Meri Verdinek, medij, ki komunicira z dušami preminulih, je resnično fascinantna oseba. Mladenka, Slovenka s pravim italijanskim temperamentom, pritegne pozornost že ob prvem srečanju. Čeprav nisem osebno izkusil njenega medijstva, sklepam, da mora biti srčno in zanimivo. Njena energija me je takoj pritegnila, ko sem videl oglas za njen javni dogodek v Bežigrajskem kinu, in sem se nemudoma prijavil. Nisem obžaloval. Potrditev za intervju sem dobil med vožnjo z enega dogodka na Dolenjskem, kjer je bil v avtu tudi njen someščan iz Logatca. Omenil sem mu, da bom delal intervju z eno izmed njegovih someščank. Beseda je dala besedo in izkazalo se je, da jo pozna in je bil že pri njej. “In kako je bilo?” me je zanimalo. “Enkratno,” je bil njegov odgovor.

Njegova žena je na lokalnem žrebanju dobila nagrado – obisk pri “Meri Verdinek – Stik z dušami”. Doma je potarnala, da ne verjame preveč v te stvari in je prosila moža, da gre z njo. Zmenjeno – storjeno. Kmalu po tistem, ko se je njegova žena spovedala Meri, da ne verjame v to in da niti ne ve, zakaj je prišla, ji je Meri povedala, da je prišel starejši možakar s palico v roki, sivo brado, ki drži deklico za roko, in da mimo njiju vozi vlak. Ženi je kar sapo vzelo. “Ta deklica sem jaz,” je rekla. “Z dedkom sva vsak dan šla na sprehod do železniške postaje in nazaj.” Pozneje je še moj kolega šel sam do nje. “In kako je bilo?” “Ne znam ti opisati, res je bilo prav super. Meni je pred leti, ko sva bila še zelo mlada, umrla sestra. Končno sem se naklepetal z njo in se zopet povezal po tolikih letih. Mi je prav kamen padel s srca.”

In ja, tudi meni je padel kamen s srca. Ponavadi delam intervjuje z osebami, s katerimi imam lastne izkušnje. Meri se mi je zdela avtentična že takoj, ko sem zagledal njen oglas in nato tudi v kinu. Saj veste, šesti ženski čut – intuicija. Vesel sem, da se nisem zmotil. Enkratna oseba in zelo lep klepet z njo. Meri bo verjetno prebirala ta najin zapis v porodnišnici, saj je najin pogovor potekal le par dni pred prihodom novega člana družine.

Zakaj so duše preminulih vedno ob nas? Ali so le opazovalci ali so tu, da nam pomagajo?

Najbolje, da povem kar z njihovimi besedami, kot so mi sami pojasnili. So kot sonce – tam nekje. Nekateri temu prostoru pravijo nebesa, dušni dom ali vesolje. Bivajo in so. Hkrati pa lahko sijejo k nam na Zemljo v vsakem trenutku in na več koncih. Če uporabimo prispodobo sonca: tako kot lahko v Mariboru in Kopru hkrati sije sonce in je to sonce “tam nekje”, je lahko tudi duša v svojem dušnem domu in hkrati zelo blizu nas. Dejstvo je, da njihov namen ni, da bi bili ves čas ob nas, ampak z velikim veseljem pristopijo k nam in nam dajo vedeti, da nismo sami. Vzamejo pa si tudi čas zase.

Ko si imela dogodek v Bežigrajskem Kinu, si omenila, da so duše vedno z nami. Pomislil sem, da jim mora biti ob kakšnih depresivnih, počasnih ljudeh res dolgčas. Ne rečem, ob takem norcu, kot sem jaz, ampak vseeno…

Ha, ja, zagotovo pri tako aktivnih ljudeh, kot si ti ali jaz, imajo duše precej več dela, da nas odvrnejo od kakšnih spodrsljajev. Pri manj aktivnih ljudeh pa jih spodbujajo k bolj polnemu in aktivnemu življenju. Včasih je to zelo jasno sporočilo, podano skozi medijstvo. Duše spodbudijo osebo na Zemlji, da začne bolj polno živeti, da izbere življenje namesto životarjenja in prebijanja skozi čas. Na nek način so ves čas ob nas. Ko se spomnimo nanje, tudi če v tem trenutku ne čutim bližine svoje stare mame ali kogarkoli drugega, če pomislim nanjo in dvignem fokus v njihove energije, bo zagotovo hitro pridrvela s svojo energijo in vprašala: “Ali me potrebuješ?” Ne, ne, samo pozdraviti sem te hotela.

Na kakšen način nam pomagajo? Sprašujem za nas, ki ne komuniciramo z njimi.

Pravzaprav je precej težko obrazložiti, kako nam duše pomagajo, ker je naše zemeljsko dojemanje tega dušnega sveta omejeno in nam je ta koncept precej tuj. Ko govorimo o dušah, govorimo o energijah in nečem nedokazljivem, zato je težko pojasniti njihov način delovanja.

Eden pogostih primerov je prometna nesreča, kjer udeležena oseba pove, da bi glede na vse okoliščine morala biti huje poškodovana ali celo izgubiti življenje, a se ji ni nič zgodilo. V takih primerih, kot so mi duše pokazale, nas objamejo s svojo energijo in zaščitijo naše telo, da ne pride do poškodb. To je težko razložiti na zemeljski način, a če smo dovolj odprti in imamo širino duha, si to lahko predstavljamo. Tako kot čutimo sonce, ko stopimo ven in nam je toplo, nas energija duše, prednikov, angelov ali vodnikov objame, da bi nas zaščitila. To je energija.

Kako jih lahko prikličemo in prosimo za pomoč?

Čisto preprosto: “Hej, mama, nekaj bi te prosila.” Sicer jaz raje poudarim: zahvaljujmo se, tudi za tisto, kar si želimo, pa še nimamo v materialnem svetu. Zakaj? Zato, ker je energija hvaležnosti v resnici manifestacijska energija in ne energija prosjačenja. Ko nekaj prosimo, avtomatično prevzamemo energijo, da nečesa nimamo in si to želimo, kar je vse “oh… jaz bi res to…”. Če pa rečemo: “Joj, hvala, ker imam to,” je naša energija, naša vibracija veliko višja, in potem je manifestacija lahkotnejša.

Ko se mi res nekam mudi, rečem: “Joj, drage zlata dušice, hvala, ker bo cesta zame prosta, da ne bo zastojev.” In se potem samo peljem. Ali pa pri parkiriščih, ki so eden izmed pogostih primerov – ko prosimo za prosto parkirno mesto, se jim kar zahvalimo, ker nam ga uredijo, preden pridemo na parkirišče.

Kdo so te osebe, ki so okoli nas?

Kdo so duše? Ko govorimo o dušah, ki so okoli mene, jih je ogromno. Mene obkrožajo tudi duše tistih, ki so bili ali bodo na medijstvu. Pogosto se mi zgodi, da mislim, da jaz izbiram in odločam, kaj bom jedla za kosilo, ampak na koncu je lahko ravno tisto moje kosilo tisto, kar je neka duša imela najraje, ko je bila še utelešena. Skratka, okoli mene so vsi tisti, ki si želijo stopiti v stik s svojimi dragimi, vsi tisti, ki so že bili, hkrati pa seveda tudi moji najbližji. Tako pač je pri meni.

Ko govorimo o splošni populaciji, so ponavadi najbolj prisotne duše tistih, s katerimi smo bili v življenju povezani – bodisi naši predniki, prijatelji, znanci, sosedi in tako naprej. Se pa zgodi, čeprav redko, da pristopi duša, ki je na zemeljski ravni nismo poznali. Takšna duša običajno išče stik z nekom drugim ali pa enostavno išče pot do nekoga preko nas.

Torej, niso to kakšni avatarji, ampak večinoma naši stari znanci?

Tako je. So pa tukaj tudi angeli, vodniki in druga energijska bitja, tudi mojstri. Gre za ogromno energijskih bitij, ki se spuščajo na Zemljo, da nam pomagajo pri svetlobnem dogajanju. Ampak jaz sem bolj specializirana, če lahko temu tako rečem, za stike z dušami.

Na kakšen način komunicirajo z nami in kako lahko mi komuniciramo z njimi? Ali obstaja še kakšen bolj izpopolnjen način poleg prej omenjene prošnje, da še bolj uspešno stopimo v stik z njimi?

Vsaka oseba, vsak človek, vsaka duša ima svoj način komuniciranja, ni enega pravila. Ni enotnega načina komunikacije z njimi, ampak vsak mora pri sebi ugotoviti, kako lahko ali želi komunicirati. Enako velja za duše. Nekatere duše so intenzivnejše pri komunikaciji – lahko nam sporočajo skozi naše misli, občutke, ali preko okoliških dejavnikov, kot so glasba, filmi, besede neznanca na blagajni. Pomembno je, da se držimo tega, kar čutimo, da je naš prav. Recepta za uspešno komunikacijo ni, potrebna je vaja.

Ja, sporočanje skozi druge. Sem imel izkušnjo, ko sem šel v del mesta, ki ga ne poznam. Na poti sem premišljeval o tem, ali sem sploh na pravi življenjski poti in ali je ta moja družba res v moje najvišje dobro. Med razmišljanjem sem se rahlo izgubil in povprašal eno ženico, ali se gre do mesta levo ali desno. Povedala je, da desno, krenila naprej, se nenadoma ustavila, se nasmehnila in rekla: “A ni zanimivo, kamorkoli krenemo, vsaka pot je prava pot.” Nasmehnil sem se in se zahvalil vesolju za hipen odgovor.

Včasih, ko se sprašujemo, ali smo na pravi poti in ali je to, kar trenutno počnemo, prav, je odgovor “ja”. Duša namreč nikoli ne reče, da je nekaj prav ali narobe, ker je vse izkušnja.

No, glede tega, da je vse le izkušnja, kaj pa, ko se duša prime za glavo in kriči: “Pazi, pazi…”

Morda ti s tem “pazi, pazi” duša vseeno želi pomagati in ti skrajšati neko izkušnjo. Če bi izbral levo pot, bi hodil malo dlje časa in mogoče doživel nekaj novega, drugačnega.

A so samo tisti, ki nas vodijo in pomagajo, ali so tudi kakšni radovedneži zraven?

Oh, zagotovo so! So radovedneži, brez dvoma.

A to pomeni, da smo obenem tudi nekakšen “Freak show”?

V resnici smo kot snemalci lastnega filma, življenja. Inkarnacija je kot snemanje filma z našimi soigralci – različne zgodbe, različni scenariji. Tako da, zagotovo imamo opazovalce, ki si rečejo: “O, poglej ga bumbar, še se mora kaj naučiti,” ali pa: “Poglej ga, še ni doumel.” So takšni, vendar niso privoščljivi in ne želijo nam škoditi, to zagotovo ne. Seveda, če govorimo o svetlobi – tema pač predstavlja povsem drugo zgodbo.

Ali upoštevajo, če se jih prosi, da nas kdaj pustijo same ali je za kaj takega potreben kakšen obred?

Ni potreben noben obred, načeloma morajo duše spoštovati našo svobodno voljo. Če rečem “pustite me pri miru”, pomeni, da me morajo pustiti pri miru. V določeni meri lahko še vedno posežejo, če ocenijo, da je moje življenje ogroženo in imajo možnost, da to preprečijo – da me na kakršen koli način rešijo. Takrat bodo definitivno povozili mojo svobodno voljo, če je temu namenjeno in če to dovoljuje moja duša, tisti del energije, ki prebiva v dušnem domu in ne v fizičnem telesu. V vsakem primeru, če rečemo “Halo, dovolj je”, morajo to spoštovati.

Kaj pa če se tuširamo ali celo ljubimo s kom? Kolikor se spomnim, si na dogodku v Bežigrajskem kinu rekla, da so zraven tebe tudi takrat. A potem upoštevajo res to željo ali ne?

Po poročanju določenih ljudi, ki so bili pri meni, jih upoštevajo. Mene pa upoštevajo malo manj, bi rekla za približno 50 odstotkov manj. Zato se jaz bolj usmerim v to, da umaknem svoj fokus od njih in si rečem: “Potem pa imejte predstavo, če vam je tako všeč gledati.”

Ja, no, to je tvoja služba, da si non-stop priklopljena, tako gre to.

Točno tako, res je.

V kakšni obliki vidiš duše, kot sence ali popolnoma jasen prepoznaven obraz?

Običajno jih med komunikacijo vidim v podobi, ki so jo imeli, ko so bili na zemlji – torej v fizični obliki. Vendar jih za svoje delo ne potrebujem nujno videti. Takoj začutim, ali gre za moškega ali žensko, in zame je najpomembnejše tisto, kar moram prenesti. Vizualni opis duše se lahko zelo jasno pokaže – včasih vidim samo moški ali ženski obraz, drugič pa se pojavijo le kot energija, ki jo zaznam, prepoznam in prenesem kot sporočilo. Komunikacija z njimi je skupek vsega, kar vidim, čutim in zaznavam. To potem združim v stavek. Včasih jih vidim kot svetlobo, včasih kot svetlobne krogle, ki švigajo pred glavo, včasih pa kot sence, ki stojijo na mestu ali pa hodijo mimo. Skratka, pojavijo se na precej različne načine, vendar na splošno na način, ki sem ga omenila na začetku.

Imel sem tudi zanimivo izkušnjo z enim Stanetom iz okolice Brežic, ki mi je povedal, da jih vidi do pasu.

Tudi jaz jih pogosto, če govoriva o vizualni podobi, vidim do pasu. Če pa želim videti še, kakšne hlače imajo, se pokažejo tudi v celoti. Ampak ja, ponavadi je tako – glava in zgornji del telesa, nekako do pasu.

On mi jih je tudi opisal zelo nazorno, kaj počnejo in podobno, in sem jih večinoma zlahka prepoznal.

Ja, njihove značilnosti se definitivno pokažejo. Sicer ne maram uporabljati te besede, ampak ljudje tukaj na zemlji so nagnjeni k temu, da želijo dokaze. Duša s svojim vizualnim opisom hitro sporoči, “ja, to sem jaz”. Recimo, kakšna gospa, ki se je zelo rada ličila, dela gibe, kot bi se šminkala, in mi sporoča, naj omenim šminko. In potem jaz rečem, da ima lepo frizuro in da je naličena, da ima šminko rdeče ali bordo barve, in stranke nato rečejo: “Ja, celo življenje ji je bila najpomembnejša šminka.” To se definitivno pokaže.

Ja, gledal sem video s Suzanne Giesemann, ki je svetovno znana medijka. Vedno prosi duše, da ji uvodoma povedo ali pokažejo nekaj, kar vesta samo duša in stranka. Tako seansa lažje steče, saj ni dvoma, ali je res to ta oseba ali ne.

Jaz od duš tega načeloma ne prosim ali zahtevam, ampak se v večini primerov zgodi spontano, samo od sebe. To ni nujno beseda, lahko je tudi kakšna kretnja ali način, kako se jaz vsedem. Lahko je mimika ali kaj, kar se zgodi na koncu razgovora. Rečem dušam: “Vi veste, koliko to potrebujejo.” To se razlikuje od človeka do človeka. Nekateri pridejo in ne potrebujejo nobenega dokaza, popolnoma zaupajo. Rečejo mi: “Videla sem te, zavibrirala si mi, samo povej, kaj pravijo, in to je to.” Potem duše na tak način predajajo sporočila, ne potrebujejo dokazovati ali razlagati nečesa iz svojega življenja. Samo povedo, kar je za osebo, ki posluša, najbolj pomembno.

Bodisi je to kaj glede njihovega prehoda ali pa le glede njihovega življenja. V resnici ne govorimo o dušah, ampak o našem življenju – kaj se nam dogaja, zakaj se nam dogaja, kaj je naša izbira za naprej in podobno. To se velikokrat zgodi, tudi če tega ne potrebujemo ali ne prosimo za to. Duše pač skozi komunikacijo skozi mene ali pa skozi sebe dokažejo svojo prisotnost. Še posebej pogosto se to zgodi pri tistih, ki so izgubili mlade duše, ki so odšle v letih moje starosti. Podobnost je na nek način večja kot pri starejših. Velikokrat mi povedo, da se obnašam tako, kot se je obnašala njihova hči. Tudi jaz začutim, kdaj se duša intenzivneje vsede vame in se jaz na primer obnašam tako, kot se običajno ne obnašam. To jih še bolj prepriča in omogoči prepoznavo.

Ko komuniciraš z njimi, ali ti odgovarjajo verbalno, torej govorijo besede in stavke ali pa ti kažejo slike in podobe? Ali celo oboje.

Pravzaprav se mi dogaja oboje, obenem pa tudi še fizični občutki, ki jih čutim po telesu. V končni obliki je to zmes vsega – besede, včasih celo stavki, slike, prizori kot v filmu, izseki nekega koščka življenja, določene situacije in dogajanja. Vse to skupaj združim in oblikujem v smiselno sporočilo. Tako je medijsko branje zmes vsega skupaj. Pomembno pa je razumeti, da to ni povsem enako kot komunikacija s človekom.

Ali jih tikaš ali vikaš?

Tikam, ker oni mene tudi tikajo.

Ali so tudi kakšne entitete, ki tavajo naokrog in niso v višjih sferah in še, če smo mi nekako svetlobno naravnani, a vseeno obstaja možnost, da pridejo in se naselijo v nas?

Ja, ne moremo si zatiskati oči in ne opaziti, da če obstaja svetloba, potem po vsej verjetnosti obstaja tudi tema. Res je, da se z njimi ne spuščam v debate niti ne raziskujem, kako delujejo. Imela sem dve intenzivni izkušnji, ko je tema poskušala nekaj storiti – ne vem točno kaj – in bilo je srhljivo in res grozno. V bistvu sem za ti dve izkušnji hvaležna, ker sta mi zelo jasno pokazali, kaj je svetloba in kaj je tema. Ko me vprašajo, kako vem, da res komuniciram s svetlobo, po teh dveh izkušnjah zelo jasno vem, če bi bila tema.

Ampak sklepam, da če je nekdo nagnjen k eksperimentiranju s temo, se tistim res lahko…

To pa je druga pesem. Verjamem, da tema poskuša vplivati na takšne ljudi. Zdaj, kaj poskuša, zakaj poskuša in predvsem, zakaj ljudje na zemlji to počnejo, mi ni prav nič jasno in me tudi ne zanima.

Mi je bil zanimiv odgovor Suzanne Giesemann, ko so jo vprašali, kako se zaščiti pred temo, je le začudeno pogledala in rekla: ‘Jaz vem, da sem svetloba, zato ne potrebujem zaščite.’

Tako je. Vedno sem to govorila, in tudi domačim podobno pojasnila in jih pomirila. Vzgojena sem bila v krščanski veri, kjer z dušami ne komuniciramo. Vedno pravijo: ‘Pustimo mrtve počivati v miru.’ Ne vem sicer, zakaj bi mrtvi počivali, ampak dobro. Uporabila sem njihov način izražanja in jim rekla: ‘Če mi je bog dal ta dar, da lahko komuniciram z dušami, verjamem, da me ta isti bog ščiti, tako da res lahko komuniciram le s svetlobo.’

No, če se pa nam vseeno zgodi, da se del teh temnih entitet nalepi na neko našo ne preveč svetlo plat, ali to lahko sami odpravimo ali bi za kaj takega potrebovali strokovno pomoč?

Nekateri so zelo usmerjeni k temu, da lahko vse zmoremo sami, če dovolj verjamemo vase. S tem se zlahka strinjam, vendar je v času stiske, panike in strahov veliko težje opraviti takšno stvar sam. V tem primeru menim, da je bolj smiselno poiskati pomoč, ki jo začutiš in ti zavibrira, nekoga, ki ti ustreza in ne kar prvega, ki pride mimo. Pomembno je, da imamo včasih nekoga, na katerega se lahko zanesemo, nekoga, ki nas porine naprej, če nič drugega, da ti reče: “Ej, verjemi vase, to boš pa ja zmogla sama.”

Omenila si dve neprijetni izkušnji s temo. Sta se zgodili tebi osebno, nevezano na tvoje delo, ali med kakšnim medijstvom?

Ne, med medijstvom se mi kaj takega še nikoli ni zgodilo. Pred vsakim medijstvom dam namero, da dovoljujem samo dušam s svetlobo, da komunicirajo prek mene. To je zame nekaj samoumevnega, kot obleči se zjutraj in umiti zobe preden greš ven. Te dve izkušnji sta bili čisto moji osebni, zgodili sta se v dveh zaporednih večerih, ko sem šla spat.

Obakrat je tudi psica reagirala, drugače kot ponavadi reagira. Prvič je nenavadno zaropotalo v sobi, kot bi se sesula cela omara. Istočasno sem začutila tak srh in slabost, res eno najogabnejšo energijo med najogabnejšimi. Drugič se je zgodilo, da je voda sama od sebe začela teči pod tušem. Ko sem poslušala in se spraševala, zakaj zdaj pod tušem teče voda, sem spet začutila isti občutek. Rekla sem si: “Ok, to je tema.” To definitivno ne more biti nekaj dobrega, ker je bilo res neprijetno.

Ali se res lahko kakšni mrtvi prilepijo na nas, ko smo na pokopališču, in kako se zaščitimo zoper to?

Duša tam ne počiva. Pokopališče je prostor, ki ga imamo ljudje, ki smo še vedno utelešene duše, zato, da lahko fizično telo, ko ga ne potrebujemo več, nekam pospravimo. Duše pravijo telesu: ‘Obleka, ki smo jo nosili na zemlji,’ in pač nek kraj, neko odložišče mora biti, in to je pokopališče. Ampak duš tam ni.
Sicer se dogaja, da ljudje poročajo, kako na pokopališču zaznavajo zelo veliko energij, posebno zelo senzibilni ljudje. Zakaj zaznavajo? Ker se ljudje tam namenoma vračajo k povezovanju s svojimi dragimi, in potem pač duše pridejo. Kot ponavadi rečem, moje prvo, res intenzivno povezovanje z dušami je bilo na stranišču. Ko sem šla na stranišče, so duše rekle: ‘O, Meri ima čas. Dejmo jo zdaj.’
Jaz sem sicer zelo leteči človek in kdaj se vstavim? Nikoli. Jaz še ko kavo pijem, zraven nekaj delam. Če nič drugega, psu mečem žogico. Na stranišču pa so duše nekako ocenile, da imam jaz čas, in moj primarni prostor za komunikacijo je bilo dolgo časa stranišče ali pa čas med tuširanjem. Torej, ljudje se vračajo na pokopališče, ker tam radi vzpostavijo povezavo, tam najdejo mir. Zato so grobovi v resnici namenjeni bolj nam, našemu odnosu do preminulih, in niso namenjeni dušam.

Torej ta talent komunikacije nimaš prirojen, ampak si ga odkrila na stranišču. Kdaj se je to zgodilo?

Ta dar imam od rojstva. Vsi otroci imajo to sposobnost komunikacije z dušami, ta sposobnost se sčasoma omeji in zapre, nekaterim pa ostane. Jaz sem komunicirala ves čas, samo zavestno nisem vedela, da to počnem. Govorila sem ‘bla bla bla’ in mislila, da se pogovarjam sama s seboj, v resnici pa so odgovarjali drugi. Tista res zavestna komunikacija je bila s staro mamo leta 2016, torej en mesec po tistem, ko je umrla. Nenadoma se mi je prikazala in mi začela razlagati različne rečii. Takrat sem ji rekla: “Mama, a mi lahko pojasniš, kaj se mi je to dogajalo v otroštvu?” In potem sem se ob njenih razlagah spomnila vseh trenutkov, ko sem komunicirala z njimi, pa nisem vedela, da komuniciram z dušami. Ona mi je razložila, da ja, da komuniciram.

Kar se tika predajanja sporočil na način, kot to počnem zdaj, se je to zgodilo ob treh zjutraj, ko so mi sprožili tako imenovani “pojdi na WC lulat.” Ko sem se usedla na školjko – z minimalno odprtimi očmi, ravno toliko, da vem, kam grem – je že zadonelo: “Meri, ti boš imela Zoom klepete z dušami.” “Kaj bom imela?” Takrat sem se nekako zbudila in rekla: “Veste kaj? Pojasnite mi raje to jutri zjutraj.” To se je zgodilo nekje februarja ali marca 2020. Takrat so me tudi začele duše učiti, kako bom predajala njihova sporočila ljudem, ki jih ne poznam.

Takrat se je začela ta moja pot medijstva. Tista štiri leta komuniciranja vmes z mamo, sem pa vseeno na nek način dozorevala v sebi, komunicirala bolj zase, razvijala to sposobnost, se odpirala, čistila programe, ki so me omejevali, prepričanja, obsodbe in podobno. V bistvu je to bila velika predpriprava za to, kar počnem sedaj.

Ali je zaželeno, da kdaj naredimo kakšen obred za naše prednike? Saj veš, svečke in podobno?

Ja, sicer duše vedno pravijo, da zaradi njih ni potrebno prižigati svečk ali hoditi na pokopališče in nositi rož. Ampak če se bomo zaradi tega bolje počutili, potem lahko prižgemo eno svečo, da nam bo lepo dišalo in bomo imeli kaj od tega. Načeloma duše ne potrebujejo nič od tega, tudi darovanih maš ne. To mi bodo zdaj zamerili vsi, ki hodijo v cerkev, v prvi vrsti moji domači. Šalim se, ampak ja, to je nekaj za nas in ne za duše.

Ampak, če je za nas in deluje, je to potem “prava stvar”, a ni res?

Ja, tako je, in to je drugi del tega. Vse to delamo mi za sebe. Jaz vedno rečem, če tebi deluje to, da hodiš v cerkev, moliš, si vsak dan pri maši, enkratno, popolnoma podpiram to. Ampak če nekaj, kar deluje zate, ne deluje zame, mi prosim tega ne vsiljuj. Ker tudi jaz vam ne vsiljujem nekaj, kar meni deluje, vam pa ne. Vsak mora zase poiskati tisto v življenju, kar njemu funkcionira, kar njega podpira. In za nekoga je to iti na pokopališče, za nekoga darovati maše, za nekoga pa iti na stranišče in vprašati: “Hej mama, kako si kaj?”

Zakaj ponavadi stranke pridejo k tebi in kaj recimo razrešiš, ko pridejo k tebi? Kaj to izboljša kakovost njihovega življenja?

Največkrat ljudje na koncu našega srečanja rečejo: “Oh, zdaj se pa končno počutim lahkotno. Zdaj pa končno ne čutim več krivde, zdaj pa ne skrbim več, kje so in ali jih še kaj boli.” Pridejo po zaključek – želijo vedeti, kje je ta oseba, duša, kako se počuti, ali nosi kakšne zamere do nas. Pogosto se pojavi tema krivde, na primer: “Zamudila sem njegov/njen odhod, nisem se poslovila.” Težji primeri vključujejo ljudi, ki nosijo krivdo, ker niso mogli oživeti človeka po kapi, in jih to bremeni. Ali pa rečejo: “Takrat in takrat sem mu/ji v jezi zabrusila to in to, in zdaj me to že celo življenje preganja.” Po nesreči se sprašujejo, ali so jo s svojimi besedami priklicali. Na splošno se na srečanju zgodi veliko olajšanja in pomirjenosti. Razvije se tudi zaupanje v to, da duše dejansko obstajajo, da lahko z njimi komuniciramo, in da na zemlji nismo sami.

Kolikokrat se pa zgodijo tisti: “Mama, mama, kam si pa to skrila???”

Heh, ja, nekaj takih primerov je. Ponavadi sicer več ne sprašujejo o zlatu, zdaj smo že bolj pri tistem: “Kje je tista kuverta z denarjem?” Ja, vprašajo, kje so določeni predmeti ali pa če lahko duše pojasnijo, kaj se je zgodilo z določeno količino denarja. Potem sprašujejo, zakaj je bila dediščina tako deljena, kot je bila, ali je oporoka res napisana s strani njih, ali jih je kdo prisilil v pisanje oporoke. So taki primeri, ampak medijstvo ni namenjeno temu, da bi duše pojasnjevale, kje je kaj in zakaj je nekaj. Če duša želi, poda odgovor, če ne želi, je tudi jaz ne morem prisiliti v to. Dejstvo je, da skozi medijstvo v vsakem trenutku dobimo tisto, kar potrebujemo, in ne tisto, kar si želimo.

A so tudi kdaj vprašanja glede starševstva, na primer, ali je moj oče res moj oče in podobna vprašanja?

Ja, tudi to imam. Imam tudi vprašanja o posilstvih in vseh temu podobnega “ težjih” temah, ki pa se včasih tudi same od sebe razkrijejo. Duše pokažejo stvari, pojasnijo dogodke. Povpraševanje je tudi za nekatere, ki so nenadoma izginili in je njihova smrt ostala popolnoma nepojasnjena, pa potem duše razkrijejo, ali jih je kdo umoril ali je šlo za samomor.

Kolikokrat pa pridejo k tebi le radovedneži, v želji, da jim le dokažeš, da dušni svet sploh obstaja? A pridejo sploh kdaj takšni?

Pridejo. Ponavadi rečejo: “Jaz sem skeptik, jaz sicer v to ne verjamem, ampak nekaj me je potegnilo.” In potem duše zavijejo z očmi in rečejo: “O ja, skeptik, ja…” V resnici tudi skeptiki na nek način verjamejo. Dejstvo pa je, da jaz osebno enostavno ne verjamem, da bi kdo bil pripravljen dati toliko denarja, časa in se potem še pripeljati sem samo zato, da bi potolažil svojo radovednost.

No, ja, smo različni in eni so še celo “bolj različni”.. Kateri je bil, recimo temu tako, najbolj bizaren primer? Ko pridejo k tebi in ti le rečeš: “O ljubi bog?”

Meni se zdijo čudna vprašanja, ki se včasih pojavijo na koncu medijstva. Recimo, ko oseba skozi celotno seanso joka in v vseh besedah, kretnjah in v vsem, kar je podano, prepozna določeno dušo, na koncu pa navkljub temu reče: “A mi lahko prosim babica pove, kako me je klicala, ko sem bila majhna?” Seveda se vrnem nazaj v ta tok in posredujem še to, kar duše rečejo ali pokažejo.

Je pa res, da si zelo malo zapomnim. Ko sem medij za nekoga, je to čas, ko samo poberem informacijo, jo obdelam, ubesedim in predam. Ni moje, da hranim informacije ali si jih zapomnim. Nekatere stvari in dogodki, ki so izredni ali redki, pa ostanejo v spominu. Včasih se te informacije navezujejo na znane zgodbe, za katere so ljudje prepričani, da sem jih zasledila v medijih. Pogosto vprašajo: “Ali nisi videla, da je to bilo recimo lani v časopisu ali pa na spletni strani? Cela Slovenija je govorila o tem.” Iskreno rečeno, nimam časa niti interesa gledati poročil ali brati spletnih strani, tako da pogosto res ne vem, da je to tak primer.

V zadnjem obdobju se je pojavilo kar nekaj takih primerov. Pozneje sem vprašala partnerja, ki je malo bolj na tekočem s tem, kar se dogaja v Sloveniji, in potem izvem, da je nekaj res bilo zelo odmevno. V končni fazi sem hvaležna, da tega ne spremljam, ker ne želim imeti nobenih predpostavk ali informacij, ko oseba pride k meni.

Ali z lahkoto prikličeš določeno osebo in ali vedno res pride ta, klicana oseba, ali se kdaj zgodi, da nekdo drugi vskoči? Če ja, zakaj?

Imamo vse sorte primerov. Načeloma, ko ljudje pridejo na medijstvo, najpogosteje med prvimi pristopijo tisti, katerih sporočila si najbolj želijo slišati, s katerimi so bili najbolj povezani, ali pa tisti, ki nosijo največje breme. To omogoča, da se človek na zemlji razbremeni.

Včasih pa pride do spontanih obiskov, ko se pojavi nekdo, ki ga sploh ne pričakujejo, ali pa nekdo, ki bi rad naslovil prošnjo za nekoga drugega, ki je blizu osebi, s katero imam medijstvo. Včasih duše izkoristijo priložnost, da se javijo in predajo sporočilo ali pa preprosto želijo pozdraviti in dati vedeti, da so prisotne. Se pa zgodi tudi, da določene duše ni.

Če nekdo reče, da bi želel še nekoga slišati, pa se ta še ni javil, potem vprašam, za koga gre, in poskušam dušo priklicati. Vedno dam namero: “Če ti je prav, da se slišimo, te prosim, da se javiš. Če te ne bo, spoštujemo to, da te ni.” Včasih se zgodi, da duše preprosto ni. Ne bom blefirala samo zato, da bi se nekdo bolje počutil. Uspešnost je tudi v tem, da sprejmemo, če nam nekaj v tem trenutku ni namenjeno.

Včasih duše ne pridejo zaradi lastnih razlogov, kot je občutek krivde ali stiska, ki jo nosijo zaradi svojih zemeljskih izkušenj, kot je samomor. Njihov prihod je lahko zaznamovan z občutkom zadržanosti, da pokažejo spoštovanje do bolečine osebe, ki jo je duša zapustila. Na splošno sicer pravimo, da duše tam ne doživljajo negativnih čustev v zemeljskem smislu, čeprav so negativna čustva pravzaprav le izkušnja, ki jo izkušamo na zemlji.

Ali kdaj komuniciraš tudi s kakšnimi višjimi bitji, ali pa le s preminulimi dušami iz naše okolice?

Ja, komuniciram tudi z bitji, kot so vodniki, angeli, mojstri in drugi. Vedno rečem v šali, da se veliko ljudi obrača na Boga, Jezusa in Marijo, in tam imajo kar precej gneče. Jaz rečem, “hej duše, ki ste tukaj v prvi vrsti,” in potem te duše preskočijo vse tiste, ki na zemlji prosijo, in grejo direktno do Jezusa ter rečejo, “Meri bi rada to in to.” Jezus pa odgovori, “ni panike, bomo uredili.” Tako da bolj čutim povezanost z dušami, kar pa ne pomeni, da zanikam ali ne priznavam mojstrov in drugih energij. Z njimi delam, če je potrebno. Recimo nadangeli so mi precej blizu.

Torej predlagaš, da je bolje, če kontaktiramo naše bližnje?

Kakor za koga.

Ali si jih kdaj vprašala za prihodnost celotnega človeštva ali jih le sprašuješ za konkretne zadeve iz vsakdanjega življenja?

Ja, v času korone me je definitivno zanimalo, kaj bo. Oni so pa nenehno ponavljali: “Samo vzdrži. Potrpi, še malo.” Konkretnega odgovora ni bilo, me je pa njihov “potrpi in zdrži” navdajal z optimizmom, da se bo stvar razkrila, da bomo dobili širši vpogled v vse to, zakaj in čemu. Tako da sem takrat res povpraševala po prihodnosti, drugače pa sem bolj naravnana na to, da živim in poskušam živeti v tem trenutku. Poskušam živeti danes. Seveda vsi načrtujemo za tedne in celo mesece vnaprej, a resnici na ljubo niti ne vemo, če bomo doživeli naslednji trenutek. Zato se raje fokusirajmo na ta trenutek, kajti s tem ustvarjamo vsak naslednji trenutek. Jaz ne verjamem, da je usoda za človeka in za človeštvo kot celoto zapisana vnaprej. Moja današnja izbira lahko spremeni jutrišnji dan. V končni fazi lahko moja trenutna izbira spremeni življenje nekomu drugemu, kajti, če naredim nekaj, kar ni najbolj pametno, lahko to nekomu drugemu popolnoma spremeni življenje, meni pa tudi. Tako, da v vsakem trenutku ustvarjamo naslednji trenutek, in zakaj bi spraševala duše, kaj bo, če pa niti ne vem, kaj je.

Ali misliš, da to, da ostali nimamo uvida v duše preminulih, je hendikep ali blagoslov?

To je stvar posameznika. Nekateri bi rekli, da je to za njih blagoslov, kajti, ko vidijo moje življenje, preberejo kakšen intervju ali vidijo kakšen posnetek si rečejo, “O moj bog, jaz pa res ne bi hotel tako živeti.” So pa tudi ljudje, ki mi rečejo, “O moj bog, kaj bi jaz bila na tvojem mestu.” Kaj je dobro in kaj je slabo je stvar presoje vsakega posameznika. Sicer pa, kot sem že rekla, vsak ima možnost komunikacije, samo začutiti moraš, kateri način komunikacije je zate. Podobno kot je za nekatere telefon blagoslov, je za nekatere najhujša nočna mora.

Dobro, to je sedaj bil lep diplomatski odgovor, ker je to tebi itak poslanstvo. Mene zanima, kako je s tem, če bi dejansko vsi imeli to sposobnost komunikacije na takem nivoju, kot jo imaš ti.. Se mi zdi, da bi se v tem primeru nekako ne bi mogli osredotočiti na naše poslanstvo, karmo, ker bi neprestano iskali potrdila zunaj sebe. Konkretno me zanima, ali bi to, če bi imeli vsi tak vpogled v duše preminulih, kot ga imaš ti, ali bi nam to kot človeštvu izboljšalo kvaliteto življenja.

A…. aha, ok, duše odkimavajo.

Ok, hvala.

Ja, ne bi, ne…

No, to je konkreten odgovor.

Ja, so me prav hitro opozorili: “Meri, poglej nas. Ne, ne!”

Kako poteka obisk pri tebi?

Ponavadi vsi najprej zagledajo mojega kužka, Pina, in ga začnejo čohljati, šele nato sploh opazijo mene. Vsedemo se in najprej malo poklepetamo, ponudim kavo. Nato sledi medijstvo, kjer jim najprej povem bistvo in jih povabim, da se prepustijo in predvsem zaupajo. Poudarim, da bodo dobili predvsem to, kar potrebujejo, in ne nujno tisto, kar pričakujejo ali si želijo. Lahko je to sicer eno in isto ali pa nekaj čisto drugega. Potem si vzamem par minut, da se povežem in strnem informacije o tem, kar je stranka povedala, nato začnemo z medijstvom. Za nekaj trenutkov vtihnem, si kaj zapišem, in potem povem osebi, kdo vse se je pojavil v ospredju. Povežemo se, ugotovimo, za koga gre, nato se začne debata, sporočila – pravijo mi to, kažejo mi to, kako lahko to razumete, s čim povežete to, skratka, iz tega strnemo vsa tista sporočila, ki jih človek potrebuje v tem trenutku.

Vse skupaj poteka na en tak klepetav način. Vmes se zgodijo tudi kakšne drugačne reči, od momenta popolne tišine, ko človek potrebuje čas, da izjoče bolečino, pa vse do debate o čisto zemeljskih stvareh. Tu in tam si vmes tudi kakšno šalo povemo. Skratka, gremo bolj po “go with the flow” principu, saj je itak vedno vodeno.

Super, hvala. Ali je kakšno vprašanje, ki te do sedaj v intervjujih niso vprašali, pa bi mogoče morali?

Zadnje čase so mi duše pogosto poudarjale, da so trije datumi pomembni za zemeljski čas. To so čas spočetja, čas prihoda na ta svet, ter čas odhoda nazaj v dušni dom. Za duše so vsi ti trije datumi pomembni, ker duša takrat naredi pomemben prehod.

Hvala za pogovor in za vse odgovore.

Hvala tudi tebi.