Tanja Pia je edina mednarodno certificirana svetovalka dr. Joeja Dispenze v Sloveniji in na širšem območju nekdanje Jugoslavije. Kot voditeljica retreata “Spremenite svoj um – ustvarite nove rezultate” uporablja metodo, ki jo je razvil dr. Dispenza, avtor in raziskovalec, ki znanstveno utemeljuje, kako misli vplivajo na našo realnost. Prav njegova metoda mi je osebno pomagala manifestirati stanovanje, v katerem zdaj sedim in pišem ta uvod.

Po izobrazbi je doktorica znanosti, ki je hitro zapustila pravno kariero in se podala v svet mediacije ter osebne rasti. Njena neskončna radovednost jo je vodila po svetu, kjer je pridobila številne certifikate in licence, vendar sama poudarja, da titule in diplome niso tisto, kar v življenju šteje – pomembno je pridobljeno znanje od vrhunskih strokovnjakov, predvsem pa izkušnje, ki so plod implementacije v življenje.

Tanja Pia je oseba z izjemno osebnostjo – na eni strani nežna in srčna, na drugi pa odločna in prodorna. Če je ne bi osebno poznal, bi težko verjel, da te lastnosti lahko sobivajo, a ona jih združuje v popolnem ravnovesju. Tako kot mnogi drugi, se je tudi ona soočila z življenjskimi preizkušnjami, a v zadnjih letih je našla svoje mesto in izpolnjuje svoje življenjsko poslanstvo, v katerem neizmerno uživa. Zanimivo je, da se je ta prelomnica v njenem življenju zgodila ravno v času, ko se je mojstrila v metodi dr. Dispenze. Naključje? Sam ne verjamem v naključja – morda ta metoda res deluje.

Namesto da vam to le pripovedujem, vas vabim, da poskusite sami. V tem intervjuju boste našli veliko koristnih nasvetov, kako s pomočjo meditacije in usmerjanja energije vplivati na svoje misli, telo in življenje ter priklicati želene spremembe na področjih, kjer se soočate z izzivi.

Želim vam uspešno manifestiranje!

Od vseh metod manifestacije in meditacije, zakaj bi nekdo izbral prav metodo dr. Joe Dspenze?

To je metoda, preko katere izredno učinkovito spremenimo svoje življenje na način, da spremenimo sebe. Postanemo torej nova oseba, ki bo kreirala novo življenje. Ne gre zgolj za tehnike in procese, čeprav so ti izjemni, temveč še več: gre za to, kako POSTATI tisti nekdo, ki si želimo postati: svoj resnični Jaz. Dr. Joe združuje različne pristope, jih raziskuje in z ekipo znanstvenikov tudi dokazuje. Ne poznam nikogar, ki bi se lotil tako znanstveno obravnavati področja, kot sta manifestacija in spreminjanje uma. Zahodni svet želi dokaze, in glede na to, koliko je ponudb na področju manifestacije, je mnogo ljudi zmedenih in dvomijo. Dr. Joe se razlikuje po tem, da pripelje ekipo neodvisnih znanstvenikov, ki rezultate znanstveno dokazujejo. To odstrani dvome, saj ko je nekaj dokazano, je težko oporekati, razen z novo raziskavo.

Kljub temu, da metoda temelji na znanosti, se mora vsak prilagoditi procesu. Si ti kaj prilagodila metode, da bolj resonirajo s teboj?

Njegove metode, tehnike in procesi mi zelo ustrezajo, vsak dan jih izvajam, tudi meditacije so naravnost čudovite in izbor je res velik. Leta jih že izvajam in preko njih dostopam do svojega nezavednega dela sebe. Sem pa sčasoma sledila tudi svojemu klicu in začela ustvarjati svoje meditacije. Najprej jih nisem poslušala, enostavno sem samo ustvarjala, kar sem čutila, na svojih dogodkih … in svojih retreatih. Potem pa sem jih začela poslušati, naredila kakšno svojo meditacijo tudi zgolj kot meditacijo, in so mi bile všeč, sem šla z njimi v svoje globine … Pravzaprav so me k temu spodbudili udeleženci, ker so jih izredno radi delali. Prav tako včasih meditiram v tišini ali ob glasbi, ki me nagovori. Ogromno meditiram tudi v naravi, ki je zame močan dodaten medij.

Z odprtimi očmi?

Da, z odprtimi očmi. Veliko izvajam “walking” meditacije – meditacije med hojo. Skoraj vedno, ko grem hodit, v eno smer hodim hitro, ko se vračam, pa meditiram – med hojo. Ko začutim, se ustavim, včasih mižim ali pa samo zrem v daljavo, brez, da bi bila osredotočena na to, kar vidim. Imam veliko različnih variacij, odvisno od tega, kaj mi v tistem trenutku ustreza.

Zelo dragocena izkušnja, saj veliko ljudi obupa, ker menijo, da se morajo strogo držati pravil. Vsak lahko najde svojo pot.

Res je, vsak se razvija po svoje in vsak čuti, kaj mu v nekem trenutku ustreza, s čim gre lažje in boljše naprej … tja, kamor si želi priti. Sama sem začela redno meditirati ob njegovih meditacijah, kar prej nisem počela tako pogosto. Če ti nekaj uspe in ti je ob tem še prijetno, to ostane v tvojem spominu in srcu, in vedno se vračaš k temu. Moji duši so meditacije dr. Joe Dispenze zelo domače.

Pa so ti bile meditacije takoj domače? Nisi imela začetniških težav?

Takoj. A ne vsaka … in ne v vsakem trenutku. Vedno izberem meditacijo za tisto jutro, tisto hojo v naravi, tisti večer. In če je ne začutim, jo zamenjam z drugo.

Aha, ker meni se še zdaj tu in tam zgodi, da po petih minutah obupam, ker vidim, da enostavno ne bo šlo.

Ja, ja… to ni nič nenavadnega. Tudi meni se še zdaj kdaj zgodi, da začnem z eno meditacijo – saj jih poznam večino, imam nabor vsaj 150 meditacij. In včasih začnem, pa kar hitro ugotovim, da mi ne sede. Potem jo zamenjam, saj jih imamo toliko, da lahko izbiramo. Verjamem, da ti mora meditacija v tistem trenutku “sesti” – da se poveže s tvojo dušo, srcem, razpoloženjem, s tem, kako se počutiš. Ni smiselno vztrajati pri določeni meditaciji le zato, ker si jo izbral.

Pomembno je, da sčasoma redno meditiraš. Poišči tisto meditacijo, ki ti bo tisti trenutek omogočila, da se najhitreje, najlažje in najboljše sprostiš in dosežeš stanje, ki ga želiš. Gre za spremembo, zaradi katere sploh greš v meditacijo.

Ampak vseeno, ne glede na njegov znanstven pristop, kaj je tebe tako privleklo k metodi dr Joe Dispenza?

Odkar pomnim, me zanima širše področje osebne rasti in razvoja in rada se učim od najuspešnejših ljudi. Takoj, ko sem imela časovno možnost in finance, sem začela hoditi na vrhunska izobraževanja v tujini. Moji največji mentorji so bili Tony Robbins, Bob Proctor, T. Harv Eker in njegovi trenerji. Vsi ti so mi bili v določenem obdobju resnično blizu in sem čutila, da to je to, da dobim, kar iščem in potrebujem za to, da grem naprej. Potem pa je leta 2018 prišel dr. Joe Dispenza. Najprej sem ga začela poslušati … ure in ure sem vrtela njegove intervjuje, nisem takoj začela z meditacijami. Nisem ga najprej brala, kar večina ljudi naredi, da pride v stik z njim preko njegovih knjig. Jaz sem začela z njegovimi pogovori, njegovimi razlagami, njegovim koncepti. Takoj mi je bil blizu. Ko sem začela še meditirati in brati njegove knjige, sem pa prav začutila, da je to to.

Velikokrat me vprašajo, v čem je on drugačen od drugih mentorjev, od katerih sem se učila. Vsi moji vrhunski trenerji in mentorji, so krasni in ogromno sem dobila in še dobivam od njih, se še vedno vračam k njim ter uporabljam njihove tehnike in procese – če želiš nekaj doseči, uporabiš neko tehniko, ali nek proces, in z veliko verjetnostjo boš dosegel spremembo. In to je odlično – ko veš, kaj hočeš, imaš orodje, ki ga lahko uporabiš zase ali pri svojih strankah, ljudeh, ki jih spremljaš na njihovi poti. Dr. Joe pa ponuja nekaj globljega. Seveda ima tudi tehnike in procese, ampak zame je njegova največja vrednost v tem, da ima vrhunski način za to, kako postati in biti drugačna oseba. Ne gre samo za to, kako nekaj doseči ali priti do cilja, ampak za to, kako spremeniti sebe, kako postati oseba, ki si želiš biti, na katerem koli področju.

No, glede tega je Dwayne Dyer pred koncem življenja rekel, da ne manifestiramo tistega, kar si želimo, ampak tisto, kar smo. Torej, za manifestacijo je nujno, da se spremenimo, da zamenjamo energijo in postanemo nekaj, kar je kompatibilno s tem, kar si želimo?

Ja, točno tako, to vsi učitelji razlagajo na ta način. Ne dobimo tistega, kar si želimo, ampak tisto, kar smo. Kot sem prej omenila, ne gre za tehniko, ampak za to, kdo uporablja to tehniko. Kdo si ti. Vedno je rezultat odvisen od tega, kdo si. Šele v drugi vrsti, kaj delaš.

Ja, ker če si živčna razvalina, ti tudi počitnice na Havajih ne bodo pomagale.

Ja, ker vzameš sebe s seboj in se ne boš imel lepo. Dr. Joe tudi zelo jasno pove, da če želiš živeti drugačno življenje, moraš postati nekdo drug. Dokler ostajaš ista osebnost, boš živel isto osebno resničnost in isto življenje.

Ampak to komponento, da se moraš spremeniti, če želiš drugačne rezultate, ima tudi Tony Robbins.

Ja, res je, to ima večina učiteljev, lahko bi rekla kar vsi, le da je način, kako to postati, lahko različen. To je prvi od dveh temeljnih postulatov pri dr. Joeju. Drugi pa je, kaj sploh ustvarja našo osebnost. Naša osebnost so naša čustva, misli in dejanja. Dokler imamo enake misli – 90 – 95% naših misli je iz dneva v dan istih – in dokler čutimo ista čustva, bomo še naprej delali in reagirali enako. Če se bom vedno razburjala ali bila užaljena zaradi istih stvari, bodo posledice vedno enake. Dokler se ne spremenim tako, da bom sposobna ostati mirna in neprizadeta ob nekem obnašanju drugih, bodo tudi rezultati enaki.

To ne pomeni, da postanemo kot stroji, ampak da ne reagiramo vedno z enakimi čustvi in posledično enakim vedenjem. Da lahko osebo pogledamo ali začutimo z druge perspektive. Namesto da nekoga vidimo kot osebo, ki nam želi škoditi, ga lahko vidimo kot nekoga, ki v tem trenutku dela najbolje, kar zmore. Sprejmemo ga v njegovi ranljivosti, tako kot sprejmemo majhnega otroka. Pri majhnih otrocih naprimer nam je to čisto običajno – zavedamo se, da ne znajo, ne zmorejo drugače in nismo zaradi njihovega vedenja jezni ali zamerljivi. Sprejmemo jih z lahkotnostjo.

Če se vrneva k manifestaciji – prebral sem intervju z znanstvenikom, ki je raziskoval, kako naše razmišljanje in vedenje vplivata na našo osebnost in posledično na našo realnost. Izpostavil je, da ima zmanjšanje negativnih misli o sebi veliko večji vpliv na kakovost sprememb kot zgolj nalaganje pozitivnih misli.

Ja, to je povezano. Zelo težko smo popolnoma brez misli, deloma nam to uspe v meditaciji. V običajnem stanju pa je to zelo težko, vedno je prisotna neka misel. Naenkrat je lahko prisotna le ena misel – pozitivna ali negativna, prijetna ali neprijetna, podporna ali nepodporna. Tako je. Negativne misli se bodo vedno pojavljale, misli, ki nas ne podpirajo. Ne bomo imuni nanje, pomembno pa je, da vedno bolj zavestno opazujemo sebe. Da opazimo to misel in jo čimprej prepoznamo, ne pa šele takrat, ko iz nje razvijemo celo zgodbo o tem, kaj vse se nam je krivičnega zgodilo, kakšna žrtev smo, itd …

Všeč mi je razlaga, da nismo odgovorni za prvo misel, ki nam pride, ampak smo odgovorni za vse nadaljnje, iz katerih nastane zgodba.

Pri meditaciji z namenom manifestacije ponavadi vsi vizualiziramo želen izid, zato me je prijetno presenetila tvoja misel na tečaju, da je bolje, če damo najprej namero, nato pa se odvežemo od pričakovanja. Sploh glede načina, kako se bo to zgodilo, in da dovolimo vesolju, da uredi stvari po svoje. Prav tako tvoje navodilo, da moramo biti fleksibilni glede samega izida.

Ja, kaj pravzaprav pomeni pojem manifestacija? Mi si nekaj želimo – nekaj materialnega ali nematerialnega, lahko le občutek, stanje duha, karkoli. Eni si želijo določen avto, hišo, stanovanje. Nič ni narobe s tem, v različnih obdobjih si želimo različne stvari. Zase lahko rečem, da ima zame večjo vrednost želeti si “biti”. Želim biti umirjena, želim živeti z občutkom ljubezni in nenavezanosti. Tako kot si rekel, želim si nekaj, a nisem potem preveč osredotočena na rezultat. Ne bom nesrečna ali neizpolnjena, če tega še ni. Ne izsiljujem izida. Ne pogojujem kdaj in kako bi se moralo zgoditi, ker s tem omejujemo to, kar si želimo, da bi prošlo do nas.

Vemo, da prevelika navezanost ne prinese nič dobrega. Torej, vedno sta dva vidika: prvi je vedeti in ozavestiti, kaj si želim, karkoli že to je, in to kot namero poslati v vesolje. Ta del je relativno enostaven – ko veš, kaj hočeš, to sporočiš vesolju. Napišeš, ubesediš. Potem pa pride tisti del, kjer se mnogim zatakne – pritegniti to v svoje življenje.

No, saj zato te imamo danes tu.

Hvala! Če nadaljujem – KAJ je v naši domeni. KAKO in KDAJ pa nista. Kvantno polje ima nešteto možnosti, za katere se nam sanja ne. In smiselno je, da Univerzumu pustimo čimbolj prosto pot.

Drugi del je pa povezan s srcem. Če je prvi del bil povezan z umom – vedeti, kaj si želimo in ubesediti – čim so tu besede, je to um. Pritegnemo pa s srcem. Prvi del je um, to je elektrovalovanje, srce oddaja pa magnetno valovanje. To enostavno pomeni, da moramo čutiti to, kar si želimo. Kako se jaz počutim? Čustva so tista, ki pritegnejo to v naše življenje. Lahko si nekaj zelo želim, obenem pa čutim strah, da nisem vredna, ali pa kup dvomov. Kaj bo tu prevladalo? Ne bo prevladala tista beseda »jaz si želim to in to«, prevladalo bo seveda čustvo. Magnetno polje srca je 5000 krat močnejše od magnetnega polja možganov. In električni impulz srca je 40-60 krat močnejši od impulza možganov. Zato naša čustva prevladajo. Srce pošilja veliko več informacij v um, kot pa um do srca.

Zadnje čase sodelujem z inštitutom HeartMath, ki raziskuje delovanje srca, kako dostopati do inteligence srca in koherenco srca – kako priti preko srca v harmonijo z vsemi sistemi v našem telesu. HeartMath obstaja že več kot trideset let. Raziskujejo in dokazujejo to, kako veliko lažje je umiriti um in doseči karkoli preko srca. Velikansko razodetje mi je bilo, ko sem začela uporabljati njihove metode za srce. Prej sem pa vse to želela doseči preko uma, a je ta pot veliko težja. Koherenca uma in srca je najlepša in najučinkovitejša pot.

Kakšno tehniko pa uporabiš, da se povežeš s srcem, recimo, ko greš v meditacijo?

Jaz vedno najprej pred meditacijo (čeprav je to že del meditacije) naredim koherenco srca, ker mi je bistveno, da najprej začutim srce, šele nato odprem srce, in potem grem v meditacijo. Vse je potem veliko lažje, lepše in bolj učinkovito bo steklo.

Torej vizualiziraš ta postopek?

Ne, to so prav tehnike za koherenco, kjer je ključ v čutenju. Obstajajo metode, kako se povežemo s srcem – na primer preko dihanja čustva v srce, da resnično začutimo srce. Takih tehnik je kar nekaj; šest temeljnih, sama pa jih uporabljam še veliko več. Ko enkrat začutimo srce, je to povsem fiziološko. Vsako čustvo, kot je ljubezen, harmonija, hvaležnost ali sprejemanje, v telesu sproži ogromno biokemičnih procesov. Torej ne gre zgolj za besedo ali občutek, temveč za biološke, kemične, hormonske procese, ki se začnejo dogajati v telesu. Ko pa se sprožijo hormoni, jih ne moremo preprosto ustaviti. Ko se hormoni izločajo, telo nekaj časa ostane pod njihovim vplivom. In seveda deluje v obe smeri: negativna čustva sprožajo določene hormone, pozitivna pa povsem druge. In vsi vemo, kako to izgleda potem v našem počutju in vedenju.

Razumem, o čem govoriš. Ko sem vizualiziral svoje najemniško stanovanje, sem se med meditacijo in čutenjem življenja v tem stanovanju – ki je bilo takrat še v akaši – kar smejal od sreče, kot Ray Charles med igranjem.

Ja, to je to.

Ampak to ni toliko prisotno v sami metodi dr. Joa? Ta HeartMath dodatek?

Ne, to je zelo prisotno v njegovi metodi in vedno bolj postaja. On zelo sodeluje s HeartMath inštitutom. Vedno več stvari pripravljajo skupaj, tudi na določenih izobraževanjih se že pojavljajo trenerji in sodelavci iz HeartMath inštituta ter uvajajo te tehnike za koherenco srca. Jaz spremljam vse meditacije, ki jih objavlja, in v zadnjem letu ali dveh je marsikatera meditacija vezana na srce. Tudi Koherentno Zdravljenje – metoda zdravljenja dr. Joeja Dispenze – temelji na koherenci.

Zame je to nedeljivo povezana celota – dr. Joe je bolj osredotočen na um, na delovanje in spreminjanje uma, HeartMath pa na delovanje srca. Pri manifestaciji moramo uporabiti oboje: povezati koherentno srce in koherentni um.

Ampak ti imaš verjetno damski moment in daš veliko več na srce?

Hm … ne bi se želela odločati ali preferirarti, oboje mi je pomembno in oboje zelo uporabljam. Mi je pa lažje dostopati do uma in lažje mi je manifestirati, odkar začenjam s srcem, ko začenjam s koherenco srca. In ja, imaš prav, če si imel v mislih, da mi je srce lažje začutiti.

Katere so najbolj pogoste napake, ki jih naredijo začetniki in posledično obupajo ter menijo, da metoda ne deluje?

To lahko povem iz prakse, iz lastnih izkušenj z delavnic, seminarjev in retreatov ki jih vodim. Mnogi začetniki imajo odpor – to je tipična lastnost nas ljudi. Branimo se nečesa novega, saj nam je varneje ostati v znanem in poznanem, v udobju. Tako smo narejeni.

Druga ovira so prepričanja – nekdo, ki še nima prakse v meditaciji, najde na tisoče razlogov, zakaj ne bi (še) začel: da nima toliko časa, da je pretežko, da tega ne zna, ali pa ker ni delovalo pri prijateljih. Pogosto celo naletim na prepričanje, da je to tvegano ali morda nevarno, če ne izvajamo pravilno. Ko začnemo z negativnim prepričanjem, bodo tudi rezultati taki, saj vemo, kako deluje naš um.

Poleg tega marsikdo ne vztraja. Poskusijo enkrat ali dvakrat in rečejo: »Nič se ni zgodilo.« Kolikokrat v življenju pa se stvari postavijo na svoje mesto že po prvem poskusu? Potrebujemo vztrajnost. Najmanj trideset dni je potrebnih, da se nekaj zasidra v našo rutino. Šele ko telo dobi izkušnjo, da je to dobro in prijetno, začnemo opažati spremembe. Po meditaciji so misli drugačne, čustva so drugačna, in potem pride želja, da bi to počeli še naprej.

Naslednje pogosto opažanje je, da imajo ljudje svoja pričakovanja zelo natančno zacementirana – da se mora nekaj zgoditi točno tako, ob točno določenem času, na določenem kraju in z določeno osebo. Če se to ne zgodi tako, menijo, da metoda ne deluje. Toda mi imamo le omejen vpogled v svojo resničnost. Če upoštevamo, da je 95 % naše biti nezavedno in le 5 % zavestnega dela, potem vemo, da zavestno živimo le znotraj teh petih odstotkov. Če se fiksiramo na to, se zelo omejimo, ker vidimo rešitve inmožnosti le znotraj tega. Pri manifestaciji gre za to, da zaupamo, verjamemo, in da vemo,Bda naša perspektiva ni popolnoma odprta in ne zajema vseh možnosti. Zaupati moramo, da neka višja inteligenca, neskončna ljubezen ali Bog – kakorkoli že imenujemo to silo – pozna, ve in zmore veliko več kot mi. Da bo vedela, kdaj, kaj in kako se nekaj mora zgoditi.

Ampak ti si enkrat omenila, da tudi visoka pričakovanja lahko ovirajo manifestacijo, čeprav si nekaj zelo želiš. Recimo, če bi si želel dva milijona evrov, a globoko v sebi ne verjamem, da bi lahko sploh dobil dvajset tisoč?

Visok cilj ali velika želja sama po sebi nista težava, v kolikor si v resonanci z njimi in ti je lagodno dobiti dva milijona. Marsikomu pa ni. Ko nekdo reče, da bi rad imel veliko denarja in ga vprašam: “Koliko si želiš?” velikokrat slišim: “Oh, če bi imel vsaj pet tisoč evrov na računu.” Pet tisoč jim je lagodno. Ko jim rečem: “Kaj pa petdeset tisoč?” pa se nekateri kar prestrašijo. Včasih sploh ne vedo, kaj bi počeli s tem denarjem, in v glavi se jim začnejo vrteti skrbi: kaj zdaj, kam z njim, kako to skriti pred prijatelji, kaj bodo drugi hoteli od mene… Kup dvomov in skrbi.

Torej globoko v sebi ljudje v resnici ne verjamejo, da je to mogoče?

Ja, točno to. Če nekdo v resnici ne verjame, da je to mogoče, so zanj dva milijona prevelika želja. Biti moraš v popolni usklajenosti s svojo željo, da lahko to manifestiraš. Velikokrat je težava tudi občutek lastne vrednosti. Ljudje se pogosto ne čutimo vredne nečesa, kar si želimo. Ne verjamemo, da si to zaslužimo. Velikokrat slišimo že od staršev ali drugih pomembnih ljudi v življenju: “Kdo pa misliš, da si, da si to zaslužiš?” In takšna prepričanja se močno zasidrajo v nas in nas omejujejo.

Aha, razumem. Torej visoka pričakovanja niso problem, če vibrirajo s tvojim občutkom lastne vrednosti in notranjimi prepričanji?

Tako je. Visoka pričakovanja niso problem, če si na tem nivoju, če čutiš, da si pripravljen na to izkušnjo. Če pa nisi, potem je veliko bolje začeti z nečim manjšim, kar ti je bližje in bolj sprejemljivo. Nič ni narobe, če začneš s tem, kar ti trenutno ustreza. Lahko pa to kasneje povečuješ, ko si boš bolj zaupal.

Koliko časa pa ti potrebuješ, da nekaj zmanifestiraš? Seveda pravijo, da razni avatarji to lahko dosežejo v sekundi, ampak sprašujem za nas, navadne smrtnike.

(smeh) Ja, avatarji… V svojem ustroju smo vsi isti. Gre za to, koliko smo resnično že pripravljeni za sprejemanje in kako je naša želja usklajena z našimi vrednotami, prepričanji in celo našo bitjo. Zanimivo je, da marsikdaj rečemo “začetniška sreča”, v resnici gre bolj za to, da je nekdo že bil pripravljen na to. Takšna oseba morda sploh ni manifestirala ali meditirala, ampak je že živela na način, ki mu je bil blizu. Ni bilo ovir.

Torej si že imela izkušnje z “ekspres dostavo” manifestacij?

(smeh) Ja, sem, ampak kaj sploh pomeni “ekspres”? Meni se zdi, da vse pride hitro, razen tistega, kar ne pride. (smeh)
Marsikaj sem dokaj hitro zmanifestirala, ja: to, da je iz mojega telesa izginilo 30 žolčnih kamnov; sanirala poškodbo rame v treh mesecih, za kar so zdravniki napovedali tri leta; čudovit nov dom zase in za moje otroke; poslovni razvoj; to, da sem bila izbrana za trenerko pri dr. Joeju; res veliko potovanj in lokacijsko svobodo (skoraj pol leta sem od doma); finance … veliko je tega.

Formula je vedno enaka, ampak mi sami smo različni glede na različna področja našega življenja. Nekdo lahko hitro manifestira čudovitega partnerja, ker se počuti vreden ljubezni, medtem ko pri denarju morda nosi omejujoča prepričanja iz otroštva, kot na primer, da je treba biti skromen ali da denar prinaša težave. In zato denarja ne manifestira tako zlahka. Na področju odnosov pa lahko vse teče gladko.

Torej je ključ v tem, da smo zmožni to energijo resnično zaživeti?

Ja, zagotovo. Imamo svoje izkušnje, bolečine, negativna prepričanja in vzorce, ki smo jih pridobili skozi življenje. Odraščali smo v določenem okolju, ki nam je dalo veliko, tako dobrega kot manj dobrega. Vsak od nas ima področja, kjer mu stvari naravno tečejo in samo pomisli na nekaj, pa se že začne premikati. Pri nekaterih stvareh to preprosto pride samo, tekoče, gladko.

Se pravi, mora biti nekaj, kar globoko v sebi res želiš in čutiš, da je prav? Kot recimo tvoja hiša?

Tako je. Ko smo po ločitvi prodajali hišo, mi je bilo resnično pomembno, da za otroke najdem nov dom, in to ne karkoli – lep dom, kjer bo vsak od njih imel svojo sobo, kjer se bomo dobro počutili, na lepi lokaciji, kjer bo novo in prijetno.

Skromne želje?

(Smeh) Ne vem … verjetno niso skromne, a verjetnotudi ne gre za to, da bi bile skromne. Tri otroke imam, zelo smo povezani, veliko se pogovarjamo, skupaj načrtujemo družinske zadeve in taka je bila naša želja, vizija za prihodnost našega bivanja.

No, najprej sem delala, kot jaz temu rečem, v 3D. To pomeni, šla sem na nepremičninski portal, označila, kakšne hiše bi lahko prišle v poštev, šla na nekaj ogledov. Izračunala, koliko denarja lahko namenim, koliko kredita lahko vzamem; a v 3D ni delovalo, ni bilo prave hiše. Ugotovila sem, da sem se ujela v zanko – greš po poti, ki si jo navajen, in vztrajaš, dokler se ne spomneš, da takone gre, oziroma je daljša in bolj zahtevna pot.

V takih trenutkih se ustavim, pogledam gor in rečem: “Prevzemi. Zrihtaj.” Takrat spustim, se predam in se odprem za vse možne čudeže. Ko sem to storila pri hiši, se je prikazala ena zelo lepa nova hiša, s precej višjo ceno, kot je bil moj izračun. Ampak potem so se začele stvari zlagati. Prav igrivo sem se lotila tega in rekla Univerzumu: “Če mi je ta hiša namenjena, mi daj petdeset tisoč, da bom začela razmišljati o njej.” V roku štirinajstih dni smo dobili obvestilo, da smo izbrani na razpisu in bomo prejeli natanko devetinštirideset tisoč devetsto petdeset evrov. In potem se je vse sestavilo.

Najprej sem že po telefonu dobila nižjo ceno, kar za šestdeset tisoč evrov manj. Cela ulica je bila polna novih hiš, meni pa je bila končna najbolj všeč, najbolj oddaljena od ceste. Rekla sem: “Tole hočem.” Potem smo z otroki šli v London na Tonyja Robbinsa in zatem v Španijo na Warrior Camp, jaz pa sem še ostala in pomagala v ekipi na naslednjem Retreatu. Medtem, ko me ni bilo v Sloveniji, je prodajalec rekel, da bo ta hiša verjetno prva prodana in jo je potrebno takoj arati, česar še nisem želeela narediti, ker nisem imela odobrenega kredita. Preden sem odšla, sem temu prodajalcu v pogovoru mimogrede rekla: “Dajte mi jo čuvat!” Kasneje mi je rekel, da so jo vsi hoteli, ker je bila najlepša, a on je vsem odgovarjal: “Ne, ne, ta je že prodana, vi glejte druge.” Tako me je hiša počakala.

Vse se je poklopilo na način, ki ga nisem mogla predvideti, še predstavljati ne v mnogočem, kar se je zgodilo potem samo od sebe, da je bil nakup lepši in lažji. Čeprav je bil to velik projekt, sem takrat končno šla v to igrivo in neobremenjeno. Ne v krču, da moram to hišo imeti, drugače bo konec sveta.

Je potem res prava pot manifestacije ta, da znamo stopiti proč, ko si enkrat zaželimo?

Ne bi rekla, da stopiš proč, ker sem bila ves čas v tem procesu. Ena zanimivost je, da sem si v enem trenutku rekla: “Čakaj, saj si nisem dala tega na vision board!” Potem sem hitro skicirala hišo – ne takšne, kot jo želim, ampak kar eno hišo, da jo dam gor. Ampak ta skica je bilo ravno ta hiša, ki sem jo potem kupila. Torej, moje nezavedno je narisalo točno to hišo, čeprav sem jo skicirala samo zato, da imam nekaj na vision boardu.

Torej, ko ne izsiljuješ in nisi navezan na točno določen izid, vse steče. Prav všeč so mi prispodobe iz športa. Športniki, ki gredo igrivo v tekmo. Ne tisti, ki si mislijo: “Zdaj pa moram zmagati, drugače ni v redu.” Koliko športnikov se prav igra na košarkarskem igrišču ali po belih strminah. So popolnoma pripravljeni, a gredo uživat. In takrat se začnejo dogajati prave stvari, ker si sproščen, odprt, fleksibilen – tako v umu kot v telesu. Vse teče, tok življenja te vodi, tudi ko pridejo ovire. Če pa greš v to z mislijo: “Ojoj, kaj pa zdaj, kaj če padem?” potem ne bo šlo.

Namero sva že omenila…

Ja, to sem povzela po dr. Joe Dispenzi, ki vedno pravi, da brez namere je škoda časa, da gremo v meditacijo. Nekatere meditacije so lahko brez namere, a on zagovarja jasnost – jasna namera in okrepljena pozitivna čustva.

Ampak kolikor sem te razumel na tečaju, ti delaš pri meditaciji, da prideš “nikamor”, bolj kot to, da napadeš konkretno vizualizacijo. Jaz to vidim, jaz to vidim.

Ne, vsekakor ne napasti, nič v povezavi z “moram”. Hočem iti in želim iti vedno lahkotno. Ampak v več kot devetdesetih procentih vem, zakaj grem delati neko meditacijo – pa čeprav je to le zato, da se hočem počutiti dobro. Tudi to je namera.

A potem sploh ne vizualiziraš tega, da se počutiš dobro?

Sploh ne vizualiziram. Dr. Joe Dispenza pravi, nikoli vam ne bom rekel, da vizualizirajte. Potem sem šla raziskovat, zakaj to pravi. Ugotovila sem, da večina ljudi, ko reče: “Zdaj moram vizualizirati,” pride do tega, da se vidijo kot tretja oseba. Na primer, če te vprašam, kako se vidiš, ko vizualiziraš sebe?

Ja, potrebujem kar precej koncentracije, ko…

Ampak, kako se vidiš?

To je kar zahtevno vprašanje.

Večina ljudi se vidi kot tretjo osebo – Aleksandar, ki tam nekaj počne, hodi po plaži, se zabava… To je disociacija, ker vidimo sebe tam, stran, in smo odmaknjeni od tega. Vedno delajmo to iz prve osebe – jaz sem tam, jaz čutim, živim, diham to izkušnjo. Zato je bolj pomembno, da to občutiš, kot da vizualiziraš. Torej si v prvi osebi.

Torej to moraš res čutiti, da postane resničnost?

Točno tako. Ko čutim, da sem tam, da hodim po tisti plaži, ko občutim pesek pod nogami, veter na koži, ko voham morje… Ko vse to doživljam v prvi osebi, takrat postane realno. To je ključ, če hočeš temu reči “vizualizacija”.

Res, manifestacija je možna šele takrat, ko to dojamemo kot realnost. To je kot da naš um sodeluje z vsemi čutili, da ustvari to resničnost.

Tako je. Mora biti realno, kot da že živiš to izkušnjo. Ko je to intenzivno, ko vse čutiš, si temu bližje. Bolj ko je intenzivno, bolj smo usklajeni z našo željo.

Kakšen je tvoj nasvet za tiste, ki so prebrali kakšno knjigo od dr. Joa in sedaj poskušajo to narediti doma?* Jaz sem si manifestiral stanovanje, ampak sem se kar fanatično spustil v celotno zadevo, potem ko sem prebral knjigo.

Dokler ne začneš tega delati in živeti, nisi še zares tam, še vedno si v fazi priprave. Poti so različne – nekateri preberejo knjigo, gredo na delavnico dr. Joa ali k meni, ki delam po njegovi metodi, in začnejo manifestirati. Drugi pridejo do tega prek kakšne druge metode. Pomembno pa je, da začneš delati, začneš živeti to, kar želiš.

Skupinske meditacije, kot to dr. Joe Dispenza dokazuje z meritvami, delujejo močneje, saj pride do srčne koherence vseh udeleženih. Zanima me, kakšne so tvoje izkušnje s skupinskimi meditacijami?

Vsaj štirikrat na leto grem na delavnico dr. Joa kot udeleženka, torej na reterat, kjer je med dva tisoč in osem tisoč ljudi. Vsakič znova na začetku zelo intenzivno občutim to energijo, ki me pri skupinskih meditacijah prav odnese. Ena stvar je vsakodnevna izkušnja, ko meditiram sama, drugo pa je, ko na mojih delavnicah meditira 20 do 25 ljudi – tukaj je energija veliko bolj intenzivna. Potem pa je še izkušnja, ko meditiraš s tisoči ljudi. Opazila sem, da moj um, telo in srce potrebujejo dan ali dva, da se uravnovesijo na neki nezavedni ravni, da sploh lahko delujejo v tej dodatno močni energiji.

Kaj konkretno začutiš drugače pri tej skupinski meditaciji?

Odnese me … s čemer je vse v redu. Ko sem raziskovala, sem najprej mislila, da za trenutek zaspim. Potem pa sem ugotovila, skozi pogovor s trenerji dr. Joeja, da takrat ne zaspimo, ampak spreminjamo svoj um. Moč meditacije je tako velika, da me za trenutek potegne nekam drugam, kot da bi me za trenutek zmanjkalo. To se zgodi večkrat v eni meditaciji, morda tudi do petdesetkrat, in ne samo enkrat ali dvakrat. Po nekaj meditacijah se vse rekalibrira in te izkušnje niso več tako intenzivne v tem smislu. Tudi moji udeleženci na delavnicah to opazijo in rečejo, kako drugače je. Senzibilni ljudje takoj začutijo razliko.

Sicer pa je bila to praksa že v mnogih skupnostih v preteklosti, kjer so se ljudje zbirali okoli modrecev. Danes smo postali individualisti, a energijsko in celostno gledano, že Jezus ni govoril o individualnosti. Rekel je: “Kjer sta dva ali trije zbrani, tam sem jaz med njimi.” Zame to pomeni, da smo eno, da smo v enosti.

Ko sva se pred leti pogovarjala, si mi razlagala o teh bitjih, ki se jih da megleno videti ob steni. Pojavljajo se na velikih dogodkih in vplivajo na ozdravitve ter na nek način pomagajo udeležencem?

Ker tudi dr. Joe nerad govori o tem, tudi sama tega ne želim preveč izpostavljati. Lahko pa povem, da so nekateri udeleženci tudi na mojih dogodkih ta bitja videli, začutili ali celo prejeli sporočila od njih. Na dogodkih dr. Joa je teh bitij še več, vendar jih večina ljudi ne zazna. Kljub temu zelo pomagajo in podpirajo procese zdravljenja na načine, ki so precej naprednejši od naših. Prav zaradi njihove prisotnosti lahko pride do trenutnih ozdravitev.

Vem, da smo jih že omenili, ampak vedno so mi bile skrivnost te hodeče meditacije. Včasih se mi zgodi, da med hojo odbluzim, pa vendar – kako to deluje in predvsem zakaj naj bi jih prakticirali?

Najprej sem mislila, da je dr. Joe prvi, ki je uvedel te hodeče meditacije, ampak kasneje sem ugotovila, da je to del mnogih meditacijskih praks. Kot pravi dr. Joe, brezpredmetno je delati tistih 30 minut meditacije, če preostali del dneva živiš kot prej – jezen, nevoščljiv ali vznemirjen. Te pol ure ne more izravnati tistega, kar počneš preostanek dneva. Walking meditacija je najboljši približek vsakdanjega življenja, saj med njo nisi v tišini ali miru, ampak hodiš, imaš odprte oči in si del okolice.

V Walking meditaciji obstaja trenutek, ko se ustaviš in zapreš oči, a večji del meditacije poteka med hojo. Sama včasih spustim določene dele in celoten čas hodim ali pa meditacijo le začnem ali končam v stoječem položaju. Ko enkrat znaš svoj um pripeljati v stanje, kjer kljub odprtim očem in fizični aktivnosti dosežeš podobno stanje kot med sedečo meditacijo, se začneš spreminjati. To ti pomaga, da bolj ozaveščeno preživiš tudi ostanek dneva.

Si doživela kakšne posebne spremembe skozi klasične meditacije?

Ja, na zdravstvenem področju so morda najlažje merljivi … nekaj sem jih že omenila: poškodovano ramo, žolčne kamne. Tudi ščitnico sem si pozdravila. Osebno pa mi predstavlja največjo vrednost to, da sems premenila generalni pogled na življenje in sebe v njem. Veliko več miru doživljam, tistega resničnega, notranjega … ker vem, da sama kreiram svoje izkušnje. Torej lahko spremenim, kar želim spremeniti … ali pa na novo ustvarim.

Aha, jaz imam tudi nekaj kamenčkov, tako da me zanima tvoj nasvet. Si jih pozdravila z meditacijo za čakre?

Ja, energijska meditacija za energijske centre od dr. Joa je odlična, a ko sem odpravljala žolčne kamne, še nisem delala te meditacije. Takrat sem izvajala druge meditacije. Dr. Joe vedno poudarja, da ni pomembno, katero meditacijo delaš – vsaka te lahko pripelje naprej.

Kako je pa z namero pri teh “zdravilnih” meditacijah – na kakšen način si potem to izpeljala?

Ko si nekaj zares želim, pa četudi na nezavednem nivoju trenutno še nosim kakšna nepodporna prepričanja, se preprosto spravim v stanje, kjer resnično verjamem. Tudi če se zdi z racionalnega vidika nemogoče ali predolgotrajno, jaz verjamem. To ni samo med meditacijo, ampak ves čas. Leta sem imela te žolčne kamne, ki so rasli, in zdravniki so mi rekli, da je to tempirana bomba, potrebna bo operacija. Že sem imela določen datum, se posvetovala z zdravniki, a tri dni pred operacijo sem močno začutila, da tega ne smem narediti. Rekla sem, da sem prehlajena, in so dejali: “Prav, ampak čim prehlad mine, pridite, ker je situacija resna.” Nikoli nisem šla. Vedela sem, da ne bo šlo z dieto ali drugo metodo, saj nisem imela več peska, ampak že razvite kamne. Kljub temu sem verjela, da bo telo to izločilo. Nisem se navezala na način, kako se bo zgodilo, preprosto sem vedela, da se bo. Zaupala sem, da višja inteligenca pozna način, in še zdaj ne vem, kako se je to zgodilo – na enem pregledu so še bili kamni, čez dve leti pa nobenega več.

Lepo, torej vesolje deluje, če mu ne stojimo na poti.

Ja.

Ali verjameš, da bodo ta znanja postala bolj razširjena in da bomo nekoč postali gospodarji svoje usode?

Trdno verjamem, da se bodo ta znanja vedno bolj širila in da jih bomo vse bolj uporabljali. Omenila bi intervju, kjer je nekdo iz ekipe dr. Joeja spraševal uglednega ameriškega zdravnika, če verjame, da bodo zdravniki nekoč predpisovali meditacijo tako, kot danes predpisujejo zdravila. Zdravnik je odgovoril, da ne le, da se bo to zgodilo, ampak da se bo to zgodilo zelo kmalu. Na delavnicah v tujini sem srečala kar nekaj zdravnikov, ki že postavljajo klinike, kjer je meditacija in ta orodja ključni del zdravljenja.

Prej smo zaupali šolskemu sistemu, ki nas je prepričeval, da več ko boš hodil v šolo, pametnejši boš, in boljše ti bo šlo v življenju. Pa smo ugotovili, da to ni res – da to nima več nobene povezave s srečo ali uspehom v življenju. Ali pa zdravstveni sistem – naši starši so verjeli: “Zdravnik je rekel, pij to zdravilo.” Danes pa ti sistemi ne delujejo več tako, kot smo bili vajeni, po eni strani so preobremenjeni, po drugi pa so vse informacije na voljo. Danes ne moreš več reči, da nimaš informacij, gre le za to, ali jih želiš poiskati, katero informacijo boš izbral, in kaj boš na podlagi nje storil. Ljudje ne prelagajo več toliko odgovornosti na druge. Včasih smo rekli: “On je strokovnjak, njega bom poslušal.” Danes pa se zavedamo: jaz sem odgovorna za to, katero informacijo bom izbrala za svoje telo in um, za svoje življenje.

Za konec še to. Poznam kar nekaj premožnih ljudi, ki so prav slaba reklama za obilje. So živi dokaz, da bogastvo ne prinaša nujno tudi sreče. Ali se morda pri manifestacijah preveč naslanjamo na finančno obilje?

Mislim, da vsakdo v življenju doživi obdobje, ko si želi nekaj materialnega – morda tisto, česar ni imel, ali nekaj, kar mu veliko pomeni. Včasih si predstavljamo, da nam bo ta materialna stvar prinesla nekaj posebnega, ampak slej kot prej vedno pridemo do istega zaključka. Ni pomembno, ali si izbiramo avto, osebo ali službo – na koncu si želimo nekaj, kar nam bo dalo notranjo vrednost, občutek izpolnjenosti, koristnosti, ali nek drug občutek, ki je skladen z našimi vrednotami in potrebami.

Na primer, dobrodelnost – ko nekomu nekaj daš brez pričakovanja povračila, je fantastičen občutek. Nič ni narobe s tem, a na koncu gre vselej za to, da želimo čutiti tisti občutek – ljubezeni, se počutiti izpolnjene in koristne. Zato dajemo. Želimo ustvarjati spomine na lepe stvari in zato ustvarjamo izkušnje ter doživetja.

Najlepša hvala za pogovor.

Hvala iz srca tudi tebi.