Tole ne bo tipična objava v smislu: “Juhu, naj z vami delim svojo zmago in pokažem, kakšna carica sem.”

Ta objava je pravzaprav precej ranljive narave in nekateri jo boste morda prepoznali kot zgodbo o neuspehu. Vendar pa se danes počutim kot zmagovalka. Povzetek vsega, kar se je dogajalo, sem napisala že prejšnji teden v svoj dnevnik in od začetka vseh notranjih procesov, ki sem jih tam opisala, se je zvrstilo kar nekaj različnih dogodkov, ki so mi neizpodbitno potrdili, da je vse točno tako, kot mora biti. Zato delim še tu.

Pred približno mesecem dni sem prejela posebno povabilo, da se pridružim izletu na najvišji vrh v Sloveniji – Triglav. Seveda sem rekla ja! Občutki so bili mešani – od navdušenja, pričakovanja, spoštovanja do ogromne ljubezni in hvaležnosti, da bom lahko preživela dva dni v čudovitih Alpah z neverjetnimi ljudmi.

Prejšnji vikend je ta dan končno prišel. Začelo se je precej gladko, a energije so se kmalu začele spreminjati (morda je svojo vlogo odigral tudi retrogradni Merkur, kdo bi vedel). Prvotni načrt je bil, da se nas na pot poda šest – štiri ženske in dva moška. Eden od moških je bil naš “pohodniški vodnik”, zato se je pojavil, drugi pa ni mogel priti in je moral odpovedati. Ko smo se srečali na izhodišču na Pokljuki, smo vsak postavili svojo namero za celoten izlet. Vsi smo čutili, da bo ta izlet nekaj posebnega, vendar nihče ni vedel, kaj pričakovati.

Po 30 minutah hoje je naš vodnik začel čutiti bolečino v nogi, in kljub njegovemu “moškemu” upiranju smo ga prepričale, naj ne gre naprej. Tako je ostal. Mi, štiri ženske, pa smo se odločile nadaljevati. Nobena od nas še ni bila na tej poti ali na Triglavu, a to ni bilo pomembno. Čutile smo, da moramo na ta izlet. Bila je popolnoma neverjetna izkušnja. Vreme je bilo fantastično, naravni prizori pa spektakularni.

Prvi dan smo hodile skoraj osem ur (z nekaj postanki, seveda, za počitek, meditacijo ali hrano – brez pritiska ali stresa – bilo je čisto veselje in lahkotnost) in pred temo smo ponosno dosegle naš cilj – planinsko kočo Planika (2401 m).

Počutila sem se izjemno izpolnjeno. Načrt je bil, da tam prespimo in se v zgodnjih jutranjih urah po sončnem vzhodu povzpnemo na Triglav. Soliden načrt, sem mislila. Vendar pa, ko sem bila tam zgoraj na 2400 metrih, gledala v osupljivo luno in milijarde zvezd na nočnem nebu ter meditirala (ne dolgo, ker je bilo mrzlo – brrr), se je začelo nekaj dogajati.

Začela sem se počutiti zelo ranljivo, izjemno občutljivo in odprto. Čutila sem energije VSAKOGAR okoli mene. Bila sem povsod. Čutila sem svoje prijateljice in njihovo močno odločnost, da dosežejo vrh zjutraj, ker je bil to njihov cilj. Čutila sem tesnobo, surovo moč, pomešano z visoko stopnjo spoštovanja in ljubezni vseh v tisti koči ali pred njo – ker so bili vsi tam, da dosežejo vrh. Bila sem zelo zmedena zaradi intenzivnih občutkov, a sem ostala mirna.

Čutila sem, da je vsak v svojem stebru moči, osredotočen, odločen, 100% v svojih telesih. Kaj pa jaz? Jaz pa sem bila povsod. Ena z vsemi. Sevala sem skozi njihova srca. Nisem bila v svojem mentalnem stebru moči, nisem bila osredotočena na vrh Triglava in zagotovo nisem bila 100% v svojem telesu v tistem trenutku. Počutila sem se ranljivo in izjemno lahkotno. Bilo je malo strašljivo, a lepo občutje. In spoznala sem eno stvar… Želela sem si, da bi me nekdo vodil do vrha. Nekdo ob meni… s surovo močjo, ker je nisem čutila v sebi. Nisem se počutila nemočno – daleč od tega, sem pa bila izjemno senzitivna. Moje prijateljice niso imele kapacitete, da bi mi ponudile ta prostor, ker so bile v svojih procesih. Nisem pričakovala nič manj. Občudovala sem njihovo odločnost.

Odločila sem se, da bom šla spat. Na srečo smo dobile prenočišče, čeprav je bil prostor poln. Ko sem ležala na postelji med več kot dvajsetimi neznanci (mimogrede, čudno, da nihče ni smrčal), sem bila popolnoma mirna. Energija v sobi je bila mirna. V sobi je vladala popolna tišina. Kar malce nerealno je bilo vse skupaj. Večkrat sem pomislila… a ti ljudje sploh dihajo?

In takrat sem sprejela svojo odločitev. V trenutku. Moja sakralna avtoriteta (po Human Design-u) je jasno izrazila svoj NE. To je to. To je dovolj za zdaj. Ne želim nič več, ne potrebujem nič več. Moja duša je bila srečna. Ni mi bilo treba dokazovati sebi ali komurkoli drugemu, da zmorem. Odločila sem se, da se jim zjutraj ne bom pridružila na vzponu.

Zbudila se bom za sončni vzhod in uživala svoj dan. Ležala bom v travi na soncu in se energijsko v tišini povezovala z gorami.

In točno tako je bilo. Moj dan je bil popoln.

Imela sem vizijo, da se bom kmalu vrnila in takrat bo nekdo držal mojo roko in zame ustvaril varen prostor, da se povzpnem na vrh. Kdo ve? 😊 Moja starša sta se srečala na poti na Triglav pred več kot 40 leti. Morda mi vesolje sporoča, da je to šele začetek čudovite nove pustolovščine in sem morala najprej tam zgoraj nekaj izpustiti.

Naslednji dan sem doživela konkretno čiščenje – tako na energijski kot tudi fizični ravni (da se razumemo – na 2000+ metrih je udobno stranišče bolj izjema kot pravilo). Ampak počutila sem se izpolnjeno, ker sem vedela, da sem sprejela pravo odločitev, ko sem poslušala sebe. Ne glede na vse. Ne glede na programirana pričakovanja, da če se nečesa lotiš, v nobenem primeru ne smeš odnehati.

Se strinjam – tudi jaz učim svojega sina, naj bo vztrajen. A ne za vsako ceno. Ko si enkrat tako močno povezan s svojo dušo in telesom, preprosto veš. Brez posebne filozofije veš, kakšna je komunikacija. In če začutiš NE – je pač ne. Bolj se upiraš, dlje traja “lekcija”.

Ja, jaz sem tista, ki ni dosegla vrha, drugi pa so ga. Nisem bila utrujena niti prestrašena, preprosto nisem čutila, da bi šla, čeprav sem bila zelo, zelo blizu. Nisem se silila ali mentalno osredotočala, ker preprosto nisem čutila, da bi to storila. Moj um ni bil “dovolj močan” za to nalogo, ker moje srce ni dovolilo, da prevzame nadzor. Mi je bilo žal? Me je bilo sram? Sem kdaj začutila, kot da mi je spodletelo? Ja, zjutraj, ko sem opazovala prijateljice, kako so se oddaljevale v Triglavski steni, so se za trenutek pojavili tudi ti občutki. A so zelo hitro izginili. Tokrat je bilo moje potovanje cilj. Oh, in kakšno potovanje je to bilo…

Mimogrede, če te zanima, kakšen namen sem si zadala na začetku. Na listek sem napisala: “Želim si sprostiti vse, kar me blokira, da se preobrazim v pravo ‘svobodno dušo’. Naj bo to potovanje preobrazbeno, a nežno, igrivo in lahkotno. Želim aktivirati svojo polno žensko energijo in želim, da se ta izrazi v svoji najpopolnejši obliki.”

Z gotovostjo lahko potrdim, da je bil moj namen izpolnjen in aktivacija izvedena. Oboje še kar traja…

Naučila sem se tudi, da je težnja k najbolj nelogičnim in neracionalnim odločitvam pravzaprav poziv duše, ki vabi na pravo pot. Vse ostalo pa je rezultat miselnih konstruktov in prepričanj. Vsaj v mojem primeru je tako. Kaj pa pri tebi? Kako komuniciraš s svojo dušo in telesom?

Vrnem se, moj dragi Triglav. Kmalu se spet vidiva. Na to lahko računaš! ❤️

P.S. Tole priložnost bom izkoristila še za eno zadevo: v Sloveniji nastaja prva prava platforma za opolnomočenje (osebno, karierno in poslovno), in skupaj s so-kreatorjem Leonardom Rožmanom bova vesela, če se ta novica razširi med ljudi. Na spodnji povezavi je tudi kratek vprašalnik, na podlagi katerega lahko prispevaš svoj košček energije k skupnemu cilju – v enem letu podpreti 10.000 Slovenk in Slovencev, da vstopijo v svojo polno moč ter postanejo zavestni kreatorji svoje realnosti. Si zraven?

PRIJAVA: Svobodna Duša

Hvala iz srca!

Anja Free Spirit