža v njihovih življenjih.

Rekla si, da te energije včasih vplivajo na naše zaznavanje poslanstva. Lahko to pojasniš podrobneje?

Milena: Težki vzorci prednikov nas lahko prepojijo do te mere, da sploh ne živimo resnično svojega življenja, temveč izpolnjujemo nedosežene sanje naših staršev ali prednikov. To se lahko izrazi v tem, da smo nekaj študirali in počnemo že trideset let, recimo računovodstvo, čeprav bi morda na začetku izbrali popolnoma drugačno pot, če bi že takrat lahko dostopali do zapisov svoje duše in poslanstva.

Velikokrat se izkaže, da so naše stranpoti pravzaprav priprava na tisto pravo pot, ki nas čaka. Vodenje mednarodnega spletnega portala mi je dalo temeljno znanje in izkušnje za delo na portalu, ki ga zdaj vodim.

Milena: Ja, ti si imel nekako “srečo,” in kot sva rekla, vse, kar si do sedaj delal, te je pripeljalo do te točke. Pogosto pa srečava ljudi, ki delajo nekaj, kar ni skladno z njihovo potjo, željami in hrepenenji. Če je na primer v družini prisotna zgodovina revščine, lakote, se lahko razvije generacijsko prepričanje, da je pomembno imeti denar. In tako ljudje začnejo študirati ekonomijo in se posvečajo temu področju zgolj zaradi rodovnega strahu in občutka dolžnosti, medtem ko bi se v resnici raje ukvarjali z umetnostjo, opernim petjem ali čim podobnim.

Verjamem. Moj praded je zapil in zakockal veliko premoženje, tako da je moja stara mama, rojena v veleposestniški družini, končala v revščini. Verjamem, da tak strah ostane v rodu.

Milena: Ja, in ko pridemo v tak rod, pogosto začutimo dolžnost, da moramo nekaj storiti glede tega, kar nas lahko preplavi do te mere, da sploh ne moremo sestopiti iz tega občutka.

Jernej: In niti nimamo prostora, da bi živeli resnično sebe, saj ves čas iščemo rešitve za čustveni naboj in travme, ki jih nosimo v družini. Včasih ta breme nosi le ena oseba, ki stoji pod tem “križem.” Travma vedno najde pot, kot voda, da se izrazi.

Milena: Pogosto svetujem, naj ljudje začnejo pri osnovnih vprašanjih, kot so: Katera je tvoja najljubša barva? Katero glasbo v resnici rad poslušaš? Katero hrano imaš rad? Zakaj? Recimo, če odraščaš v kmečki družini, kjer se posluša narodno-zabavna glasba, in nato predvajaš Vivaldija, se lahko zgodi, da doživiš omalovaževanje ali zasmehovanje. Takšne reakcije lahko povzročijo, da se oseba zapre vase in celo, ko je sama, ne upa poslušati tega, kar ji je v resnici všeč. Te stvari gredo lahko zelo globoko, zato je včasih res treba začeti pri osnovnih potrebah in željah. Pogosto ljudje ob takih vprašanjih doživijo pravi šok, na primer: ‘Sem res mislila, da je moja najljubša barva roza!’ In začne se notranji proces odkrivanja: Ali so mi ti čevlji res všeč ali so bolj po okusu moje mame, prababice ali koga drugega, ki je na nek način vplival name? Včasih sploh ne vemo, kaj je zares naše in kaj morda izhaja od nekoga, ki nas je močno zaznamoval, čeprav ga nikoli nismo poznali.”

Jernej: Včasih ugotovimo, da vzorec, ki ga poskušamo razrešiti, v resnici ni naš in ga ni mogoče razrešiti. A če to ozavestimo, si lahko pomagamo razumeti sebe.

Milena: Najstniško obdobje naj bi bilo namenjeno odcepitvi od družine – to je čas, ko raziskujemo sebe, kdo smo mi in kaj pričakuje družina. Danes pa se zdi, da nam manjka prav teh prehodov – in to ni samo barvanje las v zeleno ali nošenje raztrganih kavbojk, ki jih starši ne bi za noben denar oblekli, ampak nekaj dosti globljega. Znotraj sebe začeti pridobivati moč in si postavljati vprašanja: Kdo sem jaz zares, kaj so moje lastne vrednote in želje, kaj pa so pričakovanja okolja, družine?

Imam občutek, da nam primanjkuje zdrave individualnosti – te zavesti, kdo sem jaz kot duša. Današnja družba nas vse bolj potiska v neko uniformiranost, kjer so družinski vzorci še vedno izjemno močni. Spomnim se primera iz študija, ko je profesor omenjal družino, v kateri so vsi kupovali Volkswagen. Potem pa se je nekdo iz družine odločil, da bo šel svojo pot, saj si je končno lahko privoščil Mercedes. Toda v enem tednu je naredil “totalko.” Ker je izstopil iz družinske norme, iz nečesa, kar je bilo za njih nenavadno. To so izzivi, s katerimi se soočamo.”

Hm, če lahko postavim bolj abstraktno vprašanje – če razrešimo te družinske vzorce, se lahko izognemo temu, da v starosti postanemo podobni staršem, posebej v lastnostih, ki jih pri njih ne maramo?

Milena: “Definitivno (smeh). To je bistvo tega dela. Imamo tudi primere, ko otrok ni biološki otrok očeta, ki je uradno naveden kot oče, a potem reče: ‘Kako je to mogoče, saj sem od vseh najbolj podoben očetu!’ Kaj se tu dogaja? Podzavestno vemo, da nas vzdržuje nekdo, ki po naravnih zakonih za to ni odgovoren – dolžnost bi bila na biološkem očetu in materi. Ko za nas skrbi nekdo, ki ni biološki starš, lahko začutimo krivdo in si prizadevamo še bolj vključiti to osebo, morda celo postati bolj podobni njej, da bi se čim bolj ujemali. Ta potreba lahko seže tako globoko, da vpliva na našo fizično podobo, in spremembe se odvijajo na celičnem nivoju.

Ali pa poglejmo pare, ki dolgo živijo skupaj; z leti si postajajo vse bolj podobni, ne le po načinu obnašanja, temveč tudi po zunanjem videzu. Te energije nas lahko tako močno prepletajo, da izgubljamo zdravo mejo individualnosti. Veliko ljudi reče: ‘Izgubil sem se v tem odnosu; ne vem več, kdo sem.’”

Raziskave pravijo, da je verjetnost za bolezen, kot je rak, večja, če se poročiš v družino, kjer je prisotna.

Milena: Res je, ker s partnerstvom vstopiš v energijsko polje partnerjeve družine. Presenečena sem bila tudi, ko mi je veterinar razlagal, kako domače živali prevzemajo bolezni družinskih članov. V družinsko dinamiko so vključeni tudi naši hišni ljubljenčki.

Če se vrnemo nazaj na postavitev družine. Koliko močno vplivajo na družino preminuli ali splavljeni otroci?

Milena: Zadeva je taka – če se mama in oče, ali vsaj eden od njiju, soočita s tem in to sprejmeta, potem je čustveni naboj bistveno manjši. Težava nastane, ko se v družini poskuša te stvari potlačiti in prikriti. Na primer, če ženska splavi na skrivaj, iz kakršnegakoli razloga, in mora to skriti – nihče naj ne bi izvedel … ali pa, kadar mladoletnico prisilijo, da gre na splav, kar postane tabu tema, o kateri se nikoli ne sme govoriti. Tudi pri spontanem splavu se pogosto zgodi, da se vse skupaj hitro pomete pod preprogo, brez časa za žalovanje, in o tem se v družini ne pogovarja.

Jernej: Še posebej pri prejšnjih generacijah, ko je bilo veliko otrok, ki so včasih med odraščanjem tudi umrli, nastanejo specifične travme. Na primer, če je umrl otrok po imenu Janez, so lahko novega otroka poimenovali enako. Potem ta »novi Janez« celo življenje nosi občutek, da je zgolj nadomestek, da ni popolna, samostojna oseba. Takšnih primerov je v naši družbi veliko.

Milena: Morda bi še dodala, ker prejšnje misli nisem dokončala. Tudi v primerih, ko se prikriva splav, imajo splavljeni otroci lahko zelo velik vpliv. Pogosto se zgodi, da eden od otrok kaže znake, kot da mu nekdo manjka, ali pa se začne nenavadno obnašati, kot bi bil čustveno obremenjen z manjkajočim sorojencem. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da mi je moja mama šele pred mesecem dni povedala, da sem imela tudi strica – njena mama je bila še enkrat noseča, a je zaradi zapletenega poroda otrok umrl. Pri nas doma o tem ni bilo nikoli govora. Sprva zato, ker je bilo moji babici pretežko, kasneje pa se preprosto ni več govorilo. To so tiste stvari, ki močno vplivajo, čeprav ni ničesar, kar bi bilo fizično oprijemljivo.

Jernej: Nekoč je k nama prišla gospa z vprašanjem, zakaj je njena sestra pri dvajsetih storila samomor. Takrat so bili prepričani, da je razlog razpad zveze z njenim fantom, zaradi katerega naj bi se čustveno zlomila. Ko smo uporabili metodo igranja vlog, se je pokazalo, da je bila ta sestra dejansko nadomestek za preminulo hči, ki je imela enako ime kot ona. Ko smo to prepoznali in ji simbolično dali novo ime, s čimer je dobila možnost, da je samostojna oseba, je v družinski liniji nastopila pomiritev. Ob gospejinem naslednjem obisku pokopališča je slika, ki je prej leta in leta ne glede na letni čas ostajala orošena, nenadoma postala suha – in od takrat dalje ni bila nikoli več orošena. Morda se sliši nekoliko abstraktno, a zgodba je resnična.

Kaj pa samo okolje? Koliko nas okolje lahko potegne v neke vzorce? Vem, da se v določenih krajih ponavljajo določeni vzorci bolj pogosto kot drugje.

Milena: Enkrat so naju prosili, da greva očistiti hišo in parcelo, kjer je prišlo do družinskega umora. Med razreševanjem je postalo očitno, da je bil umor le en del zgodbe, saj se je s tem dogodkom razrešila močna energija, vzorec, ki je bil prisoten na tem kraju. Med čiščenjem se nama je pokazal moški, ki je bil nekaj metrov stran od hiše ubit med drugo svetovno vojno. Ta prostor je bil nekoč križišče trgovskih poti, kjer so se srečevali kupci, prodajalci in tihotapci, in tam se je zaradi denarja dogajalo veliko nasilnih dejanj, ki so ostala nerazrešena. Čeprav je kruto, je s tem umorom prišlo do očiščenja ne samo družinskega nasilja, ampak tudi energije potlačenih zgodb iz okolice, skorajda iz cele doline.

Jernej: Zanimivo je, kako določena območja skoraj »kličejo« po istih vzorcih. Tako se lahko v enem delu občine zgodi več umorov v istem letu.

Znamenite črne točke na cestah – marsikatera nima pravega racionalnega razloga, da je tam toliko nesreč, a vseeno ostajajo nevarne.

Milena: Na Dolenjskem smo imeli takšno točko na stari avtocesti pri Mirni Peči, na Poljanskem klancu. Skoraj vse hude nesreče so se tam zgodile v razdalji kakšnih petdesetih metrov. Na takih mestih se energije nakopičijo, dokler se nekdo ne začne ukvarjati tudi s samim krajem. Pogosto govorimo o razreševanju družinskih in rodovnih vzorcev, a na podoben način se kopičijo tudi energije, povezane s kraji in narodi. Nekateri kraji so res polni energij preteklosti.

Jernej: Zanimivo je, da ko na takih mestih opravimo kak obred za pomiritev, pride do izrazitih sprememb – recimo vremenskih, kar se zdi kot sprostitev energije preteklosti. To nato vpliva tudi na potomce, ki še vedno živijo na teh krajih. Povsod, kjer so se zgodile težke stvari, opazimo odziv narave. Spomnim se, ko sva nekoč čistila Kočevski Rog, v eni dolini, ki je bila znana po popolni tišini, niti ptice niso pele. Po obredu je bilo, kot da bi prišla pomlad. Menim, da je res smiselno ukvarjati se s temi energijami. Prav bi bilo, da ne ostajamo samo pri spominu in čustvenem naboju, ampak tudi omogočimo sprostitev in čiščenje.

Milena: …ter prinašamo mir, ljubezen in razumevanje – za obe strani.

Če se vrneva k svetovanju, ali je kakšna razlika v vlogi, ki jo igra nerojeni otrok v družini, glede na to, ali je prišlo do spontanega splava ali do umetnega prekinitve nosečnosti?

Milena: Pravzaprav ne. V družini je pomembno, da so ti otroci sprejeti. Pogosto si želimo začutiti, katerega spola bi bili, in jim dati ime. Družba pogosto predvideva, da naj bi se ženska, ki se odloči za splav, počutila krivo, in marsikdo misli, da tak otrok obsoja prekinjeno možnost, da bi živel. A na dušni ravni je velika večina tudi umetno splavljenih otrok pripravljena na možnost, da se bo mama ali kdo iz njenega okolja odločil za splav. Pomembno je, da so otroci, bodisi umetno bodisi spontano splavljeni, sprejeti. Mame se pogosto srečujejo s krivdo – kaj sem naredila ipd.

Jernej: Pogosto pričakujejo, da jih bo otrok obsojal, a v resnici je otrok morda v tolažilni vlogi, ker sprejema njihovo odločitev. Težje je, ko pride do spontanega splava in mama krivi otroka, ker je odšel.

Milena: Ja, sprašuje se, zakaj si me zapustil, če sem te tako pričakovala. To je ena od tem, o kateri se v družbi premalo govori – ob izgubi, bodisi partnerja, otroka ali staršev, se pogosto pojavijo občutki jeze in besa: “Kako si mi to lahko naredil?” Jeza je del procesa žalovanja, poleg žalosti, strahu in drugih občutkov. Pomembno je, da si dovolimo ta čustva in sprejmemo, da je jeza normalen del procesa. Pogosto se to zgodi pri otrocih, ki zgodaj izgubijo starše. Glede na tvoje vprašanje – ni posebne razlike pri otrocih, je pa pogosto razlika pri starših, glede na to, ali je bil splav spontan ali umetno sprožen.

Jernej: Pogosto se zgodi, da se starši ne soočajo z izgubo, kar lahko privede do ločitve, ne glede na to, kako je prišlo do izgube otroka.

Milena: Drži, težko je tudi, kadar se en starš odloči za splav, drugi pa tega ne podpira, kar prinese dodatna obsojanja. Pri naravnih splavih lahko pride do očitkov, kot so: “Saj te tako ali tako ni bilo,” ali “Nisi jedla prave hrane, ali pa si si morda sploh nisi želela tega otroka.” Veliko je tega, kar se dogaja podzavestno, in sčasoma lahko privre na površje.

Jernej: Še bolj boleče so situacije, ko je otrok rezultat posilstva in se pojavi vprašanje splava. Če te možnosti ne dovolimo, bodo spet aktualni “mazaški splavi”, kar prinaša več škode kot koristi. Na energijskem nivoju pa je tu še dinamika, ko si en rod vzame pravico nad drugim z namenom podreditve.

Milena: Zgodovina je polna takih primerov. Če želi narod v vojni podjarmiti drugega, pogosto pobije moške, ženske pa posili, da rojevajo njihove otroke. Obstajajo raziskave, kako so ti zgodovinski dogodki pustili sledi na genetski ravni. Na Slovencih so bili na primer očitni vplivi – geni pri ženskah so se skozi stoletja ohranili, medtem ko so se geni pri moških spreminjali glede na obdobja, ko so se različni narodi zgrinjali na naše ozemlje.

Ko na postavitvi uravnavamo zamere in sovražne energije naših bivših partnerjev, ali to vpliva tudi na njih, ali s tem le presekamo dotok te energije k nam?

Milena: Vpliva tudi na partnerje, ker že samo s tem, ko mi ozavestimo, da je neka oseba, morda partner ali celo starš naših otrok, zelo jezna ali sovražno nastrojena do nas, začne prihajati do sprememb. Takšne zamere in bolečine lahko gredo zelo globoko – včasih tako močno, da bi nas ta oseba, če bi si dovolila, celo uničila. Ko to ozavestimo in začnemo delati na postavitvi meja, morda rečemo: “Ne, tega ti več ne dovolim” ali “Želim spoštovanje.” To postavi nevidno mejo, ki ustavi dotok teh energij. S tem tudi oseba na drugi strani začne čutiti pritisk, da se sooči s tem, kar nosi v sebi – ali pa tudi ne, a meje so vzpostavljene.

Jernej: Postavljanje meje je kot zapiranje kanala, kar omogoča osebi, da se sooči z lastnimi čustvi. Zdaj je na njej, ali bo začela sproščati to energijo ali pa bo našla drugo osebo, na katero bo projicirala svoje vzorce. Pomembno je, da mi sami razumemo, da gre za težek vzorec, v katerem ne želimo več sodelovati. Postaviti mejo in se umakniti iz te dinamike nam da možnost, da damo zgled. Nekateri bodo to sprejeli, drugi, ki so navajeni obvladovati odnose na enak način, pa se bodo morda prvič soočili z nekom, ki jim jasno postavi mejo.

Kaj pa krajše zveze, ki so lahko celo bolj energijsko intenzivne? Ali je te tudi potrebno predelati?

Milena: Seveda. Čas, ki ga preživimo z nekom, pravzaprav ni pomemben. Včasih lahko nekdo, ki ga srečamo le za pol ure, pusti globlje sledi kot oseba, s katero smo bili skupaj deset let. Takšna oseba lahko pritisne na nekaj v nas in sproži reakcijo, ki nas tako močno pretrese, da gre z energijskega vidika za globljo izkušnjo. Ni vedno povezano s časom, ampak z intenzivnostjo in globino vtisa, ki ga oseba pusti.

Jernej: Zanimivo je, kako lahko nekdo samo enkrat pogleda globoko v naše oči in nas prebode bolj kot nekdo, ki je stalno ob nas.

Milena: Zato pogosto govorim o “najpomembnejših partnerstvih,” ki so tista, za katera čutimo, da so imela največji pomen. Ta partnerstva so lahko kratkotrajna, a pustijo globok vtis. Med njimi so morda najgloblji odnosi tisti z našimi otroki, še posebej pri materah, saj se med nosečnostjo vzpostavi popolna izmenjava energij in celo kromosomov. Tako nastanejo vezi, ki so izredno globoke. Sledi partnerski odnos, kjer pogosto ponavljamo najtežje vzorce, ki izvirajo iz odnosov z našimi starši ali celo predniki. Težava nastane, ker ne moremo rešiti vzorcev, ki jih imamo s starši, prek partnerja. A vendarle svoja čustva pogosto prelijemo prav na partnerja, s katerim smo nekoč želeli ustvariti ljubečo prihodnost ali družino. Zato te situacije postanejo še posebej boleče.

Pa še to bi izpostavila – Včasih je težko razumeti, kako lahko ena oseba s svojo močno energijo vpliva na drugo osebo, da stori nekaj, česar morda ne bi želela. Na primer, mama je lahko izredno jezna na otroka, vendar ga sama ne udari. Vendar pa s svojo energijo pritisne na očeta otroka, ki nato odreagira in ga udari. Tako otrok krivi očeta, čeprav je bila energijska pobuda za to dejanje morda pri materi. To je zelo težko predelati, saj je sprejetje resnice, da za nekim dejanjem energijsko stoji nekdo drug, boleče.

Ali lahko sami razrešimo te vzorce, ki so nastali bodisi po predniški liniji ali v naših odnosih s partnerji in starši?

Milena: Ja, jaz bi res želela, da bi bili sposobni sami v sebi razrešiti vse te vzorce. Vendar smo tako prežeti z njimi, da jih pogosto niti ne zaznamo. Pravzaprav smo že spočeti v okolje, v to dinamiko. Med nosečnostjo smo v tem, ob rojstvu smo v tem. V najobčutljivejših letih otroštva nam ti vzorci »zlezejo pod kožo« in se zasidrajo v naših celicah. Zato velikokrat potrebujemo nekoga, da nam pokaže, kaj se nam dogaja, saj nam je to tako domače, tako del nas, da niti ne opazimo, da je karkoli narobe.

Jernej: Doda bi še to, da nam lahko pri prepoznavanju teh vzorcev pomagajo tudi filmi, knjige, gledališke predstave. Ob gledanju prizorov, ki nas čustveno prevzamejo, se lahko vprašamo: »Zakaj me to tako močno nagovarja? Kje je tu moja zgodba?« Če si dovolimo iti v globino teh vprašanj, se nam pogosto odprejo pomembni odgovori. Lahko začnemo sami postopoma nevtralizirati to energijo. Ko določena zgodba postane vse bolj prisotna v našem življenju, začnemo dojemati, da je morda njen del pravzaprav v nas. Sčasoma se lahko začnemo temu delu nas tudi odpirati.

Kaj pa, če se med svetovanjem odkrije, da oseba ni bila zaželena že ob rojstvu? Kako lahko to razreši?

Milena: Prvi korak je spustiti čustva, ki pridejo ob tem zavedanju. Če denimo spoznamo, da smo bili nezaželeni, nas lahko preplavijo močna čustva – žalost, razočaranje, jeza. Lahko se pojavijo tudi spomini na strah, ki smo ga kot nerojeni otrok morda doživeli ob grožnji s splavom. Najprej pride ta čustveni val, nato pa se začnejo razkrivati situacije, kjer smo te vzorce nezaželjenosti že prej doživljali. Lahko ugotovimo, da so nas nekateri prijatelji ali bližnji velikokrat obravnavali kot odvečne.

Kako pa razrešiti ta občutek nezaželenosti?

Jernej: Pomembno je ozavestiti misli, kot so: »Vreden sem življenja, vreden sem ljubezni in sprejetosti.« Če smo že od samega začetka občutili strah za preživetje, se lahko zgodi, da se potem celo življenje bojimo jemati dobrine od življenja. Potrebno je postopoma spuščati ta strah – bolj ko to storimo, bolj se nam umirijo komponente, ki so vezane na življenje samo: socialni stiki, finančna varnost, občutek domačnosti.

Vendar spustiti strah ni enostavno – kako pristopiti k temu?

Jernej: Potrebno ga je začutiti, ozavestiti in nato predelati.

Milena: Če se osredotočimo na primer nezaželjenosti, lahko opazimo, da ta vzorec pogosto vodi v iskanje ljubezni na način, da jo dobesedno »kupujemo«, ne da bi se tega sploh zavedali. Tako rekoč kupujemo zaželjenost in sprejetost v družini ali med prijatelji. Velikokrat smo zaradi tega pripravljeni žrtvovati sebe, vse le zato, da bi bili sprejeti. V tem procesu lahko odkrijemo, da v resnici nimamo več potrebe po tem. Šele takrat si lahko rečemo: »Ne, ni mi več potrebno kupovati ljubezni.«

Kaj pa, če se odzovemo drugače – recimo z uporništvom namesto s pridnostjo?

Milena: Ko začnemo razumevati, da je bil naš občutek nezaželjenosti izvor naših težav in občutkov nesprejetosti, lahko ugotovimo, da imamo pravico do ljubezni, doma, denarja. Takrat lahko začnemo oblikovati nova prepričanja: »Saj res, lahko si ustvarim dom, kjer bom zares srečen; lahko najdem ljudi, ki me bodo sprejeli takega, kot sem.« Korak za korakom spremenimo svoje življenje. Okoli nas se postopoma spremeni energija, oddajamo nove signale. Pri tem seveda še vedno občasno predelujemo strahove, da bi nas ljudje spet zavrnili, a gradimo svojo pot naprej.

In ja, zaradi tega strahu ne znamo postaviti meje, nikoli ne planemo ali se upremo.

Milena: Točno tako. A pride trenutek, ko morda presenetiš samega sebe – planeš, postaviš mejo. In potem ugotoviš, da si še vedno živ, da te oseba ni zavrnila, da te ni izključila iz svojega življenja. Včasih takšna reakcija celo sproži nekaj novega, nekaj, kar bi morda drugače ostalo skrito ali bi trajalo leta, da pride na površje. Ta naša težnja, da se nikoli ne upiramo, je pravzaprav izraz tistega občutka nezaželenosti. Vedno si prizadevamo vsem biti prijetni, z nikomer se ne želimo prepirati, biti moramo vljudni, samo da nas sprejmejo, samo da ostanemo del skupnosti.

Opažam pa, da ima en isti vzorec lahko dve plati. Nekdo v družini na primer nima denarja, medtem ko ga drugi kopiči, a živi v stalnem strahu, da ga bo izgubil.

Milena: Ja, to je zelo pogost družinski vzorec. Ta, ki kopiči denar, pogosto sploh ne vidi, da ga ima – tako močan je ta vzorec pomanjkanja, da se še vedno boji. Naše misli lahko še vedno verjamejo, da “ni dovolj,” čeprav je denarja v resnici več kot dovolj. Mi lahko posedujemo milijone, a še vedno živimo v prepričanju, da ga ni. Za zunanjega opazovalca je to morda iracionalno, za nas pa je ta občutek tako močan, da nas popolnoma zaslepi. Tako kot pri bratih ali sestrah, kjer se eden odzove s pridnostjo, da ustreže vsem, drugi pa postane upornik. Oba pravzaprav kažeta isti problem, le na različna načina – oba vpijeta, da nekaj ni v redu.

Jernej: Ali pa v primeru nasilja – eden izmed otrok kasneje uporablja nasilje tudi sam, drugi pa gre v drugo skrajnost in postane izjemno zaščitniški. V obeh primerih vzorec preživi, vendar v popačeni obliki.

Milena: Ja, ni ravnovesja – eden se umakne, drugi napade.

Od najinega svetovanja z “Igri vlog” je minilo več kot teden dni in še vedno počasi prihajam k sebi. Informacije in občutki, ki se sprožijo, so tako transformativni, da potrebujejo čas, da se usedejo. Koliko časa po navadi traja, da se te spremembe utrdijo?

Milena: Čisto odvisno, ampak povprečno traja približno tri tedne po svetovanju, da prehodimo ta najintenzivnejši del. To obdobje je lahko zelo močno – telo včasih odreagira z glavoboli, slabostjo, pri ženskah se lahko spremeni tudi menstrualni cikel. Nekateri vtisi hitro zbledijo, določene ugotovitve pa lahko v celoti razumemo šele čez leta, ko nam življenje jasno pokaže vse podrobnosti in končno rečemo: “Zdaj mi je popolnoma jasno.” Prav tako se včasih že pred svetovanjem začnejo dogajati močne spremembe; ljudje me pokličejo in vprašajo: “Milena, ali si že kaj delala na meni, ker se mi je začelo dogajati to in ono…” Energije nas začnejo pripravljati že vnaprej.

Jernej: Pogosto nekdo pride zaradi konkretnega problema, a se potem posvetimo celotni družini in otroštvu, saj izvor težave pogosto ni tam, kjer mislimo. Nekateri se kasneje vključijo v dodatne delavnice ali svetovanja in postopoma spreminjajo svoje vzorce. Po nekaj letih srečamo osebe, ki so pozabile na prvotno težavo, ker so se stvari vmes same uredile. Naboj, ki je družino držal v krču, se sprosti in preobrazi v nekaj koristnega – pri enem na poslovnem področju, pri drugem pri zdravju.

Velikokrat ugotovimo, da težava ni problem sama po sebi, ampak posledica ali odmev nekih drugih odnosov ali okoliščin.

Milena: Da, točno tako. Ukvarjamo se, denimo, z odnosom z materjo, in naenkrat se začnejo sproščati stvari na povsem drugih področjih, kjer tega sploh ne bi pričakovali. Naša energija je bila tako ujeta v določenih odnosih, da nismo mogli priti na površje in polno zaživeti.

A so potemtakem jedro vseh naših težav odnosi?

Milena: Ja, absolutno, ampak v prvi vrsti gre za odnos s samim seboj.

Ja, ampak ta odnos s samim seboj je pogosto odsev odnosov v primarni družini, kar se potem prenaša v partnerske odnose in nazadnje predamo naprej svojim otrokom, ki to prenesejo še svojim vnukom.

Jernej: Da se tradicija ne prekine.

Milena: Seveda. Ni pa nujno, da so to le predniki in starši, saj lahko ključno vlogo odigra tudi oseba iz okolice, na primer vzgojiteljica v vrtcu. Vse to so odnosi. Včasih nas učitelj v šoli lahko na določenem področju bolj prizadene oz. zaznamuje kot starši.

Torej, vse težave, ki se pokažejo na področju zdravja, financ ali kje drugje, dejansko izvirajo iz odnosov?

Milena in Jernej (istočasno): Ja!

Milena: Morda bi še dodala glede časa, ki ga potrebujemo za predelavo stvari, ki pridejo na plan na svetovanju ali delavnici. Ni realno pričakovati, da pridete k nam, mi vse razrešimo in potem bo življenje popolno. Pogosto pridejo na plan stvari, vzorci ali spoznanja, za katere potrebujemo čas, da jih predelamo. Potrebujemo izkušnje, da vidimo in uvidimo te stvari, šele potem jih lahko res dokončno razrešimo.

Naj povem primer gospe, ki je hodila na svetovanja in delavnice, kjer je vedno prihajala na površje njena težava z mamo, sporočilo, da jo mama v resnici ni imela rada. Nikakor tega ni mogla sprejeti, vedno je zanikala. Trdila je, da jo je mama imela rada in da je pač naredila, kar je lahko, čeprav je v njej živela majhna deklica, ki je bila v pomanjkanju ljubezni. Čez čas jo je življenje na zelo jasen način soočilo s to bolečino, in celo huda bolezen je bila potrebna, da je to sprejela. Po treh letih, ko sva se ne ravno prijateljsko razšli, me je poklicala, se opravičila in izrazila željo, da pride še enkrat na svetovanje, ker je končno razumela tisto, kar je tedaj prišlo na plano. Moralo je miniti tri leta, zgoditi se je moralo tudi na fizičnem nivoju, da je bila pripravljena to sprejeti. In potem smo lahko skupaj razrešili ta problem in vse se je zelo hitro premaknilo naprej, vključno z njenim zdravjem.

Pri meni se je vse skupaj že prej nekako nakopičilo in dozorelo, kot da bi se vse koščke sestavljanke že pripravljale na to srečanje. Ko se je to zgodilo, so se vsi deli kar zlili v celoto – bil je tako močan trenutek, da me je popolnoma preplavil in globoko presunil.

Jernej: Ja, vsa ta energija, ki si jo toliko časa držal zunaj sebe, se je nenadoma sprostila in stekla vate, saj smo jo ozavestili, in vrata so se odprla.

Saj pravijo, da šele, ko stvari pridejo iz podzavesti v zavest, jih lahko zares razrešimo, kajne?

Milena: Absolutno.

O PRISTOPU K SVETOVANJU.

Na kakšen način dobivaš sporočila in uvide v situacije glede odnosov?

Milena: Lahko rečem, da imam neke vrste jasnočutne oz. jasnovedne zaznave. Preprosto začutim in se mi pojavijo informacije. Pogosto rečem, da se ukvarjam z dušno inteligenco – pogovarjam se z dušo osebe. Na površje pridejo tiste stvari, s katerimi bi se rada duša osebe soočila v tem trenutku, da bi lahko oseba to sprejela in razrešila. Čeprav se na svetovanjih ali delavnicah večkrat posvečamo težkim temam, pogosto pridejo tudi zelo lepa in spodbudna sporočila. To je tisto, s čimer želi duša, da se ukvarjamo.

Kako veš, kdaj govori duša osebe, kdaj pa njena osebnost?

Milena: Med dušo in osebnostjo je zelo tanka meja. To začutim v energiji, lahko tudi v glasu ali obraznih potezah. Težko je razložiti, vendar zelo jasno začutim, kdaj govori oseba iz svoje duše in kdaj preklopi na naučene reakcije. Ni nekaj, kar bi bilo otipljivo, vendar se preprosto začuti.

Jernej: Skozi leta prakse sva razvila sposobnost, da takoj zaznava čustva in ugotoviva, ali oseba deluje iz obrambnega mehanizma, ki ga je vajena uporabljati, ali pa je resnično iskrena. Včasih pridejo ti uvidi kot slika, film ali zvok, največkrat pa kot čustvo.

Milena: Oseba začne govoriti drugače, njene poteze in drža se spremenijo, najbolj pa se sprememba zazna v energiji. Po tolikih svetovanjih je to zdaj zame zelo jasno, saj skoraj avtomatsko zaznam razliko. Včasih, ko oseba ne govori iz svoje resničnosti, to čutim telesno, na primer kot bolečino pri srcu. Moje telo mi tako sporoča, kdaj moram biti posebej pozorna.

Jernej: Prve delavnice so bile fizično intenzivne. Zdaj določene stvari stečejo hitreje; nekaj, kar je včasih trajalo pol ure, zdaj predelamo v nekaj minutah. Na začetku nisem znal postavljati mej, kar je vodilo do napadov, še posebej, ko sem igral vloge partnerjev. Zaradi otroških izkušenj nisem bil vajen postavljanja mej, zato sem preveč dovoljeval. Sčasoma so se napadi stopnjevali, dokler nisem postavil jasne meje. Ta izkušnja me je izostrila v prepoznavanju, iz katerega nivoja prihajajo energijski impulzi. Zdaj čutim razliko – če je energija polna, je vse, kar se zgodi med svetovanjem, v redu, tudi če oseba pokaže močna čustva. Če pa gre za zavestno odločitev napada – Moški! Dajmo ga, končno imamo priložnost! – to ni zdravo in takrat se lahko zgodi tudi kaj neprijetnega. To mi je bila dragocena šola, saj sem se naučil prepoznati, kaj je v ozadju neke energije.

Milena: Jaz pogosto čutim, kdaj je oseba pripravljena slišati določeno informacijo, in kdaj morda še ni zrela za soočanje z njo.

Krasno vprašanje. Kolikokrat pa zadržita določene informacije?

Milena: Takrat, ko dobim jasna navodila, da določena informacija ne bi bila dobro sprejeta ali da še ni pravi čas zanjo. Na primer, če začutim, da je nekdo doživel travmatično izkušnjo, morda celo spolno zlorabo v otroštvu, in dobim znak, da ta oseba še ni pripravljena za soočenje s tem, potem se izogibava neposrednemu pogovoru o tem. V tem primeru morda pristopiva bolj previdno, obkroživa temo in delava postopoma, da jo oseba počasi in varno začne osvetljevati. Če bi se preveč prehitro izpostavila, bi lahko naredila več škode kot koristi.

Jernej: Včasih tudi zaznava, da bo oseba na nas stresla val jeze ali gneva, česar pa tudi midva ne potrebujeva, sploh če ni nujno, da bi se to prav takrat razrešilo. Takrat enostavno zaprosiva, naj se razreševanje začne v njej. Pogosto se potem zgodi, da oseba sama postopoma pride do določenih spoznanj in naslednjič sama izpostavi vprašanja, ki se ji odpirajo. Na ta način je proces bolj naraven, ker izhaja iz nje same, brez da bi sprožila čustveno reakcijo, ki bi morda bila premočna in nezaželena.

Zdi se, da Jernej še posebej dobro zaznava energije. Kako se usklajujeta pri samem pristopu k svetovanju?

Milena: To se je začelo razvijati že takoj na začetku. Jernej se enostavno poveže z energijskim poljem, ki se oblikuje pred svetovanjem, in se zlije s tem prostorom. Pri odločitvi, kaj naj se razkrije in kaj ne, se povsem prepustiva vodstvu. Zaupava, da se bo pojavilo tisto, kar je zares pomembno za posameznika.

Opazil sem, da imata razdeljene vloge. Ti, Milena, prinašaš jasne uvide, Jernej pa se poglobi v energijske vtise in vloge.

Jernej: Res je, tako je lažje, saj energije, v katere vstopava, niso vedno prijetne – pogosto so zelo težke in intenzivne. Tudi sam potrebujem nekaj časa, da predelam to, kar začutim. Milena ima zelo dober občutek za to, kako in kdaj povedati določene stvari. Sprva sem imel tendenco, da bi obdelal širšo sliko, a sčasoma sem spoznal, da je Milena v tej vlogi zelo suverena. Tako se lahko še bolj posvetim vlogi in detajlom, ki jih prevzamem. Če se mi zgodi, da se ujamem v težje energije, Milena to začuti in skozi mene vidi te energije. Na neki način sem tam, da ‘omehčam’ težke energije, preden pridejo do Milene. Ta kombinacija se je izkazala za zelo učinkovito.

Milena: Ni bilo čisto zavestne odločitve, da bova tako delovala – zdi se, da se je proces vzpostavil spontano. Energije na delavnicah in svetovanjih so včasih tako močne, da je ta razdelitev vlog skorajda nujna za varno in učinkovito delo.

Ali vaju kdaj kaj preseneti? Saj razumem, da sta vajena marsičesa, ampak včasih te stranpoti človeštva le pretresejo. Se vama je kdaj zgodilo, da sta potrebovala teden dni, da bi prišla k sebi?

Jernej: Uf, tega je bilo res veliko. En čas sem se kar povlekel vase, ko sem spoznal, kako globoko v rodovih je še vedno prisotna pedofilija. Tudi koliko nasilja obstaja tam, kjer navzven vse zgleda urejeno in lepo. Večkrat sem se ob tem počutil ogroženo in sem se začel umikati iz družbe. To mi je dalo veliko misliti o svetu, v katerem živimo. Nekateri so pripravljeni storiti karkoli, da dosežejo svoje, ne glede na vrednost človeškega življenja. Imeli smo primere, ko je bil človek pripravljen za liter žganja umoriti nekoga. Res se moraš vprašati, kam smo prišli, ko postane dom za mnoge bolj nevaren kot svet zunaj njega. Te zgodbe te vedno znova globoko pretresejo.

Milena: Mene skoraj nič več ne preseneti. Razreševala sva vse mogoče: vesoljne vojne, prve napade na Zemljo, umore, samomore, pedofilijo, incest, trgovanje z ljudmi in obrede, polne teme. Ko sem se začela s tem ukvarjati, so bili umori zame še posebej težki za predelavo.

Umori v sedanjem življenju ali iz preteklih življenj?

Milena: Oboje. Ko vstopiš v vlogo nekoga, ki je zagrešil umor, te prevzame neopisljiv občutek, kako je lahko to nekdo storil z lahkoto, celo iz užitka, z miselnostjo “Jaz sem bog in odločam o življenju.” Ta občutek je bil zame težko sprejemljiv. Ali pa, ko sem v vlogi očeta, ki posiljuje svojo dvoletno hčer. To je tako nepredstavljivo – kako lahko nekdo sploh to naredi lastnemu otroku. Ne gre za obsojanje; težko je razumeti, kako je to sploh mogoče. Potem pa tak človek recimo sedi v cerkvi v prvi vrsti kot vzoren vernik.

Jernej: Najbolj me šokira, ko je takšna oseba v družbi celo cenjena, morda celo na visokem položaju, kjer ga ljudje spoštujejo in ga vidijo kot vzor. To je še ena temačnost narcisov: lahko so zunaj popolni in oboževanja vredni, v zasebnosti pa nepredstavljivo temačni.

Narcisi res pogosto tako izžarevajo popolnost navzven, v resnici pa živijo dvoje življenje.

Milena: Ja, soočanje s temi dvojnostmi je bilo zame res težko. Druga stvar, ki me je prizadela, je bilo “snemanje rožnatih očal” glede duhovnosti. Tu sem težko sprejela, koliko zlorab in dvojnih iger obstaja v duhovnosti. Seveda, tudi v religiji in cerkvi. Vendar mi je to morda bilo lažje sprejeti, mogoče zaradi srednjega veka in vsega, kar se je takrat dogajalo..

Mnogokrat dobim vprašanje, kaj je najtežje razrešiti. Najtežji primeri so bili tisti, kjer je mati izvajala incest ali nasilje nad otrokom. Ko te izniči nekdo, ki bi po naravnih zakonih moral skrbeti zate in ti nuditi osnovno varnost, če že ne ljubezni. O materinstvu kot nečem svetem in nedotakljivem je še vedno težko govoriti, zato so zlorabe s strani matere pogosto velik tabu. Ko sem pred leti začela pisati o tem, je bilo veliko polemik. Zdaj se to že počasi spreminja, ljudje so odprti tudi za pogovore o zlorabah, ki jih povzročajo matere, ne samo očetje.

Na eni delavnici sem opazil, da večina udeležencev pravzaprav nosi neko težavo v odnosu z mamo, ki je bila pogosto obsojajoča ali nerazumevajoča. Seveda, tudi očetje imajo svojo vlogo, vendar me je presenetilo, koliko izzivov se vrti prav okoli mam.

Milena: Ja, to se res zadnja leta spreminja in zdi se, da je lažje vzpostaviti zdravo distanco – nekaj v smislu: “To si ti, mama, to sem pa jaz.” Postaja bolj jasno, kako pomembno je, da se otroci zavedajo svojih meja. Tudi literatura in raziskave so zdaj bolj odprte glede tega in stvari niso več tabu.

Ko že govoriva o težjih temah, kot so incest ali pedofilija, pride velikokrat do travmatične odvisnosti, ki jo lahko ustvarijo takšne izkušnje. V terapevtskem procesu se zgodi, da se oseba sooči s travmo in celo začuti določeno “sproščenost” ali celo privlačnost do storilca – to je reakcija, kjer gre žrtev v popolnoma drugo skrajnost in začne braniti storilca. To so res boleči trenutki, saj je zelo težko priti do tega zavedanja, da je to nekaj, kar jim uničuje življenje. Takšne stvari so izjemno zahtevne za delo in imava izkušnje, da so nekateri ljudje na začetku celo agresivni ob soočanju s tem. Zato sem vesolje pravzaprav prosila, naj ljudje, ki še niso pripravljeni, poiščejo pomoč kje drugje. Če pridemo do točke, kjer oseba še ne more sprejeti resnice, pustimo stvar pri miru. Delava toliko, kolikor se da, in ne pritiskava na posameznika.

Jernej: Ja, na primer pri klasičnih postavitvah družine, lahko tak pritisk vodi v dodatne težave. Denimo, da oseba, ki je preživela močno travmo, to popolnoma potlači, da sploh lahko preživi, in nima nobenih spominov na otroštvo. Potem pa se z njimi sreča pri postavitvah zaradi nekih težav, ki izhajajo iz te zgodovine, vendar lahko zahteva po “popolnem sprejetju” take osebe povzroči dodatno travmo in privede celo do duševnih zlomov. Zato je res bistveno, da smo tukaj previdni in osebi damo čas, da se najprej stabilizira, da pridobi dovolj notranjega miru in ljubezni, da lahko sploh sprejme resnico in se sooči z osebo, ki mu je storila hudo dejanje.

Ja, meni je kar malo abstrakten ta pojem “odpuščanja”. Saj lahko spoštuješ nekoga in lahko čutiš ljubezen do staršev ali sorodnikov, ki so te na nek način travmatizirali, ampak saj ne moremo kar tako “odpustiti” te spomine. Energijo lahko sprostim, sprejmem dogodke, a rane in spomini vseeno ostanejo.

Milena: Ja, to opažam ves čas. Ljudje pridejo in rečejo: “Vse sem že odpustil/a mami, očetu, bratu, sestri.” In ko to slišim, se mi takoj prižgejo rdeči alarmi – to pomeni, da gre za nekaj, kar bo zahtevalo zelo previdno in skrbno delo.

Sprejmemo, ne vem pa, koliko res smo zmožni odpustiti.

Milena: Ja, točno to. Tudi religije so zelo močne v tem. Moraš odpustiti. V končni fazi, če je recimo oče neko osebo močno pretepel in bil nasilen do nje, ta oseba ne more kar tako spustiti očetovega nasilja. Oče je bil nasilen, in je oče tisti, ki mora to spustiti. Ta oseba, ki je bila tepena, pa lahko spusti, sprosti energijo, vse občutke in vse, kar se ji je dogajalo takrat, ko je bila tepena. Se pravi, lahko iz sebe spusti občutek ničvrednosti, mogoče strah za življenje. Lahko se je tudi v taki osebi oblikovala maščevalnost in želja, da bi, recimo v odraslosti ubila ali pretepla očeta. To je tisto, kar ta oseba lahko res opusti in odpusti.

Jernej: Al pa recimo, da si se zaradi mamine agresije zaobljubil, da jo boš nekega dne, ko boš odrastel, ubil. To si si recimo v efektu zadal kot otrok. In še kot otrok si to misel potlačil in pozabil, ter živel tako kot prej, da si lahko s to isto mamo preživel. Potem si pa odrasel, in vedno znova prideš do nekega roba, kjer se soočaš s smrtjo, ker si si takrat zadal to odločitev. Zdaj, koga boš ubil? Mamo ali sebe? Nekaj moraš narediti, ker se je vzorec aktiviral. Na kakšen način boš karkoli naredil, da sploh ostaneš živ? Nekaj je potrebno narediti s to energijo.

Milena: In tudi s to zaobljubo. In to je tisto, kar lahko naredimo – spustimo in odpustimo ter si rečemo: ne, ni mi treba na ta način iti v karkoli.

Travmatične izkušnje nas lahko globoko zaznamujejo. Kaj svetujeta ljudem, da ne razvijejo sovraštva do celotnih skupin – na primer do vseh moških zaradi očeta ali do vseh žensk zaradi težavnega odnosa z mamo?

Milena: Pogosto slišimo, da moramo odpustiti, pa naj bo to v duhovnosti ali religiji. Sama pravim: reši sebe in se sooči s svojimi občutki, ki so nastali zaradi zlorab, bolečine ali drugih težkih situacij. S tem se lahko ukvarjamo. Kdo sem jaz, da bi lahko rekla: “Pretepal si me, in zdaj ti vse odpuščam.” Tistemu, ki je povzročil bolečino, naj odpuščanje pride od njega samega.

Jernej: Naša naloga je, da postavimo mejo: “Tega več ne dopuščam.” Lahko sprostimo čustveni naboj dogodka, a ni na nas, da popolnoma pozabimo ali zanemarimo svoja čustva.

Imam občutek, da vajino svetovanje pridobi posebno vrednost prav zaradi kombinacije moške in ženske energije.

Milena: Absolutno. Včasih pridejo k nam ljudje, ki so zelo “v glavi,” v močnih mentalnih vzorcih. Taki osebi je pogosto treba pojasniti stvari na bolj neposreden, recimo temu “moški” način. Sama včasih nimam več besed ali energije, kako bi še bolj jasno pojasnila, in takrat prosim Jerneja, da “prevede” v “moški jezik.” Jernej ima izjemno potrpežljivost in strukturiran pristop, kar je res neprecenljivo, ko meni zmanjka moči.

Njegova prisotnost je dragocena tudi v situacijah, ko je treba igrati različne vloge – očeta, brata, sina, partnerja – in včasih uporabiti celo fizično moč, da osebi pomagamo preiti na naslednjo stopnjo. Sama nisem sposobna tega narediti fizično, a zanimivo je, da ko prevzamem določeno vlogo, včasih tudi Jernej ne more premakniti mene. Energijska polja so tako močna, da fizična moč pogosto ne zadostuje – gre za čisto psihološko moč.

Jernej: Spomnim se dela z gospo, ki je imela težek odnos z bivšim možem. Z njim je bila v nenehnem psihološkem boju, kjer jo je manipuliral in nadzoroval. Ko je končno dojela, kaj ji je počel, me je – 100-kilogramskega deca – prijela za kravato in skoraj dobesedno odnesla na drugi konec sobe, čeprav je imela le 45 kilogramov! Tam me je posadila na stol in odločno rekla, kako bo, brez možnosti ugovora. V tistem izbruhu energije je preprosto prevzela popoln nadzor nad situacijo, jaz pa sem osupel ostal na mestu.

Milena: Prizor je bil neverjeten – Jernej je bingljal z nogami, ona pa ga je skoraj z eno roko nesla. To je čista moč psihe, ki pride na plano.

Milena, ponujaš tudi program Aktivacija osebne moči in svetih obredov, kjer v osmih srečanjih delaš s posamezniki na čakrah. Lahko poveš kaj več o tem?

Milena: Pri tem programu gre za še bolj oseben pristop, saj pridejo na plano dušni zapisi posameznika. Dotaknemo se tudi otroških izkušenj, vendar je poudarek bolj na dušnem namenu, poslanstvu, ki ga oseba nosi v sebi. Tudi pri klasičnih svetovanjih se pogosto odpira področje prednikov, ki pomagajo na duhovni ravni, vendar se tukaj res osredotočamo na osebno poslanstvo in smisel življenja.

A to skozi uvide zazanaš?

Milena: Da, z leti sem postala popolnoma suverena v tem, kar zaznavam. Na začetku sem včasih dvomila, ali so ti vpogledi res pravilni. Prosila sem svoje vodnike, naj mi dajo znak, da je to prava informacija. Že zelo zgodaj na tej poti sem se srečala z izredno težkimi temami, kot so umori in podobno, zato sem se veliko spraševala, če lahko res zaupam temu, kar dobim. Kako bi lahko živela sama s seboj, če bi nekoga po pomoti usmerila v napačno smer? Kakšen odnos bi imela sama do sebe, ko enkrat pridem na “drugo stran”?

Ja, tudi sam vedno rečem, da ni problem naš odnos do drugih, ampak do samega sebe. Ali lahko živimo s svojimi dejanji?

Milena: Ja, točno to. To imam v sebi že od samega začetka in verjetno zato nisem že prej spustila zavor ter se resno posvetila temu delu. Mnogo ljudi mi je govorilo: “Milena, zakaj se ne začneš s tem ukvarjati profesionalno?” A v meni je bilo vedno tisto vprašanje: ali lahko zares stojim za tem? Čutila sem, da moram najprej zgraditi popolno zaupanje vase. Seveda ne moreš biti nikoli povsem gotov, a vedno sem želela imeti trdno podlago, da lahko samozavestno povem to, kar zaznam. Ni šlo za to, kaj si bodo drugi mislili, ampak za to, ali bom lahko živela s tem, kar predam naprej. Zdaj pa resnično čutim, da sem na točki, kjer lahko stojim za vsako besedo, ki jo povem, in verjamem, da so ta sporočila prava in podprta. Ob tem pa tudi razumem, da se skozi čas stvari lahko spremenijo, saj se oseba razvija in odpira nova področja.

Upam, da ne nove travme?

Milena: Ne, ni nujno. Gre za to, da so informacije prilagojene trenutku – slišimo tisto, kar je za nas pomembno v tistem obdobju.

Če se vrnemo na čakre, kako lahko delo na njih vpliva na naše življenje? Koliko nam to lahko pomaga urediti notranji svet?

Milena: Naša duša je prisotna v vseh čakrah, na vsakem nivoju. Delo na posamezni čakri ni zgolj “poravnava,” ampak priložnost, da se bolje povežemo s sabo. Vsaka čakra ima svoj vpogled v določena področja našega življenja. Če delamo na prvi čakri, se lahko ukvarjamo z občutki podpore ali omejitev, ki jih dobivamo od družine. Na peti čakri pa gre morda bolj za izražanje resnice – ali si upamo na glas povedati, kar si zares želimo? Ključno je, da nas različne čakre usmerjajo k enemu izzivu z različnih zornih kotov.

Čeprav delavnico imenujemo po čakrah ali po notranji družini, kot so notranja ženska, moški, otrok, ali pa predniki, bo vsaka tema prinesla prav tisto, kar je za posameznika v tistem trenutku najpomembnejše. Pogosto se zgodi, da ljudje pridejo na delavnico s specifičnim pričakovanjem, a na koncu razrešujejo nekaj povsem drugega – nekaj, kar so v resnici že dolgo nosili s seboj.

No, na svetovanju sem vsekakor dobil veliko več, kot sem si sploh upal misliti. Najlepše hvala za enkratno doživetje svetovanja ter navsezadnje tudi za vajin čas danes in za iskrene in zelo informativne odgovore.

Milena in Jernej: Iskreno hvala tudi tebi!