Vsi vemo, da je »imeti se rad« bistveno za življenje, uspeh, srečo. Energija ljubezni je tista, ki pospeši zdravljenje, celi (čustvene) rane, omogoča uspeh in ultimativno prispeva k srečnemu življenju. Vsem nam je jasno, da se nam bo brez self-love, kot jo imenujemo, slej kot prej nekje zataknilo. Kot da bi pomanjkanje te čudežne energije zaustavljalo našo naravno pretočnost. Prav tiste, ki poskrbi, da se po lestvici življenjskih izkušenj pomikamo bolj ubrano, z manj modricami in si veliko hitreje opomoremo pri prehodu na naslednjo zmagovalno letvico.

Ampak nekaj je vedeti, nekaj drugega pa je to prakticirati. Življenju je popolnoma vseeno, koliko duhovnih knjig smo prebrali, na koliko delavnicah in tečajih smo bili in kako kvalitetno lahko zanaliziramo potencialno ločitev najboljše prijateljice. Če v naših samogovorih še vedno odmevajo kritične besede strogega starša (ali koga drugega), če si film samoobtoževanja redno predvajamo ali če globoko v sebi čutimo, da še ne zmoremo res utelesiti energije »jaz sem ok«, kot bi rekel Eric Berne, potem je čas, da zavijemo na drugo stran – v smer ljubezni do sebe.

In kako se torej (začeti) imeti rada? Tu je 7 korakov, ki nas k ljubezni do sebe popeljejo z več lahkotnosti in po prijetni poti.

1. Samoobtoževanje je out. Tako je. Ne glede na to, zaradi česar se mentalno pretepamo, to ni opravičilo. Do nas samih namreč. S tem početjem si niti slučajno in v ničemer ne koristimo; edina stvar, ki jo s tem dosežemo, je razrast krivde. Vem, da je mamljivo, ker en delček nas, povezan s kolektivno zavestjo, čuti, da je tako prav in bomo s tem lažje korigirali neželeno vedenje. Se še spomnite koga, ki je iskreno verjel, da je (kontinuirana) kritika odličen način, da se človek spremeni? Je res dosegel radostno spremembo ali zgolj to, da ste sčasoma na kritiko postali neobčutljivi? Normalno. Samoobtoževanje je najdaljša pot OD ljubezni do sebe. Zakaj bi si to delali?

2. Nežno do sebe. Pri besedah do sebe. Ustavimo se in dejansko opazujmo, da res slišimo svoje misli in način, kako se pogovarjamo s sabo. Naj bo ljubeč. Spoštljiv. Podporen. Takšen, kot bi ga z veseljem in kot nekaj samoumevnega nudili nam ljubim ljudem. Bodimo takšni tudi do sebe. Čeprav je na začetku malo nenavadno, čudno in bi najraje s tem nehali, še preden smo konkretno začeli – to je sploh signal, da je potrebno vztrajati. Nenavadno je zato, ker je za nas do sedaj res bilo nenavadno. Obrnimo to in naj bo to naša nova navada! 66 dni zapored, vsak dan obrnimo stavek v nekaj nežno-podpornega do sebe in ja, naj se nežnost širi po telesu!

3. Zaznajmo in postavimo svoje meje. Preden aktivno zavarujemo svojo energijo, moramo najprej zaznati, kje je tista točka, ki nas zmoti. Kako jo prepoznati? Recimo: ob telefonskem pogovoru postanemo nervozni, radi bi zaključili, pa kar nekaj mečkamo. Ura za zoom srečanje nam ne ustreza ravno, ampak čutimo notranji impulz, da bi se morali bolj prilagoditi in na koncu tudi se prilagodimo, nato pa smo sitni. Pogoltnemo svoje mnenje, ker nam je zoprno prenašati morebitne odklonilne odzive. Kljub pomanjkanju energije gremo čez sebe in v službi ostajamo in ostajamo, čeprav se tja praktično komaj privlečemo. Nujno je treba ugotoviti, zakaj še nismo postavili mej. Nas je strah izgube odnosa, se bojimo soočenja, bi se radi ognili konfliktu, imamo občutek, da bi morali še malo potrpeti in več prenesti? Če so bile naše dosedanje meje šibke in prepustne, bo šlo sprva morda malo bolj počasi in zadržano. Krasno, utrjevanje je pridobivanje izkušenj. Mogoče pa nas bo zaneslo (in to ni tako redko) in bomo na začetku zelo burno in močno postavili mejo, ki je do zdaj še ni bilo – kasneje pa ugotovili, da je boljše, če jo malo razrahljamo. Super, učimo se in to je eno spoznanje več.

4. Odgovorno do svoje duše. Naša duša si je začrtala, kaj želi doseči v tej fenomenalni šoli na Zemlji. Naša dolžnost je, da ji sledimo. Kljub temu, da nas je večina naredila konkretno veliko ovinkov, da smo bili prepričani, kako hodimo po idealni bližnjici, nato pa smo nekje vmes spoznali, da smo odtekli 6 krogov namesto enega, naša duša potrpežljivo časa, da najdemo kompas. Ko ji zmanjka potrpežljivosti (pa jo ima v tisočih tonah), nas pa lopne s ponvijo po glavi. Tudi večkrat, če še vedno ne dojamemo. Preprečimo buške in jo poslušajmo. Umirimo vrtinčasti um, da bo intuicija, jezik duše, lahko končno dobila prosto pot. Tako bo življenjska pretočnost, ta vrhovna inteligenca, prevzela vodstvo, ego pa bo poslušno stal zraven, pripravljen na izvedbo.

5. Spoštujmo svoje telo. Spoštujmo ga v vsej njegovi individualnosti. Glede hrane, gibanja, počitka, ritma dela, občutljivosti. Opazujmo, kako se telo počuti, ko smo z različnimi ljudmi in v različnih okoljih. Da vse to lahko naredimo, ga moramo najprej sploh začutiti. Ogromno ljudi sploh ne čuti svojega telesa. Tako zelo smo »ven« od njega, da je potrebno za začetek to povezavo prebuditi iz globokega spanja. Čudovito je, da je telo vedno pripravljeno in se veseli, da smo se odločili ponovno povezati se z njim. Nič nam ne zameri, da smo zadnjih XY let večino časa spregledovali njegove potrebe. Navdušeno nam bo pomahalo, ko ga bomo (končno spet) opazili. Začutimo ga. Sprehodimo se po njem z našimi notranjimi očmi. Poudarek je na individualnosti. Čisto vsak med nami ima svojevrstno povezavo s telesom – način, kako jo občuti. Bodimo vztrajni in zagotovo jo bomo obnovili in obdržali!

6. Sprejmimo sence. Tale korak je neizogiben. Težja plat je, da tega sprejetja ne moremo hliniti. Ne gre. Dobra plat – in to je res dobra plat! – pa je, da se ob tem počutimo celoviti. Najlažje lahko to opišem preko konstrukta Jungovih arhetipov. Persona kot eden glavnih arhetipov je maska, ki jo nosimo v različnih družbenih vlogah. Ta je zelo dobro sprejeta, ko se sklada s pričakovanji drugih, recimo poslušne učenke, ki se drži pravil. Ko pa izrazimo svojo »divjo«, malce bolj revolucionarno naravo, se to označi kot senčna plat nas samih. Sprejeti te senčne dele sebe pomeni ozavestiti jih, s čimer na njih posvetimo s svetlobo. Nič več niso skriti, nič več se jih ne rabimo sramovati. Nič več se jih ne bojimo. Tako jih povabimo v bivanje v celoto in jih za vselej vzljubimo.

7. Odločitve, ki prinesejo mir. To je še posebej pomembno takrat, ko smo na prelomnici, ko je pred nami odločitev, zaradi katere kakšno noč zelo dolgo opazujemo strop, medtem pa si govorimo, da zdaj je skrajni čas, da zaspimo. Tudi, ko je tega skrajnega časa že zdavnaj konec in sladko zaspimo pol ure pred budilko na telefonu. Zaradi katere nas peče želodec (ali tam okoli). Ko smo že 150% odločeni, čez eno uro pa enako močno diametralno drugače odločeni. V primerih takšnega notranjega cunamija je zelo dobra orientacija – mir. Ob kateri odločitvi čutimo več miru? Ob kateri odločitvi se naše telo sprosti, si živec vagus oddahne in adrenalin popusti? To je prava smer. S tem ne moremo zgrešiti – ne glede na to, da bo zahtevalo prilagajanje, skok iz udobnega ali čutimo konstruktivno tremo. Hura za mir!

Teh sedem korakov je preprostih in učinkovitih. Ko jih resnično ponotranjimo in prakticiramo, se začnejo v naših življenjih odvijati sinhronosti. Srečna naključja. Posel steče. Telo se začne zdraviti. Dobimo super službo. Spoznamo krasnega partnerja. Odnosi se izboljšajo, počutimo se sprejete, varne, slišane. Manifestacija steče in postane spontana in lahkotna. Ker v sebi in do sebe občutimo to silo, ki drži skupaj vesolje, se to preprosto mora, neizogibno mora, odraziti v fizičnem svetu.

In to je samo nekaj čudovitih posledic, ki jih prinese ljubezen do sebe. Kar je še boljše – slednja se širi in potencira. Zgledi vlečejo in energija se čuti. Podobno privlači podobno. S tem, ko se imamo radi – zdravo radi – veliko dobrega naredimo zase in tudi za druge. Podarimo si ta dar in naj se širi, iskreno širi in prinese vse dobro vsem!