Prevara, globoko razočaranje, nespoštovanje, žalitve, goljufija, ustrahovanje, psihološki pritiski, prvovrstna manipulacija, odtegnitev pomoči, zavestno zapostavljanje, zlorabe vseh vrst… Je kdo, ki ne bi vsaj malo okusil česa od tega? Dvomim. Zelo različni smo si v tem, kako zaznavamo besede in vedenja drugih. A prav vsak med nami ima svojo šibko točko, glede katere smo (naj)bolj občutljivi. Tista, ki še posebej zaskeli, ker je ekstra ranljiva.

Ko pride do situacije, ki razburka naša čustva, je stopnja višine valov odvisna od tega, kaj nam to predstavlja. Recimo, če je bila moja rana prevelika telesna teža, sem poskočila (notranje, jasno) ob vsakršnem komentarju, ki bi lahko potencialno namigoval na to. Na zunaj sem skušala kontrolirati svoja čustva, da ne bi eksplodirala, ker sem bila magnet za opazke – ker pač nisem mogla biti debela IN jezna ženska. Dejansko pa sem jih (čustva in z menoj podeljena mnenja) »pojedla«, potisnila v abdomen in potlačila svojo notranjo moč. Čustveno obarvanost je dodal limbični sistem, kar je pomenilo, da sem ta spomin zelo dobro vtisnila v možgane.

Zato, ker je bila ta tematika zame nad-pomembna. Če bi mi nekdo rekel: »Oh, Lia, ti pa res nikoli ne boš sposobna iti na Triglav!«, ne bi premaknil mojega notranjega centra niti za desetinko širine lasu. Ne, gore in jaz, nikakor. Z veseljem jih v mislih občudujem od daleč. Še najraje, ko sem na morju.

Gornji primer je sveta preproščina. Zavedam se, da je (blizu) nič v primerjavi s surovimi, brutalnimi, eksistencialnimi posegi v človekovo življenje, osebnost in varnost. Na tem mestu ne ciljam na slednje. Osredotočam pa se na tiste vrste čustvenih bolečin, ki so intenzivne, segajo v naše osebno bistvo in je zelo pomembno, da jih sprostimo. Sicer se nabirajo v vodnjaku zamer, ki postaja čedalje globlji, temnejši. Sčasoma bo vsebina segla do vrha. Šla čez. Slej kot prej se bomo morali ukvarjati s tem.

Tukaj bi iz vsega srca rada izpostavila zlato pravilo energij življenja. VSE ČUTIMO V TELESU. Stara pesem? Krasno. Kolikokrat pa se ustavimo, ko se jezimo, zamerimo, smo besni, prestrašeni, in se zares zamislimo, da to poteka v naših telesih. Vsa (silna) občutja, vsi psihološki napadi, se dogajajo v naših telesih. Če pomisliš na dogodek, ki te je konkretno prizadel, potem veš, kakšna obremenitev je to za telo. Kakšna kemija vsega se dogaja notri! Če se s temi občutki ne soočimo, če si ne priznamo, da so tam in kakšni so, bodo tam ostali. Iz mentalnega in čustvenega telesa se pomikajo na fizično raven.

Si predstavljaš, da se čustvena energija nedotaknjeno nabira leta ali desetletja? Koliko vsega je notri v nas? Naši vzorci, ki jih še ne vidimo, so še vedno tam. »Pa ne spet isto,« rečemo, ko nas podobna zgodba še petnajstič pocuka za rokav. Vzorci so v naših telesih. Ko to energijo spremenimo, prečistimo, ji dovolimo oditi, se prečisti tudi naše telo. Najprej pa se moramo zavedati, kje (čustveno) smo.

Dokler ne vidimo (oziroma se odločamo, da ne bi še videli), bodo stvari enake ali še bolj neprijetne. Ko smo dovolj stisnjeni v kot (iskreno upam, da prej in brez čakanja do končnega stop znaka), se zbudimo. Vidimo. Naš um hoče razumeti. Ko razumemo, zakaj, ko predelamo vzrok in smisel (ne pravim, da je prijetno), gremo lahko naprej. Kajti takrat pride na vrsto srce. Naš elektromagnetni čudež. Odpuščanje je čiščenje srčnega polja, osebne točke nič, ki se povezuje z izvorom.

Kot pravi Teal Swan, je odpuščanje posledica zdravljenja čustvenih ran. Absolutno, po tem, ko naredimo prejšnje korake. Želja po odpuščanju pride naravno. Lahko pa se vmeša um. To ja takrat, ko vemo in čutimo, da bi bilo to prav narediti, pa se kar ne spravimo k temu. Kaj je zadaj? Barantanje? Izmenjava? Pričakovanja? Če rečem: »Želim samo, da prizna, da so to naredili. Ne rabim opravičila. Vem, da ga ne bom dobila. Samo priznanje, da so to naredili in da je bilo narobe, nezakonito, da sem bila ogoljufana.« To je pričakovanje. Postavljanje pogojev, ki ne bodo nikoli izpolnjeni. Odlaganje na kasneje in prelaganje odgovornosti. To ni odpuščanje.

Ja, to je moja zgodba. V odpuščanju sem bila zelo dobra na filozofski ravni, ko pa je bilo na vrsti »delo«, oh, no, tam pa se mi je zatikalo. Nekaj časa sem bila na stališču: odpustim in želim, da bo karma vse vrnila (brez mojega vmešavanja, lepo prosim). Pogojevanje, spet. Če sem golo iskrena, si je en del mene mislil: »Kaj je zdaj s to karmo pa poravnavo? Kje je, kaj čaka? Zakaj imajo lepše življenje od mene?« Sama sebe sem zaustavljala.

Zakaj? Iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da se mi je zdelo, da ko jim bom odpustila, ko bom to res ogromno tvorbo armiranega betona dokončno porušila, da je ne bo v mojem življenju, kdo potem sem? A naj kar zaupam ljudem? Ne morem, ne po vsem tem! V pojasnilo – šlo je za eksistencialno pomembno zadevo, od katere je bilo ogromno odvisno in seveda je šlo za ožji sorodniški klub, ki naj ti ne bi zabodel noža v hrbet. Zamajalo je moje zaupanje v svet, v dobro ljudi, v sočloveka. Ta izkušnja me je naučila, da niti slučajno ne smeš zaupati bližnjim in je treba biti nenehno v nizki preži, kaj skrivajo in pletejo za tvojim hrbtom. Izkušnja premnogih, kajne. S takšnim nezaupanjem ne moreš živeti. Nekje je treba presekati in si zaceliti rane. Seveda je ogromno krasnih ljudi, ki so mi na poti izjemno pomagali in mi stojijo ob strani. Dnevno se jim zahvalim v srcu. In pogosto na glas.

Drugi razlog pa je bil ta, da sem se učila, da je odpuščanje enostranski akt iz lastne želje, da si podarimo dobro. Tudi drugi strani, jasno. Primarno pa zato, da s sebe odvržem neznosno težke torbe, ki so me prikovale na mestu. Da si končno prinesem svobodo, radost, olajšanje! Zadiham. Da po dolgih letih pogledam v dan z iskreno radovednostjo in upanjem, da se stvari iztečejo lepo, sočutno, nežno. Udarci od prej so točno to – v preteklosti. Modrice so se že zdavnaj pozdravile. Duh hrepeni po tej svobodi. Po čustveni neodvisnosti, nenavezanosti. Odpuščanje mi pomeni, da – čeprav kdaj samo iz moje strani – predam svoja čustva, si jih dovolim začutiti, izraziti. Potem se potopim v to, da je oseba delovala po najboljših močeh. To res začutim v svojem srcu, ne v umu. Brez obsojanja, brez zgražanja in predvsem brez pokroviteljskega občutka »A to je vse, kar si zmogel/-la?« Tudi to oviro sem morala preskočiti. Ko moje srce čuti toploto do te osebe, vem, da se proces zaključuje. Obema zaželim vse, vse dobro. Lahkotnost, ki sledi, je sladka. Prekrasna.

Kako torej veš, da gre za to sladko svobodo? Tukaj so 3 potrditve, ki ti jih zrcali življenje in ob katerih si lahko pomirjena, da si človeku resnično odpustila!

1) Odsotnost v mislih in čustvih

Ne misliš več aktivno o tej osebi, situaciji. Sam/-a od sebe praktično nikoli ne pomisliš nanjo. V pogovoru je ne privlečeš na plan ob vsaki priliki. Če beseda nanese nanjo, je to »od zunaj« – omeni jo nekdo drug. In ko jo omeni, te ne stisne v srcu ne v želodcu. Prav tako ti ne zastane dih. V bistvu je tako, kot da se pogovarjaš o sosedu Franju, do katerega ne gojiš nikakršnih čustev (ok, lahko se ti zdi recimo prijazen). O silovitosti čustev ni ne duha ne sluha. Če že govoriš o njej, v govoru ni cinizma, prikrite jeze, brbotanja mehurčkov potlačenih čustev. Aha, sem spada tudi to, da imaš notranje dialoge s to osebo (ko pospravljaš, tečeš, karkoli), ko ji poveš raznorazne stvari. Ali ko se z njo v mislih kregaš. Če vadiš to, še nisi čisto tam. Ko se ujameš, da to počneš, se zahvali, da veš, da je še malo prostora za odpuščanje. Vse ok. Tvoja srčna želja te bo pripeljala do tega, da bo vse to preprosto odpadlo.

2) Nekaj dobrega, pohvalnega

Si lahko predstavljaš, da se z nekom tretjim pogovarjaš o tej osebi in iz srca lahko izrečeš nekaj pohvalnega? Kot na primer: »Ja, res je super organizatorka!« Skratka nekaj, kar je dejstvo, in če med vama ne bi bilo čustvene prtljage, bi temu takoj pritrdila. Take vrste pohvale (ne za tvojo najljubšo osebo). Sprva lahko samo poizkusiš, kako bi se ob tem počutila, ko bi jo pohvalila. Opazuj občutke. Kaj priplava na površje? Čutiš odpor ali se že nagibaš k miru? Ampak – ne sili se v to. Zadeva pride spontano. Ko dovolj dolgo prakticiraš odpuščanje nekomu, boš zagotovo dosegel/-la to »samo še en človek je« stanje. Brez dvoma!

3) Srečanje

Zdaj pa si zamisli, da srečaš osebo, ki si ji odpustil/-a. Katera čustva te prevevajo? Si v svojem centru ali te je vrglo ven iz ravnotežja? Se zmedeš ali ostaneš stabilen/-lna? Želi se pogovarjati s teboj. Te prime, da bi bil/-a odrezav/-a, odgovarjal/-a enozložno ali pa jo ignoriral/-a? Čutiš notranji nemir? Pomisliš: »Upam, da bo dobila svojo lekcijo!« Ali pa te prešine, da se moraš zavarovati pred njeno energijo, čutiš, da si v obrambni drži? V teh primerih bi bilo super, da greš še malo globlje in odstraniš še kakšno plast čustev.

Ultimativni »test« pa je seveda, če osebo srečaš v živo! Vzemi to kot nekaj čudovitega! Kot situacijo, ko ti druga oseba odseva, koliko ljubezni bi bilo dobro, da si še daš. Ne iz izhodišča »moram« odpustiti, ne, ne! Izhodišče naj bo vedno vprašanje: si si pripravljena podariti svobodo? Si pripravljena iti naprej z zaceljenim srcem IN notranjim zaupanjem vase, v življenje? Korak po koraku – pomembno je, da si tega želiš. Saj veš, življenje te bo vodilo sproti.

Bistvo odpuščanja je v tem, da zdravimo sebe, svoje srce.

Najlepše je seveda, ko sta obe strani dovolj modri in zreli, da si vzajemno odpustita in preko tega očistita tudi dušni odnos, poleg vseh ostalih, »zemeljskih«. Zame je to magično, ker se tako lepo čutijo energije in ljubezen, ki se ob tem sprosti, občutek je enostavno vrhunski! To je zdravilno, podporno, omogoča notranjo rast in pošilja sočutje celotnemu svetu. Ja, tudi na tak način pomagamo pri zdravljenju sveta.

Največkrat pa temu ni tako. V tem primeru se moramo najprej pomiriti, da tu lahko naredimo zgolj svoj del. Odgovorni smo za svojo porcijo. Kar je popolnoma dovolj. Kar je naredila oseba, ki ji odpuščamo, ni naše. To ni naše vedenje, ni naša odločitev. Naše je, da si dovolimo prečistiti zataknjena čustva in živeti svoje polno življenje. Najbolj pomembno je, da se procesu odpuščanja resnično odpremo. Da pozdravimo dvome, ovire, odpore, na katere lahko vmes naletimo. In se ob tem zavemo, da je cilj našega duha, da svobodno potuje. Z ne-odpuščanjem zaviramo lastni napredek. Bi to želeli svojemu prijatelju? Otroku? Partnerju? Da sam sebe spotika na poti in si podira stopnice, po katerih hodi? Nikakor. Dajmo to možnost sebi. Odpuščanje ni opravičevanje, pozaba ali potlačevanje. Darilo odpuščanja je zagotovilo za mentalno, čustveno in tudi fizično zdravje.

Ali ni to cilj nas vseh?